Danes sem čisto slučajno spoznala neko simpatično mamico, s še bolj simpatično punčko . Otroci so se zaigrali, midve pa sva si privoščili čvek o vsem mogočem. Nekje na sredi pogovora, ko sem omenila, kako je prazvaprav punčki ime, je mamica utihnila in kot da bi premišljevala ali naj mi sploh pove, vseeno povedala.

Punčki je ime **** in ime je dobila (sicer v ženski obliki) po pokojnem bratu, ki so ga tri leta nazaj pokopali. Obnemela sem in nisem vedela, kako naj debato sploh nadaljujem. Glede na to, da je  mamica relativno še zelo mlada in da je pred tremi leti izgubila prvorojenca, so se vprašanja v moji glavi kar bombardirala med seboj.

Obe sva bile nekaj časa tiho, potem pa se je mamica odprla. Povedala mi je, da je bil sinček star sedem let in je bil vedno zdrav otrok. Težave so se začele, ko je kar naenkrat začel izgubljati ravnotežje. Odpravila sta se k zdravniku in tam so odkrili, da nekaj ni vredu s centrom za ravnotežje. Da je bila bolečina še toliko hujša, je imel kakšen  teden ali dva prej sistematski pregled in ugotovili so, da je z njim vse v najlepšem redu.

Tega nesrečnega otroka so poslali na pediatrijo na slikanje male glavice, ki je komaj začela živeti. Slike so pokazale, da se je v njej naselil smrtonosen tumor. Ni mu bilo pomoči. Med angelčke je odšel na zadnji šolski dan svojega prvega razreda pred tremi leti (bolezen je terjala le tri tedne hudega trpljenja).

Ta izpoved nesrečne mame me je močno pretresla, obenem pa se počutim tako zelo srečno, ker imam dva zdrava otroka, ki mi ta hip sama nalivata  coca-colo v kozarce, med drugim tudi po laminatu. Nič ne de, samo da sta zdrava, no, da smo zdravi.

Žalostno, vendar resnično, da se samo ob takih slučajih spomnimo, kakšno srečo imamo v življenju in kako majhen problem je to, če nam na parkirišču kdo butne avto, če nas v trgovini na blagajni porivajo naprej, če se možek  enostavno ne spomni, da obstaja tudi koš za umazano perilo, če se nam zasmodi kosilo, če se v trgovini sprehaja otrok, ki mu je norica pravkar pogledala ven na ličku,  ...

Naš dan danes ni stresen, težek, slabovoljen, naš dan je danes nabit s čustvi  in eden izmed najsrečnejših v mojem življenju.

Tale mamica  in seveda tudi oče, sta ena izmed tistih, ki sta izkusila najhujšo nesrečo v življenju in preživela. Kapo dol pred takimi.

Ne vem, mogoče ni pravi forum, pa vseeno, me bodo že prestavili če bodo želeli.

Hotela sem samo povedati, da ni nič hujšega kot taka zgodba. Vse ostalo se mi zdi, da se nekako lažje preživi. Kaj menite, je sploh lahko še kaj hujšega ?

Naj nam malenkosti ne pokvarijo dneva in naj se še tako velik problem vsaj za trenutek izniči.

Srečno





_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Ja, najhujša bolečina je izguba otroka. Ne morem si predstavljat, da bi mi kdo od mojih sinčkov umrl.Vem, da se to dogaja, saj živim v neposredni bljižini pokopališča, pa tudi moj mož dela na pogrebni službi, kjer se srečuje z veliko tragedijami.

Iskreno sočustvujem z vsemi, ki so morali preživeti izgubo svojega otroka.

Ne, gotovo ni hujšega, kot je smrt otroka. Jaz sem ... kar brez besed ostala, edino v grlu me tišči.

To si pa tako lepo napisala.Ob tem sem se spomnila,kaj smo mi doživljali z našo Pikico,ko so ji odkrili tumor.Po odstranitvi tumorja je oslepela,čez dve leti se ji je tumor ponovil.Sledila je zopet operacija.Takrat spoznaš,da vse nevšečnosti,ki se ti dnevno dogajajo so malemkostne.In se za te stvari ne jeziš več.Tudi prahu v stanovanju več ne gledaš tako kritično kot si ga do tedaj.Po glavi ti  roji samo to,da bi otrok preživel.
Da se  le nebi takšne krute zgodbe ponavljale.   

_____________________________

Ne sanjaj svojih sanj, temveč jih živi!

Ne boš verjela, kolikokrat jaz na to pomislim. Še posebej ob kakšnih slabih novicah na TV ali pa po takem branju žalostnih usod.

 lepo napisano.

Jaz sem se ravno par dni nazaj pogovarjala s sosedo, ki je izgubila vnučka. Bil je pa isto star kot naša prvorojenka (januarja bo 3 leta) in ko mi je pripovedovala zgodbo, so ji kar solze stopile v oči. Meni pa tudi ..Je pa tale otroček umrl zaradi komplikacij pri čisto navadnih vodenih kozah. Mi je rekla, da je izguba otroka bolečina, ki si jo sploh ne moreš predstavljati..Šele ko doživiš..In jaz ji kar verjamem.

Sem pa potem, ko se s tamalo prišla domov razmišljala isto kot ti, s kakšnimi banalnimi problemi se v življenju ukvarjamo, namesto da bi čimveč časa in truda posvetili svojim naslednikom.

_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Zelo lepo napisano,vrjamem da je zelo hudo ob izgubi otroka.Nisem tega doživela,in upam da ne bom.Nobenemu ne privoščim to izgubo,ker vem oz vrjamem da je to največja bolečina kar jo je lahko.
Pa naj bo vse prašno,pa naj vrže papriček po tleh,pa naj si pofleka novo majico,....Nja naredi kar koli,samo da je zdrav.Velikokrat o tem prmišlujem,ko zasledim kaj tako žalostnega,pa si mislim men bi se zmešalo,jaz ne bi preživela...
Res je hudo.
Vsem želim lepo življenej in čimveč zdravja!

_____________________________

6.3.2005 prijokal moj sonček Ožbej!

100 ljudi in 100 različnih pogledov!

Velikokrat razmišljam o teh stvareh, še posebaj sedaj ko sem  in se nekatere stvari zdijo tako nepomembne in majhne v primerjavi z izgubo ljubljene osebe, pa naj bo to otrok, partner, starš, brat, sestra.......

Ampak težko pa karkoli vplivamo na to, še predvsem če gre za zahrbtno bolezen.

Zato je včasih dobro čim manj o teh stvareh premišljevati, ker si ne rabimo zadajat bolečino še preden do nje pride ali pa, hvala bogu, sploh nikoli ne.

Brez besed sem ostala.. Res, kapo dol 

Jaz umrem.

Ja... življenje piše čudne zgodbe, včasih lepe, včasih manj... Ena izmed hujših stvari je, kadar starš pokoplje otroka.... Upam, da se mi to ne bo zgodilo

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Groza! Moji daljni sorodniki so prav kar pokopali svojo 14 letno hčerko

ne smem pomisliti na takšne stvari! ne vem, če bi preživela!

Tudi jaz velikokrat razmišljam o tem s kakšnimi stvarmi si delamo probleme in da se po nepotrebnem sekiramo za stvari, ki so čisto nepomembne. Vendar odkar smo tudi mi pred tremi leti izgubili mojo sestrico, se zavedam, da je najpomembnejše na svetu zdravje in da se za stvari, ki jih lahko sami spremenimo ne splača sekirat. Zato si kadar sin kakšno ušpiči, mislim "samo da si zdrav, ti kar razgrajaj". Ja ni hujšega kot pokopati svojega otroka oz. nekoga ki ti je zelo blizu.

_____________________________

Domen - 16.6.2006
Daša - 21.1.2009

Se podpišem pod vsemi.

Kako lepo in resnično si tole napisala. Vredno si je zapomniti te besede ob vsakem pripetljaju, ki je kaplja v morje v primerjavi z izgubo otroka.

Sožalje mamici.

Saj preživiš, sam je težko. govorim iz lastnih izkušenj, saj sem izgubila še nerojenega otroka v 8mesecu nosečnosti. (imela sem tudi 2ss)
Mislim da se bom s smrtjo sprijaznila šele ko bom pestovala drugega otročička, ampak pot do tam je še dolga.
lp

Danes je točno obletnica smrti mojega lahko rečem nečaka iz BG. Sestrična od doli je imela do pred enim letom 2 sina. Enega 12 let, drugi 6. Ta mlajšemu so pri 2 letih odkrili tumor. Lani je umrl
Sem bila prejšnji teden pri njih in ni hujšegsa kot izbirat sliko svojega sina za na grob...sta se z očetom razpravljala katero naj izbereta...on je želel tisto z lasmi ona pa brez, saj je rekla, da je to bil ON in njegova realnost ter razlog, da ga več ni..

Jaz se že dolgo zavedam, da je smrt otroka najhujše kar lahko kot starš doživiš in nažalost preživiš. Pa ne zaradi zgoraj navedenega primera.
Jaz se še predobro zavedam, da je meni in mojim prelepo zato od mene ne boste nikdar videli, da pišem v stilu...moja tašča je kupila tisto in ne tega,...ker je to totalno nepomembno in se ne obremenjujem z malenkostmi..

Res si zelo lepo napisala! Sicer sama na srečo nisem izkusila smrti otroka,smo pa precej časa trepetali,če bo preživel
V tem času sem spoznala,da dosti stvari sploh ni tako pomembnih in groznih,kot jih jemljemo. Hvaležna sem za to,da sem spoznala bistvo v svojem življenju. Na žalost pa ljudje v tem hitrem tempu življenja pozabljamo na tisto kar nam polepša življenje: podariti lepo besedo,se nasmehnit,koga potolažit...

   Bravo, nivess. Tudi jaz tako razmišljam, čeprav verjamem, da kdo tudi kako banalno stvar občuti kot "hud problem" ... kaj češ, hvala bogu, pač nima kakih večjih težav.
   Ja, veliko takih zgodb, ko je starš moral pokopati lastnega otroka, sem spremljal od blizu, po službeni plati, pa tudi drugače. In ne, ni je hujše preizkušnje od te. So stvari, s katerimi se sčasoma lahko samo sprijazniš, preboliš pa nikoli - in to je zagotovo ena takih.


  





       p.s.: ( in samo tako, off topic:Nivess, ti si tudi iz BG? Pa pozdravi mi Bajagu, molim te  ) ...

Meni bi se zmešalo. Tko hudo je že, če vidim kaj takega na TV, že če se otroku slabo godi, mi tečejo solze. Smrt otroka, po moje nikoli več nisi enak, vesel in spontan.

Se strinjam z vsemi. In  z vsakim staršem, ki izgubi svojega otroka. Zdi se mi, da sem, odkar sem mamica moji princeski, še bolj občutljiva za take stvari, da se me dotaknejo, me zabolijo in da si vedno zamislim, kako je, če bi bila na tistem mestu jaz... Hkrati pa sem neskončno srečna, da mam zdravega otroka, ki ušpiči kakšno traparijo in me potem pogleda z najbolj nedolžnimi očmi na svetu...
In ker delam v šoli in sem vsak dan v stiku z otroki, spoznavam različne usode, zgodbe, bolečine,... In vedno znova ugotavljam, da je največ, kar lahko dam otroku moj čas, pozornost in ljubezen.


_____________________________

Jaz v svetu, svet v meni živi!
Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi!
Slišim rimo, kako govori:
pred rojstvom te ni bilo,
po smrti te ne bo,
a zdajle si.

Jaz se zmeraj, ko mislim kako hudo mi je (zaradi banalno bednih in nepomembnih stvari), spomnim kako srečna sem lahko, da imam zdravega otroka. Potem bi pa najraje sama sebe v smeti vrgla, ker se sploh tolažim s tem. Za svoje bedne probleme res ne rabim take tolažbe...malo bolj pozitivno mišljenje bi čisto zadostovalo. Samo zaleže pa taka tolažba, V TRENUTKU, ker je najboljša kar jih poznam...in sem mnenja, da ni hujšega od izgube otroka! Za mame in očete, ki so to preživeli pa nimam besed in upam, da jih nikoli ne bom imela. Objem bi bil morda najboljši približek tistemu, kar bi si jim upala "izreči".


_____________________________

Sledenje evro bankovcem
http://www.eurobilltracker.eu/?referer=98711

Izgubiti otroka je najhujša stvar, ki se ti lahko zgodi. Vseeno kdaj pred rojstvom, med ali kasneje. Vedno boli. Spremeni te, za vedno. Nekatere mislite, da bi od bolečine umrle, pa to tako ne gre. Z njo moraš živeti in se počasi sprijazniti s tem kar se je zgodilo.
Tudi sama sem, dokler se to ni zgodilo meni, mislila da tega ne bi preživela. Zadnjič mi je prijateljica rekla, da ne bi bila rada v moji koži, pa sem ji rekla, jaz tudi ne v svoji. Če pa bi mi kdo ponudil to možnost, da to s kom zamenjam, komu bi lahko privoščila kaj takega?!

LP

Silvya

Tudi jaz tako mislim,zato sem srečna ker imam danes zdrava otroka.
Sožalje mamici.

_____________________________

Kdor ne misli na druge,bo nekega dne spoznal,da tudi drugi ne mislijo nanj....