28.04.2007, 09:02
lana38
6327
Stanje, ki ga opisuješ je normalno ob izgubi. Samo ne odvračaj partnerja od sebe. Raje se odkrito pogovorita o tvojih težavah. Boš videla, da bo pomagalao. Jaz sem lani marca izgubila svojega nerojenega 
, pa mi je najbolj pomagal pogovor in to, da sem povedala vse ven, kar mi je ležalo na duši. Upam, da se čimprej pobereš iz tega stanja bolečine. Čas bo tudi prinesel svoje.
LP
_____________________________
lana38
28.04.2007, 09:18
*alja*
1889
najprej MOJE SOŽALJE ob izgubi!
Jas te čist razumem, saj sem pred petimi leti izgubila očeta, čez eno leto eno babico, čez dve leti drugo babico. Vglavnem bila sem čist na dnu. Zaprla sem se vase, prekinola stike z sedanjim partnerjem,... Ampak na koncu je res pomagal le pogovor, drugače bi ostala čist sama z svojo bolečino.
Tako da ne se zapirat, pogovori se, pomagalo ti bo. In ne obupaj.
Tvoja mama bo prav tako ponosna na tebe in bo ponosna babica čeprav ne bo z tabo in z otrokom.
Pogumno naprej
_____________________________
25.08.2005 Alja
Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.
28.04.2007, 10:30
Anonimen
Moje sožalje.
Ko sem jaz pred tremi leti izgubila očeta se mi je dogajalo podobno, želela sem samo mir in da me vsi pustijo pri miru. Dotaknit se me ni smel nihče. Po enem letu je še mami zbolela za rakom, čez pol leta je umrla moja teta, ki sem jo imela za mamo ko sem bila mala.... Dve leti življenja je šlo mimo mene, saj nisem videla nič, čutila nič, se pogovarjala z nikomer...
Z mojim sva šla narazen, sem jaz naredila konec, ker isem več videla prihodnosti. V bistvu sem bila čisto depresivna.
Potem je pa prijateljici umrla mami. Bilo mi je grozno ampak sem vso svojo energijo porabila za to da sem bila ob njej, ji pomagala...in v bistvu sem s tem tudi sebi pomagala. Saj sem končno lahko dala vse ven.
Sedaj sva s partnerjem skupaj, se pogovarjava, se ne zapiram več vase, on razume če rabim trenutke zase....
Zato, se čim več pogovarjaj, joči, kriči....kar te prime, samo da daš vse ven iz sebe. Ne zadržuj bolečine.
In s časoma, še opazila ne boš kdaj, se boš spominjala samo lepih stvari, boš želela imeti partnerja ob sebi, otroke....in se boš zavedala, da imaš še vedno mami, samo ne v fizični obliki. Prisotna bo pa vedno.
