Ob rojstvu je bila intubirana, oživljana, saj je spila plodovnico in ni dihala. V tistem trenutku me je bilo neizmerno strah – skrb za njeno preživetje je preglasila vse drugo.

Zaradi razmer je bila Pia že takoj po rojstvu dojena po flaški, saj je bilo pomembno predvsem to, da dobi hrano in moč. Prvi dan je minil brez mene, brez tistega prvega telesnega stika, brez dojenja, o katerem sem sanjala. A že naslednji dan, ko sem jo končno dobila v naročje, sem začutila, da si želiva več. Imela je izjemno razvit sesalni refleks, kar mi je dalo upanje. Takoj sem jo pristavila k prsim – in začeli sva najino zgodbo dojenja.

Vsak podoj je bil zame čudež. Vzpostavili sva čudovito povezanost, ki je bila še toliko bolj dragocena zaradi začetnih težkih trenutkov. Dojila sem jo šest mesecev. V tistem obdobju sem čutila, da sem ji kljub težkemu začetku lahko dala nekaj najbolj naravnega, toplega in varnega.

Na žalost sem kasneje, zaradi stresa, mleko izgubila. To me je takrat zelo potrlo – občutek krivde je bil močan. A danes, z nekaj distance, vem, da sem naredila največ, kar sem lahko. Pia je bila ljubljena, negovana in kljub težkemu začetku sva skupaj zgradili posebno vez, ki jo še danes čutim.

Dojenje mi je dalo občutek moči, nežnosti in povezanosti – in za to bom vedno hvaležna.

PREBERITE TUDI: Ni vse ali nič – tudi dojenje je lahko po meri družine