Joca Pečečnika?

Pa se te bo sam poklical..malo počakaj no..

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Aha, zdaj so to obvestila o sponzorstvu.

Adijo prosnje za

Aham ti ga bos sponzorirala.
Ne razumem , ampak ok.

Kdo pa je to? Bolj ko tuhtam, manj vem.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Lej, kako fajn je poslovat z njim...

Za konec še ena legenda iz vaših zgodnjih poslovnih dni o razvpitem Arkanu. Menda bi nevede z njim skoraj sklenili posel. Kako je bilo?
Zgodba drži. V začetku devetdesetih sedim v svoji pisarni na Šmarci in dopoldne ob enajstih zvoni telefon. Na nasprotni strani prijazen glas reče: »Ovdje Željko.« Takrat sem se 24 ur na dan bojeval za preživetje podjetja in nisem imel časa sprem­ljati politike. Pojma nisem imel, kdo je ta človek. Bil je zelo prijazen in sem se dogovoril, da se dobiva v Beogradu.

Prijatelju povem, da me je klical Željko Ražnatović in da se grem pogovarjat za posel v Beograd. Hotel je kupiti nekaj sto računalniških blagajn, mi pa smo jih takrat v desetih letih prodali nekaj sto. »Si ti malo nor? To je ja Arkan, on je nevaren človek, strah in trepet Srbije. Se ti bo kaj zgodilo,« mi je rekel prijatelj. No, jaz sem vseeno šel, z avtom prek Madžarske. Na mejnem prehodu so me seveda hoteli poslati nazaj, ker nisem imel vizuma, ki ga sploh ni bilo mogoče pridobiti.

Potem pa sem jih vljudno prosil, ali lahko pokličem gospoda, s katerim sem zmenjen v Beogradu, da mu samo sporočim, da moram nazaj in da ne bo nič. Policistu pomolim listek, na katerem je bilo Arkanovo ime, in človeku so se v trenutku začele tresti roke. Si lahko mislite, da so me takoj spustili čez mejo! Ko sem prišel v Beograd, me je sprejel v svoji rezidenci pri stadionu Crvene zvezde s svojimi Tigri. Fasciniral me je v vseh pogledih. Tudi Ceca je bila zraven. Imel sem kratko predstavitev blagajn. Zmenila sva se, da bo vzel skoraj tisoč blagajn za svoje lokale po Srbiji. Vrnil sem se v Slovenijo. A posel je propadel, ker mi je želel plačati s hrastovim lesom. Jaz pa nisem imel kam z njim in takrat ga tudi ni bilo mogoče prodati.  

Najbrž je že kaj hujšega od mene preživel.

Doma je v Šmarci, rumena hiša cela.



_____________________________

Mama štirih deklic in 5ra

Zlata hiša, ja, ampak domov k njemu pa ne grem. Bo pisarna čisto OK.

hmmm kaj resno misliš da kr vsakega sprejme 

Ne, ne mislim tega, ampak me je pa g. izvršni direktor prav prijazno usmeril na osebno asistentko g. Pečečnika, tako, da... we'll see, a ne? 

Se mu bo pa precej fino zdelo,če bo kdaj videl kako se ga išče. Kaj pa dobra poslovna praksa?