Če bi analizirali, kako govorimo z otroki in kako oblikujemo vprašanja, bi hitro ugotovili, da se mnoge stvari ponavljajo. A če to, kar govorimo, ne daje rezultatov, in vprašanja ne prinesejo odgovorov – je čas za spremembo.

Morda nikoli niste razmišljali o vprašanju »zakaj« na ta način, vendar vam bo skozi nekaj primerov hitro postalo jasno, zakaj se mu je bolje izogniti – še posebej v komunikaciji z otroki.

 

Ista vprašanja zastavljamo iz navade

Ko otroka (ali kogarkoli) vprašamo:

»Zakaj se tako obnašaš?«

»Zakaj ne narediš takoj domače naloge, zakaj ne pospraviš sobe …?«

»Zakaj vedno zamujaš?«

»Zakaj me ne poslušaš?«

... in nato še: »Zakaj mi ne odgovoriš?« –

otrok ta vprašanja dojema kot napad (še posebej, če se nizajo eno za drugim), in se počuti, kot da se mora zagovarjati ali opravičevati.

Ko možgani iščejo izgovor, ne morejo hkrati iskati resničnega odgovora. Takšno vprašanje usmeri pozornost na problem in pogosto vključuje predpostavko, da je otrok nekaj naredil namerno ali z nekim ciljem. Otrok se pogosto začne »mučiti« z odgovorom, je zmeden, nerodno mu je, začne se šaliti ali provocirati – kar nas odrasle še bolj razjezi.

 

Odgovori se pogosto začnejo z »zato ker …«, a se tam tudi končajo.

Zakaj ni odgovora na vprašanje »zakaj«?

Otrok ne odgovori, ker ne zna, ne ker noče. Vprašanje ga stisne v kot, kjer mora razmišljati o razlogih za nekaj, česar se morda sploh ne zaveda – in to nato še pojasniti.

Mlajši otroci tega ne zmorejo – nimajo dovolj izkušenj, da bi vedenje povezali z razlogi, niti dovolj bogatega besednega zaklada, da bi to razložili.

Vprašanje »zakaj« fokusira pozornost na rezultat, ne pa na namen. Otrok tako ne dobi priložnosti, da pove, kaj je pravzaprav hotel narediti ali zakaj česa ni storil.

Poleg tega, da ostanemo brez informacij, pri otroku ustvarimo negativen občutek, saj se mora braniti in opravičevati. Če se določena tema (npr. šola, učenje, pospravljanje, razbito steklo) poveže s slabimi občutki, se bodo ti vedno znova vračali, ko bo tema znova na mizi.

Takšna vprašanja nosijo tudi predsodke – da otrok vedno zamuja, nikoli ne posluša, ničesar ne naredi – in s tem ustvarjajo negativno samopodobo.

 

Kako se počuti otrok?

Da boste lažje razumeli, kako se otrok počuti ob takšnih vprašanjih, si poskusite predstavljati sebe v podobni situaciji:

 

Primer 1:

Pridete v službo prej, da se pripravite na pomemben sestanek. Vse pripravite, a se tiskalnik zatakne. Kljub trudu ne uspe. Šef vas pozdravi z vprašanjem:

»Zakaj se niste pravočasno pripravili, kolegica?«

Kako se počutite?

 

Primer 2:

Greste na rojstni dan prijateljice. Hitite domov, po darilo, se uredite. Na avtobusni postaji slišite, da je promet obstal. Prijazna soseda vas pobere z avtom, a vas zadrži. Zamujate skoraj eno uro. Prijateljica reče:

»Zakaj nikoli ne moreš priti pravočasno?«

Kako se počutite?

 

Opazili ste, da se zgodi veliko več, kot kaže končni rezultat – in vprašanje »zakaj« nam tega ne razkrije.

 

Kako torej postavljati vprašanja?

Najprej se vprašajte: Kaj želite z vprašanjem doseči? Če želite razumevanje in rešitev, vprašanje »zakaj« ne pomaga. Koristneje je usmeriti pozornost na namen in rešitev.

 

Primeri boljših vprašanj:

 

Namesto: »Zakaj nisi pospravil sobe?«

Raje: »Si načrtoval pospravljanje pred ali po kosilu?«; »Kaj se dogaja, da še nisi začel?«

 

Namesto: »Zakaj se še nisi oblekla? Spet boš zamudila!«

Raje: »Začni se pripravljati, da prideš pravočasno.«; »Je kaj, kar te ovira pri pripravi? Ti lahko pomagam?«

 

Namesto: »Zakaj vedno zamujaš na trening?«

Raje:»Spomni se, da te trener ne bo vključil v igro, če boš spet zamudil.«; »Se mi zdi, da ti trening ni več všeč? Bi se pogovorila o tem?«

 

Namesto: »Zakaj nisi naredil domače naloge?«

Raje: »Ko nalogo narediš takoj po prihodu, imava celo popoldne za igro!«; »Kaj meniš o tem, da najprej narediš nalogo, potem pa imaš več prostega časa?«

 

Namesto: »Zakaj si to naredil? Saj sem ti rekla, da ne smeš!«

Raje:»Kaj si poskušal narediti, da se je to zgodilo? Kaj si v resnici hotel? Drugič me pokliči, da ti pomagam.«

 

Namesto: »Zakaj se tako obnašaš? Zakaj si poredna?«

Raje: »Kaj mi želiš povedati s tem vedenjem? Kaj si želiš?«

 

Sprememba je možna – in koristna

S takšnim načinom komuniciranja se osredotočimo na rešitve, zmanjšamo napetost in pomagamo otroku razumeti svoje vedenje.

Uvajanje novega načina komunikacije zahteva čas. Če se kdaj zalotite, da ste rekli nekaj na »stari način«, se za trenutek ustavite – in nato stavek ponovite drugače. Rezultat vas bo presenetil.

 

Avtor: Dragana Aleksić, family coach

Vir: aleksicdragana.com