[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mi je mal to smešno,kako pa ve da je glih nova majčka??

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Mi imamo enak problem s čevlji


Z majčkami pa res ni problem, pogledam, kaj je gor narisano (ali pa samo barva, če je enobarvna) in z velikim navdušenjem rečem: glej, kaka lepa majčka, taki super avto je gor narisan.  

S čevlji je to težje. Sploh če smo v trgovini in bi mu rada probala. Se mi je že zgodilo, da sem ga za ene sandalčke navdušila, ker je bila žoga gor, potem pa mu niso bili prav in niso imeli številke. Pa ni šans kake druge probat, ker on bi tiste z žogo  

Mi smo imeli spomladi isti problem - raje premajhne majce, hlače, čevlje kot kaj novega 8na novo kupljeno ali podedovano). Pa smo ga probali navduševat nad slikami na cunjah, pa tako, da smo ga med oblačenjem zamotli.... No ampak do poletja je potem minilo, sedaj komaj čaka, da kaj novega obleče.
Je bilo pa res naporno in mučno mu vlečt preozke in prekratke majce čez glavo, pa nakup novih čevljev je bila tudi grozna muka.

Tko, da te lahko edino potolažim, da to obdobje 1x mine.

Oh poznano!
Naš je star tri leta in sedaj je nekoliko boljše, čeprav občasno še protestira. Pa vsaki dan, ga moram vprašat ali hlače z žepi ali brez,...
V najhujšem obdobju, to je bilo ravno jeseni, ko je bilo treba bundo obleč in ni hotel, sem ga kar na silo oblekla, nekaj časa je jokal , pa ne malo, ampak se je drl kot da ga iz kože dajemo, pa se je po 5 minutah pomiril. Nasledji dan je sitnaril 2 minuti, potem pa se je že sprijaznil. Sedaj pa če kaj protestira enostavno rečem, da to bo oblekel, pa tudi če se razpoči in ga oblečem. Ponavadi se hitro pomiri, čeprav od začetka zgleda grozno.
Srečno

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Vem kako je to, naša Ana je pri dveh letih točno vedela, kaj je novo in je prav tako zavračala vsako novo stvar. Je pa na splošno zelo slabo prenašala spremembe ali pa nove situacije - zato mislim, da je zavračala tudi nove stvari. Je pa počasi prerasla celo zadevo in npr. čevlje sem enostavno pustila stati na hodniku dokler ji niso ratali zanimivi, za druge stvari sem jo pa prepričevala, nekatere je potem sprejela, neaketere pa ne.

Julija je pa zdaj stara dve leti in imamo na splošno težave z njo pri oblačenju, ker enostavno večine oblačil ne mara, ne glede na to ali so nove ali stare - to ja pa že druga zgodba in me veliko bolj spravlja v obup.

Ja vem da so različne itak,sam tako majhen pa da razlikuje ,je pa že pravi mojster,pr nam ni takih težav in obleče vse.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Pri nas nekaj časa ni hotel nositi ničesar, kar je imelo črte. Še spodnjih hlač ne. Tudi novih oblačil ne, če je vedel, da so nove. Zato po navadi sploh ne povem, da kaj kupim. Jaz samo oblečem. No, zdaj je že bolje, ko je že večji. Pri prijateljici pa je bilo res hudo, tam so še posteljino imeli problem zamenjat. Ni hotel v posteljo in pika.

Oh ja...tudi pri nas se je začelo nekje pri dveh letih . Sploh novi čevlji so ga čisto vrgli iz tira; pa ničesar oranžnega ni hotel obleči . Je pa bolj trmaste sorte tale moj mladič in na silo ni šlo nič, tako da sem morala in še moram imeti na zalogi še in še fint. Dolgo sem vztrajala na tem, da mora pač obleči, kar sem mu pripravila, a vam povem, da se enostavno ni vredno vsak dan kregati okoli tega.

Za čevlje sem se recimo odločila, da bom teniske enostavno kupila enake kot jih je imel, samo eno cifro večje in je šlo skoz. Potem so bili neki čevlji v Hoferju in sem mu jih pokazala že v katalogu, kupit sva jih šla skupaj - ampak slika iz kataloga je morala še cel mesec viseti na hladilniku, sicer jih ni hotel obuti . To sem zdaj naredila 2x, ene sem mu pa kupila zelo podobne mojim in jih tudi ves čas daje skupaj in komentira, da imava "iste".

Za cote pazim, da kupim take, da je gor kakšna številka, pa mu zadevo potem poturim kot nogometno majico ali hlače. Tudi kakšna žival pali, ampak moram prav zgodbico zraven naplesti, da obleče.

Zdaj je star tri leta in počasi se odločam, da bi ga kdaj vzela s sabo v trgovino, da bi povedal, če mu je všeč, kar bi izbrala že prej. Zdaj se da že kaj zmeniti z njim; vsaj upam .

Aja, letos poleti sva ga z možem peljala v Mass, da bi si sam izbral čevlje. Edini, ki so mu ogreli srce, so bili dekliški sandali z roza rožico v številki 21 (mali nosi 24-25); se je poknil na tla in jih tako dolgo vlekel gor, da mu jih je uspelo obuti. Potem pa je paradiral po štacuni in vsakemu razlagal: ti so lepi, ti so mi všeč, te bom kupil. Oh ja .

Tole mi je poznano. Na srečo je pri nas trajalo le kratek čas.

Nasvetov so ti tako punce dale dovolj, jaz te lahko le potolažim, da tudi to enkrat mine,.....


_____________________________

Ja, ja,...

Polulala se bom 

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

 Jančika, to bi rada videla. Sem se tako tako smejala, da je moj bil kar slabe volje, ko sem preglasila njegovo košarko.

Ja, mi imamo iste probleme z našo 2-letnico. Če je zraven v trgovini ni šanse, da poskusi kakšno oblačilo, čevlje pa še manj. Čevlje ji moram kupovat sama (na karton obrišem njeno nogico), a ji ful težko kupim, ker ima visoko nart.
Jaz jo včasih, ko noče oblečt, poskusim preslepit s finto, da isto majčko kot njena starejša sestra ali brat ali pa, da je od sestre. To še vpali, drugače pa ni šanse.
Se pa spomnim, da je starejša hčerka v njeni starosti imela finto, da je oblekla in obula le, če je bilo rdeče bave. In sva pač kupovala vse v rdeči barvi, pa je bil mir v hiši.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Joj,naša pa mora imet vse v roza barvi in obvezno samo krilca od pasa dol,nič oblekic
Ne vem kaj bo sedaj,ko je shladilo,ker nismo še bile zunaj,je bolana,doma pa ima še vedno krilce
Upam,da bo sprejela hlače

Pri naši 1,5 letnici so tudi čevlji problem. Za poleti smo ji kupili dvoje sandalce, ene bolj za v vodo - gumijaste in ene navadne, pa ni marala nobenih. Cela drama, vpitje, cepetanje, jok... Pristali smo potem pri sandalih od starejše sestrice, s tistimi se je sprijaznila.  Ta teden imamo spet probleme, ker je hladneje in je treba druge čevlje obuti.

Meni se pa zdi to prav smešno, otrok , ki pri 2 letih odloča, kaj bo in kaj ne bo oblekel. Našega smo hitro postavili na svoje mesto in dobro ve, da odločata starša. Tako recimo mama odloči, kaj bo oblekel, otrok pa lahko izbere / odloči, ali bo najprej oblekel hlače ali majico.

Babylove, kaj naj rečem; jaz sem tudi tako mislila, dokler se pri nas ni začelo takole. Brez skrbi, da tudi moj otrok točno ve, da pri pomembnih stvareh odločava midva. Barva majice je pa tako postranska zadeva, da zaradi tega ne mislim izgubljati nepotrebne energije. Zakaj bi mu kupovala oranžne hlače, če vem, da jih ne mara. Iz kakšnega čudnega principa? Ko še nisem vedela, da ga moti oranžna, sem mu kupila takšno vetrovko. Tisto pač mora obleči in se je s tem sprijaznil, čeprav težko.

Poleg tega sem se že davno odločila, da otroku ne bom težila glede oblačil in frizure, dokler njegov izbor ne bo škodljiv za zdravje. Moja mama si je od vsega najbolj želela, da midva z bratom ne bi prišla domov z zelenimi lasmi. Ja pa kaj, saj bi midva morala hoditi okoli taka; mislim, da bi jo moralo skrbeti kaj drugega kot barva najinih las (razne pi***rije, ki sva jih počela, sva počela tudi z normalno barvo las). Tako je Vasja šel že sredi leta v vrtec v pustnem kostumu. Bil je prav srčkan levček .

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

No, sicer ne paše čisto v temo, ampak bom dala za primerjavo. Jaz sem se vedno čudila, kako se otroci kao ne pustijo previti. Vasja je sicer imel neke fore, a sem mu jih po moje takratnem mnenju uspešno "odvzgojila". No, potem pa se je rodil Kajetan....kaj naj rečem - zdaj vem, kako je če se otrok ne pusti previti . V določenem obdobju sem ga cel dopoldan pustila neprevitega, da sva ga potem z možem skupaj zrihtala. Ker fizično enostavno nisem več zmogla tega napora. Na srečo se je sčasoma unesel; pa ne zato, ker bi bila jaz tako dober in vztrajen starš (če bi bilo zato, bi se unesel prej kot pri enem letu ).

Barva majice je pa tako postranska zadeva, da zaradi tega ne mislim izgubljati nepotrebne energije.

Se popolnoma strinjam .
Jaz sem kar kmalu ugotovila, da energijo in "teženje" prihranim za res pomembne zadeve, ker drugače bi lahko cele dneve samo težila. Bi šla še sama sebi na živce, kaj šele otroku.
In pri pomembnih zadevah uboga.

Pa ne mislim, da zdaj pri tem odpovem. sploh ne. Ampak znam presoditi za kaj se splača težiti in zakaj ne. Še najmanj si želim, da bi bila zatežena mama.