Z dr. Anjo Radšel, specialistko pediatrije, zdravnico in članico strokovnih skupin s področja primarne pediatrije, smo se pogovarjali o vplivu sodobnih tehnologij na otroke, odnose in družinsko življenje. V intervjuju opozarja, da zasloni otrokom ne jemljejo le časa, temveč predvsem stik, ki je temelj njihovega čustvenega razvoja.

 

1. Na svojih predavanjih navajate podatek, da je povprečna oseba leta 2022 na družbenih omrežjih preživela 147 minut na dan, kar pomeni kar 37 dni na leto oziroma skoraj eno leto v desetih letih (vir: neon 2022: Družabna omrežja: naj tvoja pozornost ostane v tvojih rokah). Če pogledamo to z vidika otrok in družine, kaj po vašem mnenju takšna poraba časa pomeni za odnose v živo in kaj zaradi tega izgubljamo v odnosih s svojimi otroki?

Ta podatek velja samo za družbena omrežja. Otroci so dnevno tudi od 5 do 6 ur na družabnih omrežjih, kar pomeni 2 do 3 leta v desetih letih, kar je še bolj dih jemajoče.

Pomembno je, da razmišljamo, kaj nam zasloni jemljejo. Cena, ki jo plačujemo za uporabo zaslonov, se kaže v stvareh, ki jih otroci potrebujejo za zdrav razvoj, mi odrasli pa za zdravo delovanje. V odnosih, tako med otroki in starši kot tudi med odraslimi, se izgubi ključni stik. To je temelj problema. Če stik med odraslima v družini ni dober, ni prenosa informacij, ni skupnih odločitev, vsak živi v svojem svetu, to pa se potem neizogibno odrazi tudi v odnosu do otroka.

Prekinjen stik med otrokom in staršem zaradi zaslonov ruši otrokovo osnovno potrebo po varni navezanosti. Na pristnem stiku se ne gradi le sporazumevanje, ampak celoten odnos: zaupanje, občutek varnosti in zavedanje, da se otrok lahko zanese na starša, ko ga potrebuje. Tista minuta, ko rečemo: »Samo še to pogledam …«, v resnici sporoča: »Trenutno nisi tako pomemben kot ta telefon.« Če se to pogosto ponavlja, zamaje zdrav razvoj, tudi osebnostno strukturo otroka.

Verjamem, da do petega leta vzgojimo najstnika. Če stik v tem obdobju zapostavimo, ga bomo v najstništvu težko znova zgradili. Najstniki nas še vedno zelo potrebujejo, a sporočajo, da potrebujejo stik na drugačen način. Če nimajo izkušnje primarnega varnega stika, bodo imeli v najstništvu večje probleme. Medosebni stik je glavna stvar, ki ga kradejo zasloni. Danes premalo razmišljamo, kako velik problem imamo s tem mi sami, odrasli.

 

2. Otrok si želi svoj prvi telefon. Kdaj je po vašem mnenju pravi trenutek, da otrok začne samostojno uporabljati telefon in ali je smiselno, da otrok postane lastnik telefona?

Bila sem del skupine, ki je pripravljala prve slovenske smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih. Na podlagi zbranih podatkov, smernic in raziskav smo jasno zapisali: “Če je le mogoče, naj otrok čim kasneje postane lastnik pametnega telefona.”

Veliko bolje je, da je telefon družinski, na primer star telefon staršev, ki ga otrok uporablja, ko je to potrebno. Ali da otrok za komunikacijo preprosto uporablja telefon brez pametnih funkcij. Šele ko vidimo, da zmore samostojno in odgovorno uporabljati pametno napravo, ga dobi za svojega. Ob tem naj veljajo jasni dogovori o uporabi. Ni dobro, da telefon otrok prejme za nagrado, darilo ali si ga kupi sam z žepnino. V osnovi gre za pripomoček, ki je lahko zelo nevaren.

Uporabo telefona bi lahko primerjala z vožnjo avtomobila. Tudi 12-letnik bi morda tehnično znal voziti avto, vendar je tukaj še mnogo drugih vidikov, da se bo varno vozil na avtocesti. Otroci se učijo varne vožnje že od dojenčka dalje: v stolček jih varno pripnemo, opazujejo nas, kako vozimo in kako se obnašamo v prometu. Povsem enako se otrok uči odgovorne rabe zaslonov, predvsem skozi naš zgled. Nato pride »avto šola«: znanje, pravila in ob prvih samostojnih vožnjah je vedno še nekdo izkušen ob strani. To razmišljanje bi bilo dobro preslikati tudi na uporabo zaslonov.

Pri vprašanju, kdaj si otroci želijo telefon, močno nastopi pritisk vrstnikov. Vsi začnejo komunicirati na svojih platformah in v spletnih skupinah, če otrok ni tam, je avtomatsko izključen. V najstništvu, po približno desetem letu, starši postanejo manj pomembni, skupnost vrstnikov pa ključna. Otroci potrebujejo skupnost, s katero se identificirajo, ji pripadaj in v njej slavijo skupine uspehe. Spletne skupine so “lažne”, dajejo lažen občutek pripadnosti: Vanje otroci vstopajo zaradi potrebe po pripadnosti skupnosti, znajdejo pa se v skupini, ki jih z enim klikom sprejme ali izvrže in ne poskrbi za svoje člane, kot to stori skupnost. To ustvarja pritisk, otrok se trudi, da je tak kot drugi in gre mnogokrat čez lastne meje in vrednote.

Samostojno uporabo pametnega telefona je torej dobro odložiti čim dlje. Najprej moramo zgraditi odnos z otrokom. Šele ko nam bo otrok zaupal, nas bo tudi slišal in nas bo vzel resno ter bo obstajala možnost, da se bo znal varno gibati na spletu.

 

3. Kako naj izgleda učinkovit dogovor o uporabi telefona, da bo otroku jasen in razumljiv? Katere elemente mora nujno vključevati, da bo deloval v praksi? Kaj pa starševski nadzor?

Veliko bolj mi je všeč dogovor kot nadzor. Na spletu se najde veliko vzorcev, kako naj izgleda dogovor oz. družinskih načrt uporabe zaslonov, na primer na Safe.si, Logout,…. Gre za dokument, ki je dogovor in ga sestavi celotna družina skupaj. Ta dogovor lahko vsebuje različne stvari, npr. med kosilom ne uporabljamo telefona, dve uri pred spanjem ni zaslonov, v spalnici ni televizije; ponoči je telefon na letalskem načinu ali so obvestila izklopljena; aplikacije se nalagajo pod vednostjo staršev; časovni dogovor dnevne rabe; uporaba telefona in šola; ko gremo na sprehod, pustimo telefon doma. Dogovor lahko razširimo na stvari, ki se počnejo namesto uporabe telefona, npr. enkrat na teden igramo skupaj družabno igro, gremo na skupni sprehod v naravo. Vsi, ki se o tem dogovorijo, to podpišejo. Starši moramo biti pripravljeni, da nas lahko tudi otrok spomni, da smo določen del dogovora prekršili.

Strokovnjaki, kot sta npr. zakonca Margole lepo j, da je starševski nadzor zloraba položaja, ki ne pripomore k stiku. Treba je otroku razložiti, da imamo vsi težave s telefonom (tudi mi) in da je starševski nadzor, če se uporablja, predvsem pripomoček, ki bo otroku pomagal odložiti zaslon, ko sam ne zmore in mu situacija uide iz rok.

 

4. Ko otrok reče: »Tudi ti si na telefonu, zakaj jaz ne smem biti?«, medtem ko sami pogosto prekinjamo interakcijo z njimi zaradi klicev, sporočil ali refleksnega odpiranja zaslona – kako naj starši pristopijo? Kako pomembno je, da sami postavimo zdrave meje, ki jih otroci resnično spoštujejo?

Pogosto se sploh ne zavedamo, kako močno sta se uporaba zaslonov in interneta prilepili na naše življenje. Prepričani smo, da moramo biti dosegljivi ves čas. Včasih, ko še ni bilo pametnih telefonov, smo bili popoldne doma in resnično prisotni v trenutku. Tudi če smo nekaj počeli zase, smo bili prisotni v tistem trenutku. Danes pa smo prisotni za telefon. Trznemo na vsak pisk, se odzovemo in se v hipu premaknemo v drug svet.

Ne moremo biti prisotni v dveh svetovih hkrati. V enem časovnem trenutku smo lahko zares prisotni le v eni stvari. Pa vendar danes poskušamo oboje naenkrat in sploh ne pomislimo več na to, da bi si vzeli pravico, da npr. po službi damo telefon na letalski način in ga ne pogledamo do večera, ker bi nas pričakalo kup sporočil in pritiskov: »Kje si bil?«, »Poskušali smo te doseči in te ni bilo.« A v resnici sem bil tam, kjer bi moral biti – pri družini.

To je eden od temeljnih konceptov, ki jih bomo morali odrasli ponovno premisliti, če si želimo izboriti nazaj prisotnost, ki je nujna za odnose. Ker je v resnici skoraj več ni. Največji izziv se mi zdi, da se tega več ne zavedamo. Stalno brskanje po pametnem telefonu je postalo podzavestni avtomatizem.

 

5. Kako prekomerna uporaba zaslonov vpliva na otroka, tako na njegovo fizično zdravje, kognitivne sposobnosti kot čustveno počutje? Katere druge aktivnosti, ki so pomembne za njegov razvoj, mu zaradi tega pogosto izpadejo iz vsakdana?

Uporaba zaslonov otroka povleče v vse tisto, za kar absolutno ni bil ustvarjen. Pogoji za normalen in zdrav otrokov razvoj, tako fizični kot kognitivni in čustveni, se gradijo v zelo živem snovnem svetu odnosov in neumornem raziskovanju okolja. Zato se pri otrocih, ki so prilepljeni na zaslone, kažejo številni primanjkljaji in škodljviosti na vseh ravneh njegovega zdravja.

Če pogledamo samo eno od naših osnovnih potreb - spanje. Smernice so glede tega zelo jasne: pametne naprave in drugi zasloni naj ne bodo v otrokovi sobi (in naši spalnici), temveč v skupnih prostorih. Tako je lažje uravnavati uporabo zaslonov, otrok ima podporo okolja. V praksi pa je večinoma drugače: najstniki ostajajo na telefonih pozno v noč, zjutraj pa izčrpani zgodaj vstajajo. Spanec je ključnega pomena za zdravje: vpliva na regeneracijo telesa, duševne procese, učenje, koncentracijo in spomin. Današnji mladostniki spijo v povprečju eno uro manj kot pred desetimi leti, kar je velika sprememba.

Ljudje smo bitja narave, vendar nam današnji svet tega omogoča vse manj. Naš genetski zapis in telesni ustroj delujeta po principih, po katerih so ljudje živeli praktično še do pred 100 leti, brez moderne tehnologije ter z ogromno gibanja in časa na prostem v vseh vremenskih pogojih. Gibanje in stik z naravo vplivata tako na telo, kot tudi na duševno zdravje. Danes preživljamo dneve v zaprtih prostorih, umetno osvetljeni v večurnem popolnem mirovanju.

Za zaslonom nam je naše telo popolnoma odveč, saj naš um sam potuje po zelo privlačnih spletnih svetovih. Pri nekaterih mladih ljudeh se pojavlja popolna socialna zaprtost, splet je njihovo edino okno v svet. Če nam svet za zasloni postane primaren, je telo res samo odvečna nadloga, za katero je treba skrbeti, jo hraniti, umivati, nas pa to več ne zanima, saj je naš um ujet v svetu, kjer to ni potrebno. Nujno moramo stopiti velik korak nazaj in se vračati k našemu evolucijskemu zapisu. Ker ko telo ne zmore več, tudi um in duševnost ugasneta.

 

6. V zadnjem letu po svetu (Avstralija, Francija, Malezija in druge države) uvajajo prepovedi socialnih omrežij za otroke pod 15 ali 16 let. Po vaših izkušnjah in aktualnih raziskavah, kakšna je realna priporočena starost za začetek uporabe socialnih omrežij in katere ključne korake naj starši naredijo pred tem?

Ta hip je težko začrtati mejo uporabe, ker je lahko ta zelo izključujoča za mladostnike. Ko pa nekaj velja za vse, to na splošni ravni olajša stvari, ker smo prisiljen vrniti se v primarne odnose. Ta hip se starši sami borijo z mejami in pravili. En tak primer je bil, ko smo prepovedali telefone v šolah. Ampak, če se globoko vprašamo, ali smo res kaj naredili? V resnici, ko otrok dobi prvo priložnost, bo takoj šel za zaslon (ne v šoli, bo pa šel pol ure po šoli). Potrebujemo globalni ukrep, hkrati pa morajo otroci to razumeti. Otroci niso neumni, imajo pravico razumeti, zakaj se odrasli tako odločamo in zakaj smo tako zaskrbljeni.

Predvsem pa se moramo zazreti vase. Ne samo gledati otrok, najprej uredimo sebe. Koliko časa mine, ko zjutraj prvič pogledamo na telefon? Kaj res počnemo, preden gremo spat? Kolikokrat gremo s telefonom na WC? Kolikokrat na dan pogledamo na telefon? Po študijah več kot 150-krat na dan. To je avtomatizem. In kolikokrat prekinemo stik z otrokom zaradi tega? Da si lažje predstavljamo, kako se otrok ob tem počuti, si predstavljajmo, da gremo z eno prijateljico, ki je že dolgo nismo videli, na kavo. Bili sta zelo veseli, klepetali s polno paro in potem nenadoma zazvoni telefon. Ona kar prime telefon in se zagleda vanj. Mi pa obsedimo sredi našega pripovedovanja. In kako se takrat počutimo? Počutimo se zapuščene. Tisto na telefonu postane naenkrat pomembnejše od vsega in nas postavi na stran. Enako se počutijo tudi otroci. Zapuščene. Zelo dobro je, da se začnemo zavedati tega, kaj nam telefoni v resnici delajo, in da postanemo boljši zgled otrokom.

 

7. Danes otroci na internetu naletijo na neprimerne ali lažne vsebine, pogosto ustvarjene z AI, delijo svojo lokacijo na Snapchatu, uporabljajo lepotne filtre, poleg tega pa so izpostavljeni agresivnim marketinškim strategijam podjetij. Mnoge nove aplikacije starši poznamo slabše kot otroci. Ali se po vašem mnenju starši sploh zavedamo teh nevarnosti in kako jih lahko učinkovito zaščitimo?

Ne, starši se tega ne zavedamo. Na TikToku je več kot dve tretjini vsebine generirane z umetno inteligenco, kar pomeni, da otroci živijo v svetu, ki ga ni ustvarilo drugo živo bitje. Toksične ideje in ideologije se vcepljajo otrokom prek teh intenzivnih kanalov. Mi še znamo v možganih ločiti realni in spletni svet, pri naših otroci pa je to vse prepleteno, za njih je to resnični svet. Zanje je enako resnično, če sledijo influencerju, ki prodaja ideje, kot če v trgovini primejo nek izdelek.

Meja lepotnih popravkov se zelo niža. Raziskava Safe.si je pokazala, da na prehodu iz osnovne v srednjo šolo ena petina deklic in ena desetina dečkov razmišljata, da bi si bili pripravljeni kirurško oz. z vbrizganjem snovi popraviti del svojega telesa. To jim je tudi resnično omogočeno v nekaterih nam bližnjih državah na Balkanu, kjer imajo takšni popravki nizko ceno in jih opravijo pri najstnikih ob pisnem privoljenju staršev. Otroci in mladostniki stremijo k ugledu in želijo ustrezati drug drugemu ter standardom, ki jih podajajo družbena omrežja. Posledično se v mladostništvu pojavlja tudi ogromno duševnih težav, vključno z agresivnostjo, nizko samopodobo, avtoagresivnim vedenjem, čustvenimi in vedenjskimi motnjami ...

 

8. V dobi, ko otrokovi možgani vsako minuto prejemajo stotine digitalnih dražljajev, ki potlačijo notranji glas in sanjarjenje, kako naj mladi razvijejo lastne, avtentične misli, identiteto in notranji kompas?

Aplikacije zasipajo mladostnikove možgane z nenehnimi hitrimi informacijami / zadetki. Ves čas so izjemno močno stimulirani. Mladostniki ne znajo biti več sami s sabo, v miru, brez stalnih dražljajev. Enako mi odrasli. Gre za osnovni princip odvisnosti, možgani želijo vedno več. Po dinamiki je to povsem primerljivo z odvisnostjo od heroina in drugimi odvisnostmi. V takšnem stanju potrebujemo tudi v resničnem svetu močne zunanje impulze in dražljaje, da začutimo svoje telo in čustva, blagi dražljaji nas ne dosežejo. V iskanju teh močnih dražljajev so mladi pripravljeni iti tudi zelo daleč, celo v samopoškodovalno vedenje, dovolijo si več grobosti na telesni ravni. V tujini se uporablja izraz “digitalni zombiji”: ljudje, ki so povsem otopeli s strani čutov in so odklopljeni od tega sveta, ker jih spletni svet popolnoma prevzame.

 

9. Kaj lahko storijo starši, ki so otroku že dali telefon in zdaj opažajo prekomerno uporabo? Ali je pot nazaj še možna?

Pot nazaj vedno obstaja. Pomembno je prepoznati znake odvisnosti: če je zelo težko odložiti telefon, če otrok postane razdražljiv, jezen, če se čustveno spremeni (postane zaprt, agresiven), če beži v zaslon, opušča hobije, ki so mu bili pomembni, če mu pade šolski uspeh … Takrat je dobro poiskati pomoč. Starši sami težko zmagajo. Obstajajo organizacije, programi, Logout in podobni. Dokazano je, da tri tedne popolnega digitalnega detoksa možgane »resetira« in omogoči nov ritem. Tudi za odrasle velja enako. Močno priporočam, da vsaka družina vsaj na glavnem dopustu poskusi popoln odklop od telefonov. Težko si je to predstavljati, ampak zakaj pa ne?

 

10. V sestavljenih družinah pogosto pride do razlik v pristopih staršev do zaslonov. Eden od staršev je strožji glede časa na telefonu ali socialnih omrežjih, drugi pa bolj popustljiv. To lahko pri otrocih sproži občutek nepravičnosti. Kako po vašem mnenju lahko starši dosežejo skupen dogovor o digitalnih pravilih, ki velja za otroke, ne da bi se pri enem staršu počutili kaznovane, pri drugem pa favorizirane?

Družinski dogovor je družinski dogovor in pri sklepanju pravil velja enako, če celotna družina živi, ali ne živi skupaj. Glavni problem pri ločenih družinah je, da otrok velikokrat postane sredstvo obračunavanja med starši, kot ping-pong žogica, kjer vsak starš preko njega hoče uveljaviti svoje. To se seveda dogaja tudi pri zaslonih. Otroku so zasloni mamljivi in mu veliko pomenijo. Tisti starš, ki mu bo več dovolil, bo dobil več “točk” pri otroku. Prav bi bilo, da se starša tega zavedata in skleneta skupen dogovor, pravila enaka povsod. Idealno bi bilo, če bi se uporaba zaslonov opredelila že v postopku ločitve, podobno kot skrbništvo in stiki.

 

11. Kaj pa, če skupen dogovor o uporabi telefona že obstaja, a ga eden od staršev v praksi ne upošteva, na primer dovoli daljše ure na zaslonu, ko je otrok pri njem, kar ustvarja občutek dvojnih meril? Drugi starš zaradi tega izpade kot »preveč strog« ali celo »grd«, hkrati pa nima vpliva na dogajanje v drugem domu. Kako lahko starši v takšni situaciji pristopijo k reševanju, da ohranijo zaupanje otroka, avtoriteto in hkrati zaščitijo otrokovo dobrobit?

Žal ta hip nimamo uradnega mehanizma, s katerim bi lahko en starš to zahteval pri drugem, tako kot tega ni za sladkarije ali “junk food”. Če pa uporaba zaslonov ogroža otrokovo zdravje in se opredeli, da je to razlog slabega stanja otroka, gre potem za zanemarjanje otroka in se lahko rešuje preko socialne službe.

Otrok lahko sam razvije razumevanje glede nujnosti omejitev zaslona, če je starš uspel zgraditi odnos z dobrim stikom in se otrok ob njem počuti varno. Da se mladostnik počuti varno, pomeni tudi to, da nam v navalu čustev pred nosom zaloputne vrata, globoko v sebi pa ve: »Mami mi bo težila, mi bo kaj prepovedala, šlo mi bo na živce, ampak vem, da me ima rada in to počne zato, ker skrbi za mojo varnost.« Takrat rečemo, da ima starš z otrokom dober stik. Otrok takrat v sebi ve, da mu starš nečesa pomembnega ne pusti, ker ima tako rad. To je podzavestni proces. Ko je stik zgrajen, otrok oz. najstnik dozorel in njegovo polno razumevanje ustvarjeno, se lahko sam odloča, kako bo uporabljal zaslon. Pogoj je, da ima zdravo bazo in občutek, da je razumljen. Iz tega bo lahko črpal moč, da bo zmogel sam omejiti svojo uporabo zaslona in raje izbrati dobro živo družbo vrstnikov nekje zunaj na igrišču ali kje drugje.