Moja zgodba o dojenju se je začela še preden sem prvič držala svojega otroka v naročju. Bila je prepletena z negotovostjo, preteklimi izkušnjami in željo, da naredim prav. Ko sem pred štirimi leti in pol izvedela, da bom postala mama, sem vedela, da bo to najlepše in hkrati najbolj ranljivo obdobje mojega življenja. A z menoj je bil tudi strah – bo moje telo zmoglo? Bodo moje dojke po operaciji lahko nahranile moje dete?

Pred štirimi leti in pol se mi je rodila popolna deklica. A še preden sem prvič držala svojo hčerko v naročju, sem se srečala s strahom – strahom, ki je izviral iz moje preteklosti. Imela sem operacijo dojke, na kateri so mi odstranili tri benigne tumorje. Kljub zagotovilom zdravnikov, da to ne bi smelo vplivati na dojenje, sem v sebi nosila dvom: bom lahko dojila? Bodo moje dojke zmogle?

Zato sem izkoristila možnost obiska patronažne sestre že pred porodom. V našem kraju imam samo pohvale za patronažne sestre in pediatre – res imajo veliko srce in razumevanje. Gospa me je pomirila, mi podala konkretne nasvete in me spodbudila, naj zaupam ženskemu telesu. "Telo ve, kaj, koliko in kako. Samo poslušajte ga," mi je rekla. Te besede so se mi vtisnile v srce in prinesle mir. Namesto strahu sem začela občutiti pričakovanje in veselje.

Ko se je hčerka rodila, je bilo seveda vse novo. Lovila sem se, iskala pravi položaj, poslušala nasvete. V porodnišnici Kranj so me res lepo podprli – s praktičnimi napotki in z neprecenljivo spodbudo. Iskreno – prvi trije dnevi so boleli. A vsak stisk zob, vsak poteg mleka je bil vreden. Kljub trudu se hčerka v porodnišnici ni dovolj redila, zato je dobivala dodatek – adaptirano mleko. A nisem se obremenjevala. Vedela sem, da bova doma bolj sproščeni in da bo najin ritem prišel naravno.

In res je. Ko sva prišli domov, sem upoštevala preprost nasvet moje mame: otroci spijo tri ure, nato 15 minut jedo. Te rutine sem se držala in tako je najino dojenje lepo steklo.

Danes v rokah držim novo bitje – svojega sinčka. In čeprav sem se znova srečala s strahom, sem že poznala njegov obraz. Tokrat sem si še bolj zaupala. Spet so mi veliko pomenile spodbudne besede osebja v porodnišnici in patronažne sestre. Pomirila sem se, sprostila – in znova sva s sinčkom našla svoj ritem. Danes v dojenju resnično uživam.

PREBERITE TUDI: Tim in Bor