Začelo se je prejšnjo nedeljo, 10 dni čez rok, ko sem za kosilo jedla kuhano cvetačo.  Resno. Zvečer, ko smo šli spat, me je namreč začelo zvijati sto na uro. Vetrovi, krči, bolečine, da je bilo joj. Sicer sem malo pogledovala na uro, ampak niti ni bilo ne vem kako redno vse skupaj. Najprej na 20 minut, pol nič nekaj časa, pa potem spet na 10 minut, vglavnem, kr neki. Uspelo mi je zaspati za par uric, nakar se je okrog 5ih spet začelo. Šla sem na WC, kjer me je orng spucalo. Ene trikrat. Spet sem gledala na uro, bilo je že kar redno - ene parkrat bolečina na 8 minut, potem spet na 10, pa na 6. Nič, šla sem pod tuš in zbudila moža, češ da pojdiva do Postojne, pa bodo povedali. Itak sem bila naročena na ponovni pregled. No, še med vožnjo so bile bolečine (res ne vem, če so bili to popadki ) redne, na 6 minut. Prideva v porodnišnico, kjer naju sprejme dr.Likar, da na CTG, tam pa NIČ od NIČ. Saj nisem mogla verjeti. Doktor me je pregledal, odprta 2 cm, sploh ni verjel, da sem res že 11 dni čez rok. Je bil prepričan, da smo se precej zmotili v datumu.  Naredil je še ultrazvok. V kolikor bi bilo z otročkom vse ok, bi šli lepo nazaj domov, sicer pa bi me sprejeli in pospešili porod. Pregledal je otročka, posteljica je bila že precej utrujena, stehtal je otročka, ki naj bi imel zgolj 3 kg, pa se je kar odločil, da me bodo obdržali in dali svečko za mehčanje materničnega vratu. Ok. Po vsej birokraciji in vsemu so mi ob 10:30 res vstavili to svečko. Jaz še tešča seveda, lačna sto na uro, mimo je šlo kosilo, kjer sem bila deležna celo juhe. Po dveh urah sem šla na CTG. Nič dogajanja, seveda. So rekli, naj se pridem pokazat spet čez dobri dve uri, pred vizito. Tokrat sem že čutila popadke, kar redne na 5 minut, precej boleče, ampak je šlo. Babica me je pogledala, ampak še vedno sem bila odprta zgolj 2 cm. Rekla je, da je brezveze, da mi že sedaj da epiduralno, ker se lahko vse skupaj precej upočasni in bom cel dan v porodni. Če seveda lahko prenašam popadke. Ma ja, saj ni bilo tolk panike. Ura je bila pol petih. Šla sem nazaj v sobo in čakala vizito. Popadki pa so se stopnjevali. Že nekako na 3 minute, pa vse bolj boleči. Prišla je zdravnica in rekla, naj ob pol osmih pridem spet na CTG. Meni je bilo kar slabo. Ker je videla, da že kar precej trpim, je rekla, naj probam čim več hoditi, da se začnem odpirati in da me bo po končani viziti kar pogledala. Medtem je bila še večerja. Spet samo juha, no, saj sem jo komaj pojedla, nekako med dvema popadkoma sem srkala juhico in trpela. Ura je bila nekaj pred 18h, ko me je zdravnica pogledala - odprta 4-5 cm. Jupi, šibamo v porodno. Hitro sem klicala moža, naj pride čimprej, sicer bo zamudil. Dali so me na CTG, kjer sem trpela kot še nikoli v življenju. Popadki na 2 minuti, res boleči, nemogoči za predihavat. Jaz pa sama, čakala, da se me končno kdo usmili in mi pomaga. Po moje sem bila ene 15 minut tam na CTGju in tulila. Končno je prišla babica in rekla, da greva še pod tuš, čakalo me je pa še britje in klistir.  Še vse to bom morala prestati, preden dobim epiduralno??? Medtem sta bili dve hkrati v sobi za klistir in britje, jaz pa čakala. Ker je babica videla, da sem že precej na koncu, je rekla, nič, lih malo klistirčka, obrila me je, pol bi šla pa še pod tuš. Ampak je videla, da to ne bo šlo, ker me je kar metalo od bolečine. Tako da ni bilo nič s klistirjem niti s tušem, kar v porodno smo šli na hitro. Moža še vedno ni bilo, anestezistke za epiduralno pa tudi ne. Predihavala sem tiste popadke, ampak to dihanje meni res ni nič pomagalo. Vseeno je bolelo in me izčrpavalo. Kar v nekakšnem šoku sem bila, sploh se nisem zavedala, kaj se dogaja. Babice sploh nisem poslušala, sploh je nisem mogla ubogati. Končno je prišel mož, vendar ga sploh nisem porajtala. Medtem je prišla tudi anestezistka, ki mi je malo pred sedmo uro zvečer končno probala dati epiduralno. Med dvema popadkoma, je rekla, naj se prisedem bliže njej in izbočim hrbet. Kako vendar, ko pa popadkov sploh ni bilo konec. Sploh se nisem mogla niti premakniti. No, okrog 19h ji je končno uspelo, mene pa je začelo ful pritiskati na blato. Tulila sem, bila sem vsa preznojena in utrujena. Počasi je epiduralna začela prijemati, meni pa je ful pritiskalo na blato. Nič, je rekla babica, bomo kar rodili. Popadki so nehali boleti, pritisk sem pa čutila. Babica je rekla, da je plodovnica že zelena in da bodo otročka brž vzeli in ga sčistili, naj se ne ustrašim. In res, sledilo je pritiskanje in ob 19:19 je prijokal naš Lan. Velik je 51 cm, težak pa 3450 g (toliko o zanesljivosti tehtanja plodu pri ginekologu ). Tudi popkovnico mu je prerezala babica in ga brž vzela, jaz pa vsa čudna in v transu. Sploh se nisem zavedala, da sem rodila. Miže sem slišala moža, še enega fantka imamo, bravo. Jaz bi pa kar spala, tako utrujena sem bila od popadkov. No, potem sem vendarle pogledala tega našega fantička, za katerega zaenkrat še nismo ugotovili, čigav je , saj ni nikomur podoben. Medtem sem porodila še posteljico, šivali pa me k sreči niso nič. Lana so medtem očistili in oblekli, potem smo ga pa kar kmalu pristavili. Brž je potegnil in za nama je bil prvi pravi podoj.  Okrog 22h so me premestili v sobo, Lan pa je prvo noč preživel med drugimi dojenčki.
Tako, prvič sem rodila z epiduralno analgezijo, imela sem svoje popadke na 3 minute in bilo je res super. Lahko sem zbrano doživljala porod in stoprocentno sodelovala pri vsemu skupaj. Drugič pa ne, bilo je resda hitro, v porodni sobi sem bila slabo uro, vendar pa so bili to umetni popadki, zame res strahovito bolj boleči kot lastni in se mi kar nekako zdi, da sem zamudila tiste prave lepe trenutke, ko rodiš otročka. Preveč so me utrudili. K sreči sem imela vsaj zadnjih 15 minut epiduralno, sicer res ne vem, kako bi rodila.
Ampak sedaj je samo važno, da imamo Lančka, da je fantek zdrav, ješč in priden.
Rada bi povedala samo še nekaj o postojnski porodnišnici - imajo ful ful ful gnečo. Zato je najbolje, da je s tabo vse v redu, da lahko dojiš in da je otroček zdrav. V kolikor karkoli rabiš, kakšno pomoč pri dojenju ali karkoli, je že problem. Midva sva k sreči imela same dobre izkušnje, vendar cimri, ki nista mogli dojiti, sta bili pa prav ubogi. Nihče jima ni pomagal, za dodatek je bil ful problem dobiti ga, ene sestre pa tečne sto na uro. Res se vidi, da polnega oddelka enostavno ne sfolgajo. Nad porodno sobo in osebjem tam se res ne moreš pritoževati, na oddelku pa je druga zgodba. Važno, da greš čimprej na blato, pa da mamice dobijo svoj obrok. Tak občutek smo dobile me. Ampak to je že druga zgodba. Doma je pa vendarle najlepše, kajne?!


_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

hehe ja maxica kako te razumem :) no važno da je mimo in da v naročju držiš lahko zdaj svoja dva luška :) jaz pa ljubici hihi!

čestitke šeenkrat!

Uuuu, lepa porodna zgodba.  In čestitke za malega princa.
Kar pa se tiče porodnišnice in osebja - naj te "potolažim" - v MB je isto - v porodnih sobah - ful krasne vse, na oddelku pa ravno obratno (z izjemo nekaterih sester).

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Maxica, kako lepo si to napisala....jaz kar . Še enkrat čestitke za sinčka Lana.

_____________________________

Iskrene čestitke!

_____________________________

Be the Peace and Harmony you desire...

iskrene čestitke maxica

_____________________________

Lp,
Wahoo RR

Uf Maxica, zdele sem pa s tabo rojevala!  Dobro napisano! Čestitke še enkrat!    

Ful lepo napisano, Maxica. Še enkrat čestitke za tale porod in pa seveda za Lana!

še enkrat čestitke
res lepa zgodba

ČESTITKE

_____________________________

4.6.2006 je prišla na svet najina največja sreča z imenom Maja
18.1.2008 smo dobili še sončico Klaro.

Še enkrat čestitke! Želim vam čim več cartanja in lepih trenutkov!

_____________________________

Ponosna mamica dveh navihanih zakladkov, Nika in Vite.

Uf, kot da bi brala zgodbo mojega poroda. Če bi bil tvoj prvi porod takšen, bi verjetno z drugim bejbijem malo počakala, ne? Zato pa jaz še zdaj čakam. Si mi pa malo upanja vlila, da je lahko porod veliko lažji.

Še enkrat čestitke!

Iskrene čestitke Maxica še enkrat

Maxica, še enkrat čestitke! Lepa porodna zgodba... še lepši konec zgodbe... 2 mala princa 

Čestitamo vam tudi mi

Uh, Maxi, nekak podobno je bilo, kot pri meni. Huronski popadki in bolečine. Sem podoživljala zdaj porod ob branju tvoje zgodbe.
Ampak res je glavno, da je na koncu prišel vaš Lan zdrav in čil na ta svet         .

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

Iskrene čestitke Maxica!
Pa res, lepo si napisala.

_____________________________

Mi pa imamo že 5 sončkov
pa še PRAVEGA PSA,čivavo!!!!

Iskrene čestitke!  Sem pa ob tvoji zgodbi kar podoživljala svoj porod.

 še enkrat

Sem kar rojevala s teboj, ko sem brala .

Lepo si napisala, verjamem, da si se namatrala, ampak si dobila čudovito plačilo.

Čestitke še enkrat

_____________________________

...na koncu bo vse dobro...če ni dobro, potem še ni konec...

Čestitke 

_____________________________

Voli me iz inata voli me bez ostatka voli me bilo gde sam bas takvu kakva jesam

Maxica,

še kako te razumem... Imela sem zelo podobno zgodbo, polno bolečih umetnih popradkov (tile umetni popadki so res sila boleči in neprijetni. Tako, da srčno upam, da bom naslednjič imela svoje in mi ne bodo na silo sprožali poroda... ), epiduralno pa so mi zaradi gneče in njihove nezainteresiranosti dali, ko sem bila že čisto odprta... Brez veze... Kaj rabiš epidualno, če si najhuje dal že skozi. In potem mi je ženska rekla: bova lovili čas med popadki, da jo bova dali, tega pa ni bilo . Tako, da je vse delala kar vmes in sem bila ves čas v strahu, kam bo zabodla iglo. Presneto ženšče, prej je imela ne vem koliko časa, da to naredi, saj je bil nadzorovan porod in bi lahko vedela, kdaj in kako. Ampak ne, samo da se človek po nepotrebnem matra . Pozitivna lastnost moje epiduralne je bila samo to, da nisem čutila, ko so mi rezali presredek. Za to bi bila pa verjetno dovolj ena navadna protibolečinska injekcija... Kriza. Plačaš pa vseeno polno ceno, pa četudi nimaš nič od tega.

Tako, da te Maxica, še kako razumem. Kar pa se njihove prijaznosti po porodu tiče, pa se pridružujem tvojemu mnenju. Midve z Ano se nisva mogli dojiti in meni ni v porodnišnici nihče pomagal. Ko sem dobila mastitis, me je prišla ena grobijanka 'molzti' kot kravo. Res. Mene popadki niso tako boleli, kot tista njena 'masaža'. To je bilo vse. Ko pa sem jih prosila, naj mi pomagajo, da bo otrok zagrabil, so mi pa rekle, da če vem, da nisem edina in naj neham težit in naj se sama potrudim...  In potem je mala dobila še zlatenico in mi je niso več pustiti dojiti, ker je bila pod lučko in so jo navadli na flaško in mi zapravili še zadnje možnosti, da bi nama zlavfalo. In tako sem staknila drugi mastitis... In potem doma še tretjega... Oh ja, da ne govorim... Žalostno. Ne vem, zakaj spravljajo ljudi v Postojno, če nimajo ne prostora, ne dovolj osebja, da bi se ukvarjalo s porodnicami...

Bom kar nehala... So preveč žalostni spomini...
O dr. Likarju in babici Jani pa vse najlepše!!!

Maxica, ČESTITKE še enkrat !

Lep dan,
modrooka!



_____________________________

Lep dan!
_________________
Ana ... 25.3.2005
Ema ... 25.4.2008

Bravo Maxica!
O branju sem kar podoživljala svoje popadke in če zdaj gledam nazaj, spomin sploh ni več tako boleč