Imam bratca, 14.letnika.....ki ima visoke cilje.....postati menedžer.

 za tak cilj.....

Septembra gre v 9.razred osnovne šole, torej zadnji razred, ko se na koncu odloči kam naprej.
Že sedaj je večkrat prepuščen sam sebi - je po cele dni v hiši sam (ker se sam tako odloči), pospravi, skuha si - potencialni vzorni možiček .

In kaj ga žene naprej.....da bo nekaj iz njega...da ne bo tako kot sestrica delal za nizko plačo....

Še danes mi je rekel da sem sama kriva ker nisem vztrajala pri odločitvi, da se vpišem (na že sprejet faks).
Pa sem se potem podredila želji staršev da grem v službo . Ne iščem krivcev, sem se na koncu sama odločila  za službo - v tistem momentu sem videla denar in finančno neodvisnost....pa jo imam ???

Jaz želim bratca en malo postaviti na realna tla, ne želim mu "ubijati" ciljev, rada bi ga usmerila na pravo pot, ker je fulll brihten.....Iz njega je lahko še marsikaj, samo ne želim da zabrede.

Se pa bojim da se bo zgodilo to da bo tudi on po srednji šoli  "moral" poiskati službo, da ne bo deležen podpore staršev, ....... ker se je mami že skoraj preselila drugam(seveda občasno še pride "domov")  ......in bo skoraj sam ostal v veliki hiši (ki je že skoraj cela pisana nanj, ob polnoletnosti bo on lastnik) ,
se bojim da bo imel preveč svobode in da bo zabredel.....

Jaz živim drugje......
Kaj naj mu svetujem???

Veš kaj, bodi mu v oporo, da ne bo sam, ko bo na srednji šoli se veliko pogovarjaj z njim, da ti bo zaupal in da ne bo slučajno zabredel v kakšno čudno družbo. Probaj mu dati čim boljše nasvete in opomni ga, da mu želiš boljše kot si sama dobila(kot si rekla si šla zgodaj v službo)...
Če ne živita blizu ga velikokrat pokliči, pri 14ih fant še potrebuje vzgojo nekoga odraslega, ki mu pomaga pri odločitvah.... Povej mu da naj ne pretirava v svoji svobodi, ker je bo še veliko deležen ko bo imel kaj pod palcem in dobro službo za katero se namerava potruditi.

Fant je mlad in seveda ima svoje sanje. Kdo jih pa pri 14 nima??
Glede na to, da ste očitno razdrta družina in mama ne živi pri vas, je pametno, da se vsaj ti, kot starejša sestra, pogovoriš z njim in mu daješ oporo.
Če praviš, kako je brihten, se postavi na njegovo stran in prepričaj starše, da bo šel študirat. Naj poskusi dobit kako štipendijo.
Pomagaj mu! Bodi prava sestra in ne pusti ga na cedilu, ker ti nisi smela v šolo.

Prva stvar.. tvoja izkušnja ni njegova izkušnja, torej ne ga zavirati na podlagi svoje preteklosti. Kaj bo po srednji šoli je za moje pojme predaleč razmišljati. Živimo zdaj in on ima zdaj svoje cilje, kateri pa se lahko spremenijo z odraščanjem. Vsak ima svojo pot, otroku je potrebno samo pomagati na njegovi poti, ne pa mu je izbirati še manj pa omejevati. Naj tvoja preteklost ne omejuje bratove prihodnosti. Naša preteklost je izkušnja, vedenje kako se lahko naslednjič odzovemo. In nikoli ni prepozno, vedno je možnost izbire, tudi zate še ni konec, še vedno se lahko odločiš in greš naprej.
Obremnjevati se ''kaj bo'' pa je potrata časa, ker nihče ne ve kaj vse se lahko zgodi že jutri, kaj šele čez 4 leta. Otroci naj bodo polni elana in pozitivizma, ne pa da nosijo breme staršev, sester.. Tvoja pot je bila tvoja, on mi svojo. In če ga imaš zares rada mu boš stala ob strani ko te bo potreboval in ga ne omejavala s svojimi strahovi in izkušnjami.

Ob tej temi mi je prišlo na misel besede A.S. Neill-a, ustanovitelja šole, ko je rekel:

''V moji šoli ne bo kritike, kaznovanja in moraliziranja. Vsakemu otroku bomo dovolili, da živi skladno s svojimi najglobjimi vzgibi.''

Stoj mu ob strani in mu pomagaj kolikor se le da

odlično! fant ima cilj! Ravno nisem razumela kako te je mislil vključt v doseganje njegovega cilja? ali sta se pogovorila o tem?

Začnite namensko varčevati - cena MBA študija je zelo visoka, tako na EF-ju, kot na Bledu.