Vse prehitro in prevečkrat se razburim, kričim....Problem je v tem, ker mi je sedaj kristalno ratalo, da moj partner se uživa v tem , da takrat še doliva na ogenj, da totalno popi....! Zelo hitro se razburim tudi nad otroci.....
Kaj mi svetujete????

Jaz sem ista!! Znorim za vsako malenkost, pol so pa vsi drugi krivi!!! Kaj storiti???

3x globoko vdihnit preden znoriš!

o maj gad...ven punce v naravo...vzet si cajt zase in uzivat v tistih, ceprav redkih trenutkih...dober,da se nad dedcem vcas zneses se zastopim, ampak ce se zacne nad otroci je pa res kriza...ven pa eno cokolado s sabo pa bo :)...al pa na cvek s prijateljicami...al pa na vecerjo...kwa pa vem...to prakticiram jest pa se kar obnese...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Mogoče si pod velikim stresom.  Kaj če bi si vzela čas zase in začela hodit na jogo. 2x na teden, pa malo bi se sprostila. Lažje bi premagovala stres in manj bi te vse motilo. Drugače pa probaj za foro, če te nekaj razburi šteti počasi do 10. Probaj ne komentirati vsega. 

_____________________________

*Kart, ki jih dobimo v roke, ni mogoče zamenjati, od nas pa je odvisno, kako bomo igrali*

Dihi, dihi  z mano!
Če se zavedaš problema si na pol poti....

Ne, tudi nad decem se ne smeš znašat kar ke v 3 dni!!!!!! Si ravno tako ne zasluži, kot si otrok ne!!!!!!

Res, včasih dobim filing, da ko je otrok, so pa deci čist na stranskem tiru! To mi je tok grdo, res! Ker najprej sva bila dooooooolgoooooooooo časa samo midva, šele potem je prišlo dete!

< Sporočilo je popravil viv -- 27.2.2006 13:51:18 >

Če je to tako, potem ni problem pri tebi.

Jaz pa sem to grdo navado dobila v prejšnji zvezi, kjer pa ni nič šlo tako, kot bi moralo it.
Tudi jaz sem bila kričave sorte. Ko pa sem se spoznala z zdajšnjim sem se začela zavedati, da to kričanje zaradi malenkosti lahko precej slabo vpliva na zvezo. In že takoj, ko sva se spoznala, sem začela delati na tem, da pozdravim to grdo razvado. Res sem si vsak dan vzela vsaj pol ure sama zase. Kiparila sem, lepila, štrikala... Skratka, posvetila sem nekaj časa samo sebi. Velikokrat sem šla sama na sprehod v naravo in spustila možgane na pašo. In te kričavosti res nisem mogla naprtiti nekomu, ki ni nič kriv. Poleg tega, da sem si vzela vsak dan nekaj časa samo za svojo dušo pa sem prakticirala tudi tisto štetje do deset. In res je v teh nekaj sekundah želja po kričanju kar izginila. Vsakič, ko sem dobila bitko, sem se počutila tako zelo zmagoslavno in ponosno sama nase. Vendar pa naj ti povem, da sem morala izbojevati kar nekaj sto takih majhnih bitk, da sem dobila vojno. In ta grda razvada je odšla. Ne samo pri majhnih stvareh. Tudi pri velikih ne kričim več. A to ne pomeni, da nisem nikdar jezna. Le kričanje sem se naučila obvladovati. Sem vesela, ko moj zdajšnji ni nikoli občutil mojega visokega c-ja...

Nic.. da slucajno ne ponoris spet..

Drugace pa.. ce si se tega zavedla.. pol itak ne rabis nasvetov.. se bos ze znasla...
Nasveti v tem priemru ne koristijo..

Ja tole je vse lepo in prav in vem, da bi se mogla bolj kontrolirat....ceprav se vedno se mi zdi, da izbruhnem takrat, ko sem izzvana....Npr. otrok ne poslusa na prvo, ne na drugo na na deseto besedo on pol vpijem.....potem to slisi moj partner in se dolije zraven, da vpijem se nanj....
Resno sem se zacela zavedat tega, da mi to skoduje in da ne naredim prav nicesar dobrega s tem....Vendar kako potem doseci, da bi me vsaj doma upostevali?????

Tega se ne da doseci.. to ni nekaj kar se doseze.. to se zgodi, ko ljudem postanes vsec.. Ziher so ljudem bolj vsec priajzni.. kot pa histericni.. a ne?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Jst bom pa rekla, da sem to navado prinesla od doma. Ampak čist resno. Jst ne znam potih govorit.

No ja, ne da ne znam, ampak mamo hišo mal na samem in je čist vseeno koliko se kdo dere. In starša sta tud govorila zeeeelo na glas. Kolikokrat smo kot otroci jokali, ker smo mislili, da se starša prepirata. Pol pa sem nekega dne poslišala o čem je preir, pa sta se o sosedovi mački pogovarajala; kok je grda namreč . Bilo je pa slišat tko, kot da bo jutri ločitev .

In to sem nesla s sabo. Glasno govorjenje namreč, ne mačko. In ob dodatku mojega temperamenta je to postalo kričanje tudi nad partnerjem. Ne kričanje v smislu očitanj in prepirov ampak povzdignjen glas ob vsaki, tudi najbolj brezvezni priliki.

In vsi njegovi opomini niso zalegli nič, dokler se en dan nisem ustavla in se vprašala 'zakaj za vraga pa kričim, če mu imam namen rečt naj mi prinese žlico iz kuhinje?'
In to je bila streznitev. Sem se pa še večkrat zalotila, da privzdigujem glas ko not padem, ko kaj razlagam. V pozitivnem in negativnem smislu.

Kričanje me je pa čist minilo, ko sem se zaposlila na firmi, kjer trenutno delam. Direktor namreč je precej glasne sorte in se začne dret brez razloga. Kar na lepem.

Recimo, mi ukaže kaj poiskat, pa tist moment ne najdem, pa se tko zadere moje ime al pa: 'a bo že kaj?', da me je parkrat skor infarkt. Ampak resno. Se mi je srce res že ustavlo od strahu.
In to je blo še najboljše zdravilo za moje kričanje. Zdaj povem večino stvari z normalnim glasom. Povzdignem ga samo še v hmmmmmmm.....izjemnih trenutkih . Tam se pač ne da kontrolirat volumna  ...

Pomaga pa tudi, če se znebiš moža. Potem pač nad njim ne kričiš več.

no viv sej v bistvu mas prou...ceprou se sama obenem zavedam,da nikol vec ne bom imela takega odnosa s partnerjem...in zato mi je tolk bolj vseen...otrok je in bo vedno in povsod na prvem mestu...pa ce bom zato ostala sama mi je malo mar...sej si zelim po svoje, po svoje spet ne...

Namesto, da vsepovprek kričiš, otroka zagrabita in postavita, kjer mu je mesto. Ne vem, če si ne gre umit zob, ga pač sama peljeta v kopalnico, to velja tudi za očeta. Očitno je bolj ležern tip in čaka, da boš sama dosegla, kar pač moraš in ko ti ne gre, ponoriš, zraven pa svoje prispeva še "pametni" očka.
Pa tist, kar so ti že druge rekle, globoko dihaj, potem pa reagiraj!

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

RADHA tvoja slika tale pod nikom, mi sploh ni vsec. nekako me kar zabode v oci ko pogledam.

Malo nazaj sem govorila o tem da  če neko stvar kdo od mojih ne naredi prav ali da se z mojim kaj spičva jaz ignoriram temo in ko se pomirim začnem reševat probleme...pa sem izpadla kot najhujši kriminalec in podlež najhujše vrste . Tko da nekaterim se ne zdi vpitje tako zoprna zadeva in jim je hujše da si tiho in sam v sebi premlevaš.
Tudi otroka bi pustila pri miru nekaj minut da se jaz in on ohladiva v tistem navalu jeze potem pa naprej...in verjemi da je lažje sploh pa ne letijo vsevprek žaljivke in v besu izgovorjene besede za katere nam je potem velikokrat žal.
Pri nas pač ni vpitja ker ga jaz in moj mož ne preneseva in rešujemo stvari na tak način, kar pa ni nujno (kot sem slišala zadnjič)da je tudi prav in nekaterim se to zdi hujše kot kričanje. Mislim da morata najprej ugotoviti sama kaj bi bilo bolje in se probajta tistega držat.


_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

 Ne morem verjet. Preden sem prebrala tvoj odgovor, sem si rekla natančno to : "da ne bi razpravljali o tem mačku"

Ah ja.. kričanje je tema. Jaz ne kričim več, pa sem bila včasih malce nagnjena k temu. Zdaj se bo morda komu zdelo smešno, ker s temi rečmi se ponavadi pošalimo, ko komu rečemo "daj, posnem se, pa se posluš"...
Mene sta starejšs hčera in mož enkrat za "hec" malce snemala, ko sem bila v elementu. Ko sta mi čez čas, ko sem se umirila, dala za poslušat posnetu, sem se sama pri sebi zgrozila ( seveda nisem na glas priznala ampak sem špilala užaljenost, kaj se hudiča delate norca iz mene...) . Vprašala sem se, če je to RES moj glas in sem ugotovila, da je. In potem sem se še vprašala, če ga drugi, tisti, ki jih imam rada, slišijo tako kot jaz, s "podobnimi" ušesi ... In sem si spet morala priznati, da verjetno res. Uf, kakšna zoprna baba, sem pomislila.

Meni je pomagalo. Čisto zares. Čeprav poznam tudi eno "super kul" mamo in soprogo, ki zna s povsem mirnim, globokim in žametnim glasom izreči stvari, ki te zabolijo stokrat bolj, kot pa "zakričane zadeve"....

_____________________________

Vsako noč nekdo misli name, preden zaspi:)

Radha, oprosti mi, ampak jaz ne vem, kaj je z mano narobe, vendar dostikarat ne moram prebrati kaj tvojega - pa ne zato, ker se ne bi strinjala s tabo, res ne - ampak totalno me odbija tale slika. Sploh si dolgo nisem mogla priznat tega, da bi lahko kaj takega tako zelo vplivalo name, ampka res. Ne hecam se. In sem iskrena. Lahko vzameš za slabo ali samo za mojo željo po kakšni drugi sliki - bilo je mišljeno izključno in samo slednje. Lahko jo pa imaš, seveda, saj se nimam pravice vtikovat v njo v resnici. Še enkrat - nimam pojma, zakaj mi ta slika tako zanič vibrira, pa resnično sicer vse vere prenašam čist ok, ne gre za to. Nekaj je v zraku ali kaj....

In ne razumem, zakaj ste reagirale tako, ko je ena pred mano to isto povedala....


Aja, kričanje. Preveč kričanja je zanič. Malo ga pa ne škodi. Kako se ga odvadit? Po moje začneš zavestno na tem delat.

Tudi jaz se kdaj zderem na mojega petletnika, ko sem mu že 2-3x obrazložila, zakaj bi naj nekaj naredil, pa se naredi gluhega ali pa me na splošno ignorira. Zderem pomeni, da mu v "višjih" tonih povem, da če neke stvari ne bo naredil, mu bom vzela njegovo trenutno najljubšo igračo ali pa tisti večer ne bo gledal risank. Pomaga. Sicer ne vem, ali samo meni ali tudi njemu, vendar se človek pač včasih ne more zadržat, kar je odvisno tudi od mojega počutja in ostalih spletov okoliščin. Se pa trudim, da je tega zelo malo.
Na srečo pa moj partner ni tak, da bi moje "živčno" stanje še podpihoval, tako da me bolj redko sliši, da bi uporabila svoj visoki C.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

No da se oglasim še ena ki je drugačnega mnenja glede Radinega avatarja.... . 

_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA