Na prejšnji temi je nekdo zastavil vprašanje, kje pobirajo ženske takšne partnerje, zato bi želela, da o tem malo spregovorimo, oziroma pišemo.
Moje mnenje je, da ženska ne more vedeti, da bo partner postal takšen, ker se jih veliko spremeni prav takrat, ko začneta skupaj živeti, ali celo takrat ko pride otrok.Moj primer:partner s katerim sem imela otroka je bil na začetku, vse do rojstva otroka angel v človeški podobi.Pripravljen je bil zmeraj pomagati, kar sem želela mi je kupil, brez, da sem to povedala, mi je prebral iz oči.  Peljal me je na kraje, kjer še nikoli nisem bila, non-stop me je crkljal, objemal in izkazoval ljubezen. Vse to je trajalo dokler nisva zaživela skupaj in dobila otroka.Takrat se je spremenil v žival.Začela so se maltretiranja, ponočevanja, pijančevanja, pretepanja in še marsikaj.Še danes se sprašujem zakaj in zaradi česa takšna sprememba?
Še enkrat povem, ne moremo vedeti v kaj se spuščamo, ker pravi obraz ne spoznamo takoj, ampak šele takrat, ko je marsikdaj prepozno.
Vaša mnenja in izkušnje?

Hvala bogu nimam takih izkušenj.

Zato sem pa želela nekaj časa živet s svojim da vidim kako nama bo laufal, pa kkšno hudo stvar skoz dat....da vidim kako sploh funkcjonirava kadar ni vse v oblakih.

Čeprav jaz še vedno mislim da že prej pokažejo, samo ko si zaljubljen ne vidiš.

Tako koz je napisala karin

dodajam pa, da se človek z leti lahko spremeni,
se mu ne da več tegain onega, določene stvari mu gredo počasi na živce,...
in tako potem pride do razdora zakonov / partnerstev

Jaz sem napake videla že od vsega začetka, pa sem si zatiskala oči. Žal.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Meni gre ta stavek hudo na živce. Kot da boš v naprej vedel, kakšen bo parter čez par let.

In se strinjam s tabo nežna, človek se spreminja. Sploh ko začneš neko zvezo se pokažeš v najboljši možni luči (ne mislim pretvarjana ali laganja - ampak ne našteješ svojih slabih lastnosti že v štartu).
In nikoli ne moreš zagotovo vedeti kakšen bo človek postal, še zase ne veš, kaj šele za druge.

Eni imajo (imamo) srečo, drugi malo manj.

Pa že na kakšnih daljših počitnicah (ko si 24/24 ur skupaj) kaj kmalu opaziš s kom imaš opravka in obratno.

jaz mislim, da se partner ne spremeni na slabše. s prihodom otroka se spremeni (ker se mora) predvsem partnerica in njene potrebe. in odnos se pokaže v vsej svoji realnosti. če pa je partner ne ljubi dovolj (nje in otroka) in ne more odrasti (se spremeniti), potem je kriza že tu. vsi se spreminjamo in odraščamo, samo odvisno je koliko smo pripravljeni žrtvovati/zahtevati, da odnos klapa

če ne živiš skupaj, se marsikaj skrije v dnevih, ko partnerja nista skupaj in ostanejo samo rožice.

nikoli pa ne veš, kako bo partner/ica reagirala v kriznih trenutkih. včasih egoize prevlada

_____________________________

iz malega zraste veliko

Nežna koliko pa imaš starega otroka če smem vprašat?
Drugače sem z mojim dve leti skupaj živela pred poroko in po poroki se ni spremenil

Najbrž so razlogi različni, kje ženske(moški) takšne partnerje pobirajo.

Dostikrat je razlog
1. mladost-gledaš na človeka pač čisto drugače, kot v zrelih letih. Takrat je (naj)pomembnejši videz.

2. premalo izkušenj-v tem smislu, da človek dostikrat ne ve sam, kaj bi rad, ve pa, kaj bi rad od partnerja. To je bolj težko, ali ne??

3. premalo časa se živi skupaj preden pade odločitev za družino. Kadar se dva samo videvata po nekaj ur na dan ali teden ter preživita skupne počitnice, to ni dovolj, da lahko rečeš, da poznaš nekoga in da veš, kako je z njim živeti. Eno je "praznik", drugo je vsakdanje življenje. Takrat človek pokaže pravi obraz.

4. Zatiskanje oči pred realnostjo-dostikrat ženska(moški) čuti, da ni vse prav še preden je veza "resna" oz. tako, kot bi naj bilo, vendar upa, da bo bolje. V 99% ni bolje, temveč vedno slabše. Ko pa je otrok tu, se celotna fasada "okruši"-takrat se ponavadi pokaže pravi karkater človek, ki živi pod pritiskom, neprespanostjo in podobnimi problemi.

In takrat ja...ja, takrat je ponavadi že prepozno.





_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Moj pa se je spremenil v drugem smislu.
Od začetka par let je bil ljubosumen ko .
Zdaj pa več ni oziroma ne pokaže,da bi bil.No ja malo že saj jaz sem tudi malo vendar ne tako.Saj sigurno je vsak malo ljubosumen,če maš nekoa rad.
Drugače,da bi se psremenil nekak ne morem rečt.Samo na boljše.

Slepa zaljubljenost, zatiskanje oči, njegova ali njena zahrbtnos, potuhjenost....



_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Dobro vprašanje. Zakaj ravno ta in ne kateri drugi. Na sosednjem forumu sem ravno zdaj brala, da je vsega kriva strast.  In da je to znanstveno dokazano. Od kod strast, od kod vsa čustva, ki jih ne bi smelo biti, pa je zelo kompleksno vprašanje.

Hm, jaz sem bila vedno skeptična do tistih, ki bi mi vse dali, kupili, ne vem kaj razvajali, se mi je zdelo, ko da bi me radi na ta način kupili... Zato nisem hotela tega sprejemat in sem bila po moje zato bolj svobodna - mogoče zato nisem mela takih izkušenj... Ker navadno je res tako, kot si napisala, nežna, nekaj časa ena skrajnost, potem druga. Ker človek ne more bit ves čas angel... in če je nekaj časa angel, je potem nekaj časa hudič - vsota je konstanta, bi rekel moj oče...

meni so bili všeč fantje, ki se kdaj tudi niso strinjali z mano, ki mi niso kupovali ne vem kaj, vsaj ne na začetku, ker se mi je vse skup zdelo bolj pošteno in iskreno. Tisto pretirano razvajanje in vse skup mi je vedno malo mejilo na obsesivnost - ta pa ima seveda tudi svojo temno stran...

Se pa strinjam s karin, da je dobro, da prej malo skup živiš in da se ti kaj slabega zgodi vmes, da vidiš, ali se lahko zaneseš nanj...

< Sporočilo je popravil ronja -- 3.8.2007 12:21:33 >

jaz lahko samo rečem, da sem s prejšnjim celo živela skupaj, kar mi jih je veliko kasneje očitalo, da je bilo prehitro - pa mi je bila lepa šola. Lepo nama je bilo, uživala sva, vendar vse samo v okviru doma. Ko je on odšel ven, med, lahko rečem čudno družbo, se je vse obrnilo na glavo. Sprožilo moje teženje zaradi zamujanja, osvajanja sodelavke (ona njega, tudi pred menoj), na koncu varanje in razhod. Pa ne z moje strani, samo nisem si zatiskala oči. Tako da bognedaj da bi bil še otrok po sredi, ker bi trpel, čeprav smo nekaj načrtovali. Trpela sem grozno, iskala odgovore, ni jih bilo. Zdaj vidim da je bolje, kakor se je zgodilo, kajti vse huje bi bilo, ni bil resen.
Tako da, ne, ne moreš videti kak je človek v resnici, če ne probaš, vztrajati pa tudi ni treba slepo. Zaljubljenost ni večna, boli pa grozno, ko gre veza, temelječa na tem, narazen.


_____________________________

"I never said to be like me, I say be like you and make a difference." (MM)

aja, ronja, se podpišem, mene je tudi bivši zasipaval z vsemi stvarmi. material ne odtehta duše

_____________________________

"I never said to be like me, I say be like you and make a difference." (MM)

Se kar strinjam z marogico,

pa še to: človek, ki nikoli ni živel sam in skrbel sam zase vsaj nekaj časa, bo zelo težko uspel v zvezi.  Šele ko spoznaš sebe, svoje želje, zmožnosti, plane, strahove, ... boš našel ustreznega partnerja.

In, poroka ( uradna ali ne ) je pogodba, ki temelji na nekih pravilih. Če veš, da se boš sam ali partner težko držal teh pravil, nima smisla podpisovati pogodbe. Ali imeti otrok. Če pa se pravila kršijo kasneje, jih je tudi treba ali definirati na novo, ali pa razdreti pogodbo. Ne pa potlačit glave v pesek.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Iz takih razlogov sva z možem najprej živela 8 let na koruzi preden sva se sploh odločila za poroko in s tem k obvezi "do konca svojih dni". Najprej sva dale skozi vse lepe in manj lepe trenutke, če dobro premislim je bil vmes tudi kak pekel na zemlji, polena pod noge itd. In šele ko sva OBA spoznala da ne morev eden brez drugeg, kljub vsem napakam sva se odločila za naslednji korak. In se po poroki ni čisto nič spremenilo, ne na boljše in ne na slabše. Kar je najbrž ravno prav....
In šele po dolgih pogovorih o temu ali si OBA želiva in ne samo eden od naju sva se odločila še za ta korak. Ker je tudo velikokrat videt, da se otroka želi eden od partnerjev in na nek način iz drugega "izsili" željo po otroku, potem pa se čudimo, ko oče izjavi, saj si ga sama hotla, zdaj ga pa imaš in ga prav malo briga ze vse skupaj....

Iz svojih izkušenj in opažanj mislim, da se pari veliko prehitro in premladi poročajo, zame poroka po 6 mesecih, 1 letu in podobno vodi samo v ločitev, kreg itd. V tem času se dva človeka nikakor ne moreta zates spoznati, v tem času smo v fazi zaljubljenosti in ko ta faza mine končno res odpremo oči in najdemo vse napake, ki nad pred tem še motile niso. In naenkrat se znajdemo ujeti v zakonu, po možnosti še z otrokom...in temu sledijo teme kaj naj naredim, moj može se je čisto spremenil.......

Ne rečem da je povsod tako in da je to pravilo, je pa velikokrat vse zgoraj napisano žal res.

Nežna, se popolnoma strinjam s tabo in že v marsikateri temi sem napisala, da se spoznavamo celo življenje in da marsikdo zna imeti dva obraza, kot se temu reče. Na začetku vse tako lepo, pravljično, potem pa kar naenkrat spoznaš tisti pravi obraz.....

No, nežna, zdaj vem, da sem prav razmišljala .

Tebi pa vse lepo v nadaljnjem življenju......