s partnerko sva noseča dva meseca

v zadnjih dveh mesecih se odnos, komunikacija, močno slabšata, otroka si oba želiva, vendar ne vem, kako naprej, če bo s časoma otrok, ki se še ni niti rodil postal edini vzrok najinega skupnega bivanja
otroka želim, in dejansko me je groza, kaj me čaka, če odnos razpade, oziroma predvsem, kaj čaka otroka

ni panike to so hormoni

Kje pa je pravzaprav problem? Ker hormoni verjetno še niso v polni funkciji. Verjetno se tudi partnerka česa boji - kar je normalno, le pogovorita se in si povejta medsebojne strahove. Vsi se zavedamo, da je otrok velika odgovornost in kljub močni želji po njem, se bojimo, če bomo zmogli, če nam bodo finance 'znesle', če bo vse v redu itd. Midva sva se skupaj odločila za tretjega otroka, pa sem imela približno na sredini kakšna dva meseca totalno krizo in sem kar malo zapadala v depresijo. K sreči se je uredilo in so hormoni malo popustili (no, na jok mi gre še vedno zelo pogosto - za vsako malenkost), pa tudi partner je bil zelo razumevajoč oz. se je raje malo umaknil kot spuščal v brezplodne debate z mano. Sicer pa, če imata razčiščen medsebojni odnos (da oba vesta zakaj sta drug z drugim), tudi po otroku ne bo težav. V nasprotnem primeru pa otrok partnerja zagotovo ne zbliža - kvečjemu obratno.
Vso srečo obema!

_____________________________

Če imaš 3 sončke, dan ni nikoli oblačen :-)))

Če bi to mojega  vprašal, bi ti zatrdil, da bo čez kakšen mesec vse ok in bosta lahko začela uživati v nosečnosti, tako tvoja draga kot ti . Tole so začetni hormoni... in ja, tudi jaz sem bila nemogoča... baje takooo, da je moj že tudi naokoli pri mojih prijateljicah spraševal kaj mi je, da se obnašam takooo nemogoče. Baje sem mu dajala vtis, da si   sploh ne želim...(to sem kasneje izvedela od prijateljic in ne od njega)   ampak ko so se hormoni nekako umirili je bila pa najlepša nosečnost

Upam, da sem te kaj potolažila. Vse bo dobro... malo boš moral potrpeti

Srečno!

slabo komunicirava, redki so dnevi, do en na teden, ko dan normalno poteka, potem je moje razumevanje partnerskega odnosa povsem drugačno, in ga s težavo spreminjam, ker sem dolga leta živel v drugačnih odnosih, kjer je bil dom in odnos dveh osnova, in se v to niso vključevali odnosi s starši, in odnosi s prijateljicami

zelo na hitro se poizkušam spreminjati, razumeti, ampak imam velikokrat s tem težave, in me hudo hudo skrbi, kako bo

hvala tistim, ki menijo, da so hormoni, upam, da res, ker si prvič želim, da bo vse v redu, in hkrati sem že dovolj star, da zgolj želja velikokrat ne pomaga

mene so hormoni res namešali še lepo rojstvu, ko dojiš in to. tisto me je bolj namešal. so bli pa dnevi, ko so mi vsi šli TOK na živce (ko sem bla noseča), da sem se prav v jezik grizla non stop, ker bi drugač sam sikala

Jaz sem bila celo drugo nosečnost nemogoča, dobesedno. Sama sebi sem šla na živce z mojo tečnobo. Vse mi je bilo napoti VSE, dobro da moj možek ni popiz.dil , spakiral in šel , ker če se spomnim same sebe, bemu boga jaz bi popenla, da bi imela tako konstantno tečnobo ob sebi tako dolgo. PO porodu pa je minilo.... ne sicer takoj, ampak je šlo počasi na boljše.

polma, ne povsem, pa vendarle blizu, pri nama gre bolj za srečanje dveh različnih dojemanj, mojega povsem napačnega, ki se ga pa s težavo otresam, da je dom središče odnosa, in da naj se tudi partnerjev center gibanja vrti okoli doma, tudi, ko partnerja ni doma, ne pa da takrat drugi partnerpreživi čas pri starših s prijateljicami in podobno, napačno sem navajen, da so moje partnerke doslej dom štele kot središče svojega bivanja, in sedaj se zato bojim, kako bo, ko bo otrok na svetu, kje bo potem dom

po mojih dosedanjih prepričanjih, bi bi lrad, da je partner več doma, tudi, ko sem jaz v službi, in hkrati ne bi rad zvenel in bil s tem posesiven

saj se učim in spreminjam, mi pa gre počasi

ojoj to so hormoni!!!

v tej nosečnosti sem bila neznosna prve 3 mesece za znoret. čist sem se odtujila od mojega dragega, da ne govorim, da spolnih odnosov skorajda nisva imela. v glavnem totalno mi je šel na živce .

prejšnjo nosečnost ni bilo krize, sem pa po porodu bila ene pol leta katastrofa (kronična preutrujenost, huda tečnoba) nisva vedela kako bova preživela to obdobje... pa sva

moje mnenje: ZDRŽI in bodi opora

_____________________________

čebelica Lana in trotek Nejc

vem, misar, da nimam prav, sem povedal, da sem pač 20 let živel v takih odnosih, da so partnerke jemale dom kot središče svojega bivanja, si same skuhale, poskrbele za milijon reči, vem, da nimam prav in se učim, in obenem vprašam, če bi bil tvoj partner na misiji v avganistanu, ali bi ti bila kaj z otrokom doma, ali bi iskala zgolj stike s prijateljicami in mamico

rad bi razumel, in se se zgolj naučil, da imam narobe miselnost

ne, pa dosedanjim partnerkam rekle, da morejo biti doma, da jim mora dom nekja pomeniti, same so si to izbrale

o.k., bo dovolj če rečem, da na tem področju mislim narobe, in da moram spremeniti mišljenje?

ga že spreminjam

Človek božji no, ne glede na to, da imaš partnerja in otroka, si kot človek še vedno družabno bitje. In ne vidim, oprosti ampak res ne vidim poante, zakaj bi moram bot nekdo SAM doma, če tebe ni zraven, da bi človeku pomagal, mu prisluhnil, bil enostavno bližina nekoga. Zakaj bi moral biti nekdo sam, med hladnimi 4 stenami. A se naj z njimi pogovarja? A mu bodo one npr, prinesle čaj, plenice,... Razmišljaj iz tega stališča. Ti na misiji verjetno nisi sam a ne? zakaj bi torej morala biti ona?

In dom ti je lahko še vedno svetinja in zatočišče in vse, ampak vseeno biti samo doma in nikjer drugje, oprosti glede tega se pa res zelo motiš in poskusi spremenit razmišljanje, drugače ne boste dolgo družina.

< Sporočilo je popravil muška -- 4.3.2010 11:52:54 >

Jaz te po eni strani razumem, da si navajen določenega načina življenja tvojih bivših partneric in ti je to bolj ustrezalo. Mogoče si bil bolj miren ko so ravnale tako, da so bile večinoma doma in poskrbele za vse.

Je pa res, da smo si ljudje različni in boš moral sprejeti pri tvoji partnerici, da ni takšna, da bi bila stalno doma. Pomisli na to, da je verjetno tudi bolj srečna, če gre malo med ljudi se razvedri in sprosti. Zgleda, da je takšen tip človeka, ki bi jo morilo, če bi bila stalno doma. A ni bolje, da je vesela kot pa, da bi bila zagrenjena gospodinja.

Po moje je raje ne mori preveč s tem, ker boš naredil samo slabo njej in sebi... Sigurno  morajo bit določeni kompromisi, vendar ne pretirani.

nobena ni bila doma, ker bi jim jaz to rekel, same so to izbrale, in so bile srečne v tem, in nobena me ni zapustila, pa to sploh ni pomembno, saj ste me podučili, da je dom le prostor, kjer človek prespi, ne pa prostor, kjer človek živi, in da lahko tudi v partnerskem odnosu človek preživi ves dan pri starših, da je to normalno, o.k., razumem

ne vem, ce sem prav razumela...ampak recimo, da sem...

po dveh mesecih življenja sem ugotovil, da gre vsaki dan po službi s prijateljicami ven, in potem pride domov, no sedaj je to nekako zmanjšala, sedaj sem pa po šestih mesecih ugotovil, da še nobene sobote ali nedelje, ko grem delati, ni preživela doma, ampak gre takoj do mamice in je tam, nato pa še do prijateljice, zvečer pa domov

na začetku sem se sekiral, sedaj se učim, da nimam prav in je lažje, samo pogled je bilo potrebno spremeniti, ker res je težko določiti, kaj je prav in kaj ne, ker hitro deluješ posesiven, to pa ni cilj

Sem istega mnenja kot miška.