Živjo punce,

moram mal pojamrat... Včeraj sem bila doma pri starših in po dve-urnem prijetnem čvekanju, uživanju v mamini češnjevi piti, me je kar na rit vrglo, ko me je mami vprašala, ko sem odhajala: A bo kaj dojenčkov, Eva?
In to s takim skoraj očitajočim tonom, sem kar slišala kaj si v ozadju misli ("pa dajta se no mal potrudit")

Jaz sem najprej kar u luft skočila: "A zdej me boš pa krnaprej spraševala?" sem rekla in da bodo vse zvedli pavočasno.
Včeraj je bilo natančno 40 dni od moje laparoskopije in me že gnjavi. Pol sem bila ful žalostna, ko sem šla domov.

kaj ve mislite? a sem preveč občutljiva? PO več kot enem letu poskušanja me res že živčki dajejo, ampak vseeno se mi zdi, da bi vsaj moja lastna mam bila lahko malo bolj uvidevna. Sploh zato, ker ne ve, da se že tako dolgo trudimo ampak misli da šele ene pol leta.

ne vem, no

LP M:muca:

To, da si občutljiva na to temo, je čisto normalno. Saj smo vse, pa čeprav smo nekatere šele na začetku. Mame bi pač rade čimprej postale babice in nas rade povprašajo o teh stvareh. Ne smeš ji zamerit. Mogoče bi bilo pa dobro, da ji situacijo razložiš in bo potem malce bolj razumevajoča. Ne vem sicer kakšne odnose imata, ampak jaz bi moji pač povedala vse, saj je vendar mama in naj bi razumela.

Ne obremenjuj se preveč in uživaj življenje. Upanje ostaja!:):):)

Mogoče smo vse skupaj malo prevečobčutljice,ker je tudi pri meni tako, dame že kakčna malenkost spravi čisto iz tira in sempotem jezna na ves svet!
Sploh ne vejo kako nam je, da se v bistvu že same dost serirano in nas takšne pripombe šebolj vržejo iz tira!
Tudi od moje laparoskopije je že 35 dni in srčno upam, da se je ta mesec pa končno prijelo!
Držim pesti tako zate kot tudi zane, aja pa še to ne smeva se sekirat!!!!!!!!!!!
:sloncek::sloncek::sloncek::sloncek:

Joj, Mijavček,

popolnoma te razumem.

Ko gledam otročičke in se z njimi igram, prav pomislim na to, kako močno si želim otročička in kako dobra mama bi bila/ bom. Imam potrpljenja in znam z otroci.
Ko pridem do teh zaključkov, potem pomislim, zakaj mi ni namenjeno. Si tega preveč želim??? Kakšno karmo imam? Kaj sem počela v prejšnjem življenju...???

Ne vem, tako sem obupana, da samo o tem premišljujem.

Ko se mi pa najde nekdo (naj bo mama, oče, tast, prijatelji..), ki te potem še nenamenoma "provocira", je še toliko težje.
Mijavček, sama se soočam s podobnimi, če ne istimi, vprašanji. Pa še z izjavami, kot so; " Današnja mladina bo ujčkala otroka, ko bi morala vnuka..."

Držim pestke, da nam bo res, ampka res čimprej ratatalo.

Mijavček probaj ji razložiti koliko časa se trudita in kako ti je hudo, in to da te še ona obremenjuje ne pomaga popolnoma nič. Men se kar pritisk dvigne, ko mi moja reče, naj se ne sekiram tolk, saj bo, ne moreš se nikol čist odklopit, na žalost ne gre, mi pa vsaj ne teži kdaj, pa zdej bi že lahko bilo. Ji pa tud povem, da čist tko ne gre, da me taki komentarji znervirajo, pa kar razume

Moja mami je zelo razumevajoca, z njo se lahko res o vsem pogovorim in vem, da je tudi njej hudo, ko ji povem kako in kaj je z mano. Je sama tudi zal imela grozne probleme, preden je v drugo zanosila, tako da iz svojih lastnih izkusenj ve kako je z tem.
Mene to, da ne zanosim ne vrze iz tira zelo tako, si pravim sej sem se mlada, sej bo...po drugi strani pa potem studiram, kaj pa ce je z nama tam spodaj kaj narobe, potem si pa vse mogoce domisljam in ratam cela paranoicna. :zmeden:

Mijavcek, povej ji odkrito kako in kaj je z tem, pa mislim,da bo obema lazje. :miska:

Ah.. izgleda, da vse zelo podobno odreagiramo... Meni se tudi naježi koža ob takih vprašanjih.... No mene sicer moji starši pustijo na miru in nič ne sprašujejo niti ne komentirajo... Je pa zato toliko hujše s tasom in taščo. Čisto vsakič dobim pod nos vprašanje... Pa kaj vidva ne mislita met otrok.... Ali pa ko pestujejo otročke od moževih sestričen.... Poglejte tuki... mi se že učimo..sam ne vem, kaj vidva čakata, a bi rada da vaju bodo otroci klicali stara mama in star ata... uffff.... res ne morem več.... In komaj se zadržim da ne zabrusim kaj nazaj... :( :( ..... Ampak, enkrat...jim bomo že zamašile gobce .... :)- :)- :)-

se podpisem, hati!:(

Starši se starajo in so vedno manj trpežni. Se pravi, da jim lahko kakšno stvar tudi zamolčite, oziroma jim kakšno skrb prihranite.

Seveda pa mora vsak premisliti pri sebi, koliko jih bo obremenjeval z detajli.

Mah, ne sme se ti to tako na srce usest. Starši... Moja mami je glede teh stvari flegma, ve da nama ne gre čisto po planih, ampak sploh ne reagira, samo vsake tolko pove, da se veseli, ko bo enkrat babica. Hvala bogu se zaveda, da je to najino življenje in tudi najin problem, kjer ona nima kaj čivkat. Samo na vsake tolko časa me okrega, naj se sprostim in pozabim na :duda: ker potem bo in takrat ima kar prav :ups:

Naj te to res ne prizadane, ker starši pri takih stvareh ne morejo reagirat racionalno in jih je treba jemat z rezervo. Najbrž si tudi ona želi biti babica in iz nje je bruhnila njena velika želja, ne pa kakršenkoli očitek vama - ona hoče crkljat :duda: in najbrž v tem trenutku ni ravno mislila na vaju, ampak nase. Kaj češ, tudi starši so samo ljudje...

Primož, men se pa zdi, da v tem primeru je stvar na starših da premislijo , koliko bodo obremenjevali nas.
Jaz mojim nisme nič govorila o ne-zanositvi, dokler nisem imela datuma za operacijo, potem se mi je pa zdelo logično, da povem zakaj grem v bolnico.
Starši so še vedno starši, in pomojem je jihova naloga, da nas potolažijo, ko nam je hudo, ne pa dan dajejo še dodatne občutke krivde.

So pa starši zelo zelo različni z enimi se da vse pomenit, z enimi pač ne. Ko sem bila v bolnici, me moja ni prišča nič obiskat, po telefonu pa me je, namesto, da bi me vprašala kako sem, pa če me je kaj strah, tulila v telefon, kako je njo strah! Ko da moram jaz zdaj njo tolažit, namesto, da bi ona mene!

Ne vem, mogoče sem prezahtevna, ampak mam že sama s sabo dovolj dela, in ne morem še mislit na to, da bom mamo tolažila, ker je njej hudo, ker jaz nimam otrok? Men je to narobe svet!

Kot sem že enkrat rekla: kdor ni šel čez te stvari, si tud u sanjah ne more milsit, kako je hudo.

Lp M:muca:

Mijavcek, pri naju pa so njegovi "problematicni". :hudicek: No, bolj mama kot ata. In zato midva o tem z njimi ne govorima.

Na vsako (taksno ali drugacno) vprasanje se nasmejim in recem, da ko bom :nosecka: ne bom mogla in ne bom hotla tega skrivat. Pa se obrnem in grem.

Vcasih mi pride bolj do zivega, pa se potem zapreva z :love: v sobo (zaenkrat se zivima pri njegovih) in se pomeniva in potolaziva. Saj bo...:(

Mijavček, jaz te čisto razumem kako ti je hudo, ampak žal starši niso iz pravljic... Vsi si želimo, da bi nam brezpogojno stali ob strani a je žal res, kot je napisal Primož, da se njihova lajtunga skrajša in elastičnost izgubi... Jaz že dolgo na moja starša gledam skoraj kot na otroka - krize srednjih let, mena in podobno. Imam jih zelo rada, kljub vsemu sran** ki sta ga spacala v vseh teh letih, ampak oporo iščem pa v partnerju, ker me veliko bolj razume - problem je najin in žalost tudi...

Moja mama velikokrat reče - ne išči ljubezni tam, kjer je ni, ampak ona je malo ekstremist - starši nas imajo sigurno 100% radi, ampak ne vedno tako kot si mi želimo.

Živjo!
V mojem primeru so pa vsi seznanjeni kaj in kako in me ne gnjavijo več.
Moja mami in tašča pa sta super mami, ki jima lahko zaupam vse in nikoli mi še nobena ni rekla žal besede glede tega. Vem, da bi predvsem mami rada postala babica, ker ima podobne probleme tudi sestra.

Sicer je blo že vsem sumljivo zakaj še nisem zanosila, saj se neprestano "dajem" z otroki, kjerkoli in kadarkoli je le mogoče, pa sem vsakemu povedala da pač če ni ni. K sreči pa me take stvari ne vržjo preveč iz tira - sama sebe prepričujem, da bo in optimistično gledam naprej.

Veliko optimističnih misli tudi vam in :sloncek::sloncek::sloncek: pogumno naprej!!!

L.P
Ana

Ah, sej vem da nas majo straši radi, samo včasih ne znajo reagirat pravilno, ker pač, kot noben od nas, tud oni niso popolni.

Hvala za nasvete. Hvala, da ste me spomnile, da se lahko potolažim pri svojem:love: , sem kar malo pozabila, pa tko mi vedno stoji ob strani....

Sem vesela, da mamo RR, pa velik glav, ko se staknejo skup, ma da kej pametnega ven pride...:)-

Lp Mijavček:muca:

Najbolje je staršem te stvari prihraniti - partner je namenjen temu, da podpre borbe, ki vsekakor niso lahke. Kot je potem lepo povedal-a skorpija.

hvala bogu za :love: !!!!!! :bravo:

:muca:, brez skrbi, vse se bo uredilo!

Ja, po mojem je čisto notmalno, da te je iz tira vrglo. Samo moraš mislit, da mami ni nič slabega mislila...Mogoče bi se pa moralo pogovorit z njo (če sta si dovolj blizu), zaupaj ji problem, da se trudita že skoraj dve leti in da te zelo boli, če namiguje in sprašuje kdaj bo. če bo vedela, kako je z vama, da vama je težko, bo lažje razumela tebe in tvoje težave in te ne bo obremenjevala z vprašanji...pa še nekoga boš imela, ki ti bo stal ob strani!

kar na dan z besedo!povej, da te nenehno spraševanje spravlja v jok in ob živce!

srečno
girly :kuza:

Meni se zdi čisto normalno, da te je prizadelo. Verjetno ni mislila nič slabega in sploh ni pomislila, da bi bilo z njeno izjavo kaj narobe. A sploh ve točno, kakšno je stanje, ne samo glede operacije temveč tudi kako dolgo si že želita :duda:?

Pri mojih je pa ravno obratno. Nobeden ne omenja vnukov, itak mislijo da sem še majhen otroček, ki ne more poskrbeti zase in da me moj :love: izkorišča. Sploh jim ne gre v glavo, da sem resnično srečna, da se tako lepo še nisem imela, da imava res harmonično razmerje. So se s svojimi pripombami malo umirili po najini poroki ampak vsake toliko časa pa še vedno slišim kakšno. Za vnuke naju ni še nihče od mojih staršev vprašal, ko pa bojo, pa že vidim. Brž bodo rekli, kako super, potem se bo pa začelo: pa kako ga bosta preživela, če ima samo on službo, pa kje boste živeli, pa to pa ono,... Vse česar takrat ne bom rabila. Naši se raznežnijo in postanejo normalni, brez očitkov šele, ko se neka stvar dejansko dogodi. Do takrat pa imajo cel kup pripomb.
Sem malo zašla, nasploh Mijavček, vsi imamo starše, ki ne pomislijo, kaj rečejo. Taki so... Kot je ena napisala, vsi smo samo ljudje.
Si pa ne predstavljam, kako je to hudo.