Torej:
naj najprej povem, da se mi je uresničila velika želja, namreč da sem dojila mojo punčko; sprva sem si rekla do prvega leta, potem pa je bilo obema čist fajn, pa sva podaljšali. Na koncu (pred par meseci) sem se že javila sem z vprašanjem, kako prenehati dojiti, ker je postalo zelo naporno, zlasti ponoči, ker sem se še vedno zbujala, ker je pupika hotela papati. Nooo, tudi čez dan sva se še,včasih me je že malo izkoriščala, ampak ok, vse za otroka, sem si mislila in se vdala v to "usodo":ups:
potem mi je prijateljica svetovala, naj pojasnim, da je zdravnica rekla, da nimam več mlekca. Pa sem ta nasvet malo priredila in nekega večera, ko sem imla vročino in sem res komaj se obdržala med živimi, je Živa seveda spet hotela papati in takrat sem se trdno odločila (to je zelo pomembno, da se PRI sebi odločiš!!!) da bo to se mooralo končati.
Naslednjega dne sem ji povedala zgodbico, da je mamica bila pri zdravniku in da ji je ta rekla, da bo morala v bolnico, če bo Živa še ponoči papala, ker bo zelo zelo utrujena. In da bo papala samo še zvečer, pred spanjem.
Rezultat: prvo noč se je zbudila ampak sem jo spomnila na zdravnico in je samo rekla Mami primi živo za nogo in je tako zaspala.Neverjetno: od takrat se ponoči NE PREBUJA VEČ!!!!
Potem pa sva postopoma ukinili še večerno dojenje, tako da sem ji rekla, da ahko samo še malo papa, potem pa več ne in se je strinjala. Potem pa je naključje hotelo, da je dva dneva zaporedoma zaspala drugje kot doma, tako da sploh ni papala pri meni, tretjič pa sva bili že v postelji, pa po pravljici me prime za lica in da nosek čist k meni in me pogleda iz oči v oči in zašepata: "Mami, Živa bi papala, čist mal, mami?"
Lahko mi verjamete, da se mi je srce paralo in če bi vztrajala, bi me skušnjava premagala, ampak sem vseeno najprej rekla, da ne, Živa, saj eš, kam bo mami morala, ne? In je prikimala "Ja ja, mami, razumem!" In se je ulegla, mi pomolila nogico in - zaspala!!!
Aleluja! Zaplesalo mi je celo vesoljsko stvarstvo pred mano, res sem bila srečna, da je šlo tako lepo!
Sem pa nekaj ugotovila: vse se da in to na lep način, samo me, mamice moramo bit 100% odločene, da hočemo nehat. Sem pa proti kakšnim represijam, pa prekinjanju dojenja čez noč, ker to pa je travma. No - vsaj za najino Živo bi bil šok. Je pa res, da sto ljudi (čeprav dojenčkov), sto čudi.
Zdaj, po enem tednu, sploh ne omenja več papanja, ker sicer je vedno, ko jo je kdo vprašal, kam gre zdaj (ko je bil čas za spanje), zgrabila moj jošk, se zasmejla in dejala Papi-papi!
Tako, to je moja zgodba. Morda bo kateri od vas pomagala. In če bom še kdaj imela dojenčka,si spet želim dolgo dojiti, ker vem, da to otroku samo koristi.
lep dan in hvala za vse nasvete.
Moram rečt, da velikokrat prebiram ringaraja, in od tedaj, ko ga, sploh ne kupujem več revij, kr ravno mamice lahko nudijo najboljše rešitve, ker imajo IZKUŠNJE!
čaučau
