No, staranje, mogoče bolje zorenje . Emšo se pozna, kakšna gubica je že, koža je vse prej kot napeta in gladka, celulit in kile tudi delajo svoje, prebava se upočasni, misli tudi, v možganih počasi nastajajo emental luknjice,....

Meni je to tako zelo .... FAJN. Ma, res, z vsakim letom se bolje počutim v svoji koži, pa gubice so mi prav ljubke, ker odražajo, da sem že nekaj preživela in da sem to JAZ. Pa ker vse manj čutim tisti nadležni občutek, da se moram pretvarjat, biti prijazna, ko mi ni za to, pa biti vljudna, ko mi ni za to, pa poštrikana in po reglcih, ker si vse bolj dopuščam, da sem to, kar sem.

Zaenkrat dobro, ker sem še mlada  pri dobrih 25ih še moram v diskoteki kdaj pokazat osebno, da sem polnoletna. Vprašaj me, kako se bom počutila, ko bom čez 30

Jaz se počutim na vrhuncu svojega življenja! Tudi feedback iz okolice to potrjuje, marsikdo pravi, da kar žarim. Načelno sem srečna in zadovoljna sama s sabo in svojimi odločitvami. Kadar pa zapadem v depresijo, potem pa odgovarjam na témi "Zakaj smo/ste debele?"

Mene je enkrat moja sestrična (malce mlajša od mene) vprašala, pa kaj za vraga uporabljam, da nimam še nobene gubice. In od takrat naprej se včasih vprašam no a mam zdej morda že katero. A se moram že sekirat. Nato pa se zavem, da prav dobro zgledam, čeravno se včasih počutim predebelo (kar sigurno nisem, vendar sej veste možgani včasih napihnejo kakšno stvar). Torej vsako leto sem bolj samozavestna in kot si Ankica tudi ti napisala, si včasih dovolimo biti točno to in take kot trenutno smo. Se pa zgodi, ko se spedenam in grem malce ven v lajf, da mulčki za mano žvižgajo. Torej za svoja leta zgledam skoraj zavidiljivo.

Se pa tudi zgodi, da sem včasih jezna nase, da izgledam mlajše kot sem in da me ne obravnavajo takoj na prvi pogled starosti primerno. Se to sicer hitro popravi, včasih paše ko te kdo nagovori z gospa in ne gospodična......

jaz jih bom v petek dopolnila 30 in se odlično počutim. V bistvu se počutim kot , da jih mam 20.

_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Šele zdaj,ko sem dobila otroka, sem opazila, da se staram, ampak k sreči nimam časa preveč opazovat in razmišljat o tem

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Pač ga sprejemam, kot vse drugo. Včasih z nostalgijo gledam fotke in se sprašujem, za kaj za  sem se pri 20ih sekirala za zunanjost?  Zdaj imam 10 kg več, pol las manj, joške povešene do sredine trebuha, trebuh za 3 prejšnje, pa še vedno preživim
Staramo se itak vsi, najbolj pa to opazim, ko vidim kakšno cvetočo 17-letnico, z napeto ritko, ozkimi boki, obraz - četudi mozoljast - pa kot en ljubki češnjev cvet. Takrat si rečem, e, stara, vidiš, od tega je že 15 let

Pri staranju me bolj kot vizualno 'odcvetavanje' skrbijo bolezni. Ko odpove en organ, pa drugi, pa to slabše deluje, pa ono.... Tisto me bolj skrbi, ker ob tempu življenja, ki se mu podrejamo dandanes, bomo po moje večina takšni ali drugačni invalidi...

Sprejemam brez kakršnihkoli težav.
Jaz sem jaz v različnih starostnih obdobjih. Mislim celo, da me staranje lahko le bogati. Enako se mi zdi pri otroku- vsako obdobje je po svoje zelo zanimivo.
Je pa res, da se počutim cca 10 let manj kot jih dejansko imam. Zgledam sicer ne tako, ampak moja leta gredo dalje brez mene .

_____________________________

ROŽICA

Sploh ne občutim staranja , niti slučajno se ne počutim toliko staro kot sem, seveda se mi že naredi kakšna gubica, pa se tolažim da je smejalna, pa se kdaj zalotim da razmišljam kot moja mama pa mi je prav smešno, predvsem se pa z ničimer več ne obremenjujem, kot sem se to pri svojih 20-ih. V bisvu mi je super.

meni pa ni preveč všeč. ni mi všeč, da se mi delajo gube, da se kar naenkrat ne morem znebiti odvečnih kil (pa čeprav jih je le nekaj), da sem precej bolj občutljiva na vsak prepihec itd. itd. ne, ni mi všeč.

Mene kar malo preveč že bašejo leta... Približujem se 30.-im, niti me ne bašejo gube in kile, ampak na splošno, kako gre hitro, mal preveč sem nostalgična... ne vem no, ni mi... še nekaj let nazaj, sem se smejala eni, ki se ful sikira, pa sem si mislila, pa ka hudiča, sej ni važno kolk si star, živi se, tako ali drugače oz. kak si narediš, zej pa.... bi šla z veseljem nazaj in bila brezskrbna frfla....

Staranje sprejemam tako, da pri 28 že iščem prve gubice.  Kupila sem si celo kremico proti prvim gubicam, s katero se namažem ene 2x na teden.

Ma ne, drugače se počutim super. Še posebej, ko mi po vsakem porodu rečejo, da zgledam kot najstnica - pa trije mulčki so okrog mene. Res se porodi ne poznajo kaj dosti na mojem telesu. Kil imam še manj kot preden sem prvič rodila. Joške pa logično niso več tako čvrste in polne kot pred "misijo otroci". Pa tud na take moj dragi čisto nor. Če pam u ne bodo več tako všeč, me bo pač častil eno polepšanje...


_____________________________

Ponosna mamica petih fantkov :)

nimam časa misliti na staranje, sem preveč obremenjena z debelostjo

_____________________________

...vox populi...

Uf, ne, to pa sploh ne bi hotela. Brrr, kako sem bila zakompleksana zaradi nepomembnosti, groza.
Je sedaj sicer tisoč in en problem za rešit, polno skrbi, ampak se duhovno, čustveno počutim tako zelo umirjeno, nehala (ali skoraj ) sem se sekirat zaradi nepomembnih stvari, skoraj povsem mi dol visi, kaj si drugi mislijo o meni, ta del zorenja (bo boljši izraz kot stranje, a ne?) mi je všeč.
Bolezni ipd. vem, da pridejo, ampak s tem se bom ubadala takrat, ko bodo tu. Hočem uživati sedaj, v tem, kar imam, ker se imam zelo lepo. Slabi trenutki so, seveda, a samo poudarijo tiste lepe.

BTW., za gubice je zelo hvaležna slaba luč v kopalnici . Pa pokvarjena tehtnica tudi prav pride.

Pod tole se kar podpišem, čeprav jz sem še v 20tih.

In mene je groza tiste končne starosti od 60 let naprej, pa ne zaradi videza, ampak zaradi zdravja. Ko razmišljam o svoji starosti si vedno rečem: Ljubi Bog, daj mi zdravja, da bom zmogla skrbeti sama zase da ne bom v breme svojim otrokom in vnukom.

Vprašala si to na zelo "mladem" forumu. Ko si med 25. in 35. letom, je večina reči v lajfu ful fajn. NIsi več tako mlad, star še sploh nisi, prekipevaš od vsega lepega, samozavesti in imaš otroka, smisel lajfa, ter si zelo optimističen kar se službe tiče, imaš zagon in veselje na vseh frontah. Potem pa prideš mal v krizo srednjih let, ko se začneš spraševat, a je to vse, kar ti življenje ponuja. Mislim namreč na totalno norišnico in preobremenjenost na vsakem koraku. A je to res vse? Malo rataš zgaran. Totalno zgaran kot kakšna stara mama. In potem se vprašaš, kam tako noriš, ker ti bo ravnokar življenje res ušlo, mislim tisto pravo življenje, uživanje sem in tja vmes, nehisterija vsakdanjika. In potem ugotoviš, da so vse manjše bolezni in zdravstvene težave pustile na tebi en fejst ornk pečat v obliki kroničnega obolenja, ker si jih ti ignoriral, ker so ti dohtarji govorili, da blefiraš. potem ugotoviš, da kar naenkrat ne zmoreš več toliko, kot si zmogel, da si zmatran, pa da si veliko večkrat bolan, kot si bil. Ne, ne, nisem v depri, sploh ne. Samo realna sem in iščem nove življenjske poti izven norišnice mest in službe in jih bom tudi našla. Vidiš, če že sprašuješ, v srednjih letih sem se odločila življenje si postavit na glavo, ga totalno obrnit. A je to sprejemanje staranja, sprejemanje ugotovitve, da imam najbrž pol življenja že za sabo in da mi tako življenje kot je, beri norenje na n-to potenco ni všeč.

S spodaj napisanim se strinjam in se lahko popolnoma poistovetim. Me ne skrbi vizuelno staranje, niti malo, skrbi pa me zdravje. In zdravje je odvisno od tega, pod koliko stresa živim. Nočem ga več. Stresa namreč. Zato dojemam staranje kot nekaj pozitivnega, kar te prisili, da ne živiš kot avtomat po eni in isti poti, ampak da nekaj storiš zase.

Jaz sem stara 40+ in se počutim kot kakšna 30- 
Še vedno najraje nosim kavbojke in udobne športne čevlje.
Gubice? Celulit? No s tem nimam problemov. Bi se pa z veseljem znebila kakšnih 10+kg
Ne bi pa več hotela biti stara 20 let. Sedaj mi je mnogo lepše.


_____________________________

Ne sprašuj in ne bodo ti lagali.

Jaz sem stara okrog 30  pa se počutim tam enih 20. Res, počutim se čist neresno, delujem tudi (bojda) čist neresno...

Najbolj mi je bilo všeč, ko sem srečala znanko in njenega očeta, pa moji tamalidve sta bili zraven in jo je oče, ko sem šla mimo vprašal:"Čigave otroke pa ta za sabo vlači?"

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Staranja se ne bojim, čeprav sem se nedolgo nazaj zamislila, da je zadnjih 10 let praktično zdrsnilo mimo mene; počutim se vedno bolje v svoji koži; s svojim življenjem sem zadovoljna. Če bo le zdravje služilo, potem ni panike. 

Za gubice pravim, da so smejalne  . Sicer pa sem s sabo kar zadovoljna (le tu in tam me obide, da bi lahko bilo par kilc manj, pa ni hudega  )- glede na to, da imam 3 porode za sabo, sem tudi s postavo kar zadovoljna, sploh pa, ko mi vsak reče, da vsako leto zgledam boljše - se mi kar špeh topi  , ko pa mi pravijo, da jih kažem kar 10 let manj, kot pa jih imam v resnici, pa sem še bolj zadovoljna. Sama pa pravim, da sem v najlepših letih - trenutno kristusovih, ki pa jih bom čez 1 mesec zapustila  .

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Jaz se super počutim. Čez tri mesece bom 31. stara, nimam ene gube, debela in vesela sem, lajf imam kolikor toliko poštimam - z vsakim letom se nekaj več naučim, sem dala več čez.... modrost mi kar čez ušesa ven gleda - ma res no.... ne bi šla nazaj v najstniška leta, ni šans! Vedno boljše je!!

Ne bojim se staranja, upam le, da bom čimdlje polno živela in da bom umrla srečna in izpopolnjena. ****, en lajf imamo, pa moramo tistega izkoristiti

Staranje? Kaj je to?

V bistvu se že deset let isto počutim, postava je ista, gubic tud nimam, zdravje mi služi,... in se ne obremenjujem s številko, ker mi itak nihče ne verjame, da sem stara tolk kot sem.

Sem pa bila lihkar stara 18...


















.. že drugič.