Mamice, rabim kakšen uporaben nasvet.
Doma imam 9mesečnega fantka, ki zelo veliko joka.
Zjutraj ko se zbudi, je 5 do 10 min vredu, se igra, potem začne jokat.
Med hranjenjem, ko poje in čaka na "novo žlico" joka.
Ko je v naročju, joka, če ga dam dol, začne jokat in hoče gor..
Ubistvu ne joka tako, kot bi ga kaj bolelo, ampak bolj jamra z jokom. No sej niti ne vem kako bi se izrazla, ampak verjamem, da boste vedele kaj mislim :)

Občutek imam, da on vse, kar bi drugi otroci "povedali" drugače (pokazali na stvar, rekli ama ama,...) on pove z jokom. Kadar naprimer hoče k meni, ne stegne rokic (pa jih zna) da bi šel k meni, ampak začne lesti po meni in jokat..

Ko se postavlja na noge, se mu seveda včasih zgodi, da pade..takrat je normalno da se joka, ampak on tudi če ne pade, tudi če se pravilno ujame, namesto da bi bil ponosen, ker se je ujel, on gre v jok :(

Lagala bi, če bi trdila da ni naporno. Včasih si tako želim malo tišine, da bi minilo kakšne pol urice, ko bi se igrala s svojim sinom in ne bi nič zajokal :(

Rada bi ga naučila, da stvari lahko doseže brez joka, pa ne vem kako bi se tega lotila, zato pa odpiram tole temo, da mi daste kakšen pameten nasvet :)


lp

_____________________________

Vsak dan imaš možnost z novo odločitvijo popolnoma spremeniti življenje...

Hoj,
verjetno bolj "cmizdi" kot joka, oziroma ločiš, če joka zaradi npr. bolečine. Naš je tudi to počel, še vedno včasih. Jaz sem pozorna, da je dobro naspan, da ni žejen in da ga ne zebe ali kaj boli. So mogoče na pohodu zobki in mu povzročajo nelagodje? Veš, lahko ni nič, lahko pa kaj po malem boli...težko rečemo...

Ja ja, tudi naša enoletnica je taka .. čist ista, za vsako stvar joka  Pa vedno hoče v naročje in potem se obeša po nogah in joka ... pač, taka je. Včasih mi gre to na živce, ampak sploh zadnje čase sem se kar sprijaznila. Smo pogruntali, da ji je treba namenit 100 % pozornost. Takoj, ko je nima, tečka in joka za vsako stvar. Ampak sem si rekla, še pogrešala bom kasneje te čase, ko je toliko hotela biti z mano. Čez par let bom jaz hotela biti z njo, pa mi bo pred nosom zaprla vrata sobe al pa kej. Sploh zdej, odkar sem na šihtu spet, bolj tako razmišljam.
Pa sej so fletni  NImaš kej, eni otroci so pač bolj jokavi. Naša je že od rojstva.

jaz mislim, da je to karakter. naša 3 (!!!!!) letnica je še zmeraj jokava. ene stvari ne zna z normalnim glasom povedat. namesto, da bi rekla npr: ''žejna sem, daj mi pit.'' se ona začne napol kisat in z jokavim glasom jaaaaaaazzzz sem žejnaaaaa. pilaaaa, pilaaaaaaaa!!! in tko za vsako stvar. in res že od majhnega je tko cmerava. se navadiš
so pa karakterji različni. sem tud jaz mislila, da mogoče jaz kaj delam narobe, da ne rabi 100% pozornosti ampak 110%. pa ni res. drugi sin sploh ni cmerav, joka res zelo malo, pa je treba priznat, da ob ''driskasti'' triletnici je zanj včasih kar mal premal časa. tako, da jaz bi rekla, da gre za karakter.

_____________________________

čebelica Lana in trotek Nejc