Vsakič, ko srečam kakšno izčrpano mamo, se spomnim trenutka, ki je zelo pomembno vplival name kot mamo, še bolj pa name kot žensko.

Še vedno se spomnim tiste groze, ki me je zajela, ko sem si nekega dne enostavno morala priznati, da mi gresta hčerki vse bolj na živce. Vedela sem, da ju hkrati globoko ljubim in bi zanju naredila vse, tudi umrla. Toda dajanje te neizmerne materinske ljubezni me je vse bolj praznilo, tako da sem se nekega dne znašla pred prazno posodo.

Ne morem več, je kričalo vse v meni. Nimam vam več kaj dati, je odzvanjalo v meni.

Pa sem se še kar gnala. Nisem hotela postati egoistična mama, ki zanemarja svoje otroke in jih v resnici sploh nima rada.

 

Razumsko sem seveda zelo dobro vedela, da če mama ni zadovoljna, tudi otroci ne morejo biti zadovoljni. Toda te modrosti kar nekako nisem znala spraviti v prakso. Otroci me potrebujejo in "prava" mama se z njimi igra in uči, jih neguje in tolaži, jim stoji ob strani in jih spodbuja, se za njih tudi žrtvuje in čemu odpove.

In tako sem se v imenu ljubezni do otrok vse bolj odpovedovala svojemu življenju, sebi. Se slepila, da ne gre za odpovedovanje, toda le začasen odlog. Saj bodo tudi tvoje potrebe prišle na vrsto, samo sedaj si mama majhnim otrokom in logično je, da za to pač ni časa, sem si vztrajno dopovedovala vsakič, ko sem v sebi zaznala kakšne želje in potrebe, zaradi katerih bi svojim hčerkam morala kaj odvzeti, ju za kaj prikrajšati, ju morda celo razočarati in pustiti na cedilu. To pa že ne!

 

Zdaj, ko gledam za nazaj, mi je seveda popolnoma jasno, zakaj sem bila vse bolj nezadovoljna s svojim življenjem, zakaj sem bila vse bolj razdražljiva in sitna ... zakaj sta mi šli hčerki vse bolj na živce. Ne zato, ker bi imeli nemogoče želje in sta razvajeni, temveč zato zgolj zato, ker je bilo v mojem življenju vse manj trenutkov samo zame. Tistih trenutkov, ko se moje baterije aktivno polnijo. Tistih trenutkov, ko ni prostora za druge ljudi, saj se moram povezati sama s sabo in energijami, ki tečejo skozi moje telo.

Zakaj nekatere mame (in očetje) tako težko uveljavljamo to osnovno človekovo pravico do trenutkov samo zase? Zakaj se počutimo krive, če drugemu rečemo NE zato, da lahko rečemo sebi DA? Še posebej, ko gre za otroke in tiste, ki jih imamo najbolj radi? Česa se pravzaprav bojimo?

 

Bolj, ko spoznavam globoko ženskost, bolj se zavedam, da je predvsem pri ženskah to del naše narave - da se povsem predajamo in širimo ljubezen. Ko v naročje dobimo nebogljenega dojenčka, se ti občutki seveda še dodatno okrepijo, tako da ni čudno, da nas to dajanje ljubezni povsem prevzame. Gre za popolnoma naraven proces. V katerem se pa lahko zataknemo.

Na srečo nam naše počutje daje zelo jasne signale, kdaj smo zdravo ravnovesje med dajanjem in prejemanjem porušili - v obliki vse večjega nezadovoljstva in notranjega nemira. Tudi tega, da nam gredo lastni otroci na živce.

 

Sama sem občutke krivde, ki so me v začetku prevevali vsakič, ko sem dala sebe pred otroke, veliko lažje pregnala z zavedanjem, da s svojim nezadovoljstvom hčerki obremenim dvakrat. Najprej s tem, ker v resnici nisem zares z njima, saj se nekako silim  biti "dobra mama", kar hčerki seveda čutita. Poleg tega pa s tem siljenjem in vidnim nezadovoljstvom hčerki obremenim tudi z občutki krivde za moje počutje.

Tega jima res ne želim predati! Potem je pa res bolje, da sledim svojim resničnim potrebam, pa četudi bosta hčerki zato užaljeni, jezni, razočarani in v tistem času brez mame. Poleg tega sem vsakič, ko sem si brez slabe vesti vzela čas zase, potem počutila veliko bolj polno in umirjeno ter veliko bolj pripravljeno se posvetiti tudi odnosu s hčerkama. Ker sem si vsaj nekoliko napolnila svojo posodo, sem jima spet lahko pristno in motivirano dala kaj od tega, kar sem na svojih potovanjih vase nabrala v to mojo posodo. 

 

Danes se zato občutka, ko mi gresta hčerki na živce, več ne prestrašim, temveč mu prisluhnem in vem, da je očitno spet prišel čas, ko potrebujem nekoliko več časa zase.   

 

 

Helena Primic je zunanja sodelavka portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka, tekstopiska, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

 

 

Imena in drugi osebni podatki v blogu so izmišljeni, sicer pa tudi vsebina bloga ni dobesedni posnetek resničnosti, temveč je prirejena zgodbi in sporočilu bloga. Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.