Boštjan Gorenc – Pižama je v slovenskem prostoru znan kot vsestranski ustvarjalec: prevajalec, stand-up komik, improvizator, predvsem pa človek jezika. Tokrat je z nami spregovoril o sodelovanju pri projektu Lahkonočnice, nastajanju pravljic in o tem, kako pomembno je, da otroci rastejo ob jeziku – in z jezikom.

 

Zakaj si se priključil projektu Lahkonočnice?

Bil sem zraven že pri prvih Lahkonočnicah. V bistvu sem sodeloval že prej, pri projektu Plažnice – kratke zgodbe za odrasle – in potem, ko so me vprašali, če bi sodeloval še naprej, sem rekel: »Seveda!« Meni so taki projekti idealni, ker pogosto potrebujem zunanji impulz, da me spravi v ustvarjanje. Ko rečejo: »Pišemo osem pravljic,« to konkretno zalaufa mojo domišljijo.

 

Kako pa poteka pisanje pravljice – recimo zdaj pri zadnjih, logopedskih Lahkonočnicah?

Najprej smo imeli sestanek z logopedinjo in uredniško ekipo. Dobimo usmeritve: kateri glasovi so v fokusu, kako naj vključimo te glasove v zgodbo, da bodo otroci lahko aktivno sodelovali in vadili izgovorjavo. Vsaka pravljica mora vsebovati tudi rimo, pesmico ali ponavljajoč vzorec. Potem pa sedem in razmišljam – kaj bi se dalo narediti s tem glasom. Iščem asociacije, zgradim zgodbo in jo napišem. Ker je šlo tokrat za hitrejši tempo, je urednik Žiga Kosec odigral ključno vlogo pri brušenju besedila. Dober urednik ti zna pokazati, kaj lahko izboljšaš, brez da ti vzame avtorski glas.

 

Zdi se, da je pisanje pravljic precej bolj kompleksno, kot si marsikdo predstavlja.

Absolutno. To je hkrati obrt in ustvarjalnost. Ko imaš nekaj kilometrine, kot jo imam jaz, veš, kako vzpostaviti ritem, kaj sproža napetost, kako graditi strukturo. Veliko razmišljanja opravim v avtu – na poti na nastope, posebej spomladi, ko imam ogromno šolskih obiskov. Tam razdelam ideje, doma pa jih potem zlijem na papir.

 

Si vedno vedel, da boš deloval v svetu jezika?

V bistvu sem že bil tudi v klasični »pisarniški« službi – kot urednik pri Mladinski knjigi in tudi učitelj. Ampak hitro sem ugotovil, da nisem človek operativnih sistemov in delegiranja. Najbolje se počutim, ko imam pred sabo neko vsebino, ki jo lahko razložim, prevedem, predelam in jo predam naprej – skozi besede, šale, pravljice ali nastope.

 

(Foto: Simon Pelko)

Kako gledaš na odnos mladih do jezika? Se ti zdi, da je slovenščina v zadregi?

Mladi imajo zelo funkcionalen odnos do jezika – uporabljajo ga za sporazumevanje. Ampak to pomeni tudi, da pogosto prevajajo misli iz angleščine. Pogrešam lokalne slenge, vse se zliva v en skupen internetni žargon. Če hočemo, da bodo znali bogato izražati misli v slovenščini, jim moramo ponuditi kakovostne vsebine – v njihovem jeziku.

 

Kaj pa branje – otroci berejo manj, pravijo?

Berejo drugače. Veliko beremo z zaslonov, ampak to je skakajoče branje, ki ne gradi koncentracije. Knjige pa učijo potrpežljivosti, zbranosti, empatije. Branje pred spanjem je lahko čudovit ritual – povezuje starše in otroke. In tudi če otrok sam začne brati, ne pomeni, da moramo s tem prenehati. Še vedno mu lahko beremo. Poleg tega je pomembno, da otroci vidijo, da tudi starši berejo. Če jim mi težimo, naj berejo, sami pa cele dneve visimo na telefonu, to ne bo šlo.

 

Kako pa vi doma spodbujate branje?

Pri nas je bila pravljica pred spanjem zakon. Ponavadi ne samo ena – še ena, pa še ena. In to vzdušje ostane. Seveda pridejo potem najstniška leta, ko knjige niso prioriteta, ampak če si v otroštvu ustvaril pozitiven odnos do knjig, je to velika popotnica. Tudi izbira je pomembna – kakovostne knjige so nujne, pa naj bodo to slikanice, stripi ali sodobni romani.

 

Kaj pa otroci z motnjami pozornosti, disleksijo? Kako jim približati knjige?

Treba je biti pozoren, da jim ponudimo dostopne vsebine. Lahko so to stripi, krajše zgodbe, knjige z veliko slikami in dinamičnim dogajanjem. Pomembno je, da začutijo, da jih knjiga pritegne. Dave Pilkey, avtor Kapitana Gatnika, je sam dislektik in ADHD-jevček in je rekel, da piše knjige, ki bi jih on želel brati kot otrok. To je odlična misel.

 

Kakšno vlogo imajo knjižnice pri tem?

Ključno. Šolske knjižnice so žal finančno podhranjene, tako da se za priljubljene novejše knjige hitro naberejo čakalne vrste, a na srečo je tu tudi izvrstna mreža splošnh knjižnic. Otrok naj knjižničarkam pove, katere teme ga zanimajo, one pa mu bodo znale ponuditi knjigo po njegovem okusu. Tudi znaki, kot je Zlata hruška, so dober kompas. In nikar se ne bojmo pravljic, ki govorijo o težkih temah – skozi zgodbe se otroci učijo tudi o življenju.

 

Za konec: kaj ti je najpomembnejše, ko pišeš za otroke?

Da je v zgodbah čutiti empatijo. Da liki ravnajo na način, ki kaže, kaj pomeni biti človek. Ne maram didaktičnih »naukov na žlico«, raje pustim, da dejanja likov govorijo. Pravljice so zabavne, a hkrati naj otroku pomagajo razumeti svet.

 

Logopedske lahkonočnice lahko poslušate TUKAJ.