Ta zgodba me tako gane, da jo delim še z vami!!

RESNIČNA ZGODBA
Nekega dne sin vpraša svojega očeta: " Oče, hočeš z mano sodelovati
na maratonu?"
Oče je bil bolan na srcu, a je vseeno odgovoril: "Da!"
in skupaj sta tekla na maratonu. Tekla sta tudi na drugih maratonih,
ker je oče vedno odgovoril: "Da!" kadarkoli ga je sin vprašal.
Nekega dne sin vpraša očeta: "Očka, kaj misliš, bi se vpisala na
tekmo in bi šla trenirati ironman-a?" In oče je odgovoril DA.

Za tiste, ki ne vedo, kaj je svetovno prvenstvo IRONMAN-A: poteka
vsako leto v oktobru na Havajih. to je najtežji triatlon na svetu !
Tekmovalci morajo preplavati 3,86 km, nato prekolesariti 180,02 km, da
bi na koncu tekli še maraton, dolg 43,19 km.


OČE IN SIN STA SKUPAJ KONČALA TEKMOVANJE. OGLEJTE SI VIDEO POSNETEK
TE TEKME: IRONMAN TRIATLON.

www.godtube.com/view_video.php?viewkey=8cf08faca5dd9ea45513

mah, mene te zadeve odkar sem mama tako ganejo

ne ljubi se mi gledat, verjamem pa, da je ganljivo...pa tut do joka mi ni..

jaz sem taka cmera odkar sem mama, da tega ne upam sedaj gledat, sem v službi.

O pišuka! Sem jest tud jokala. Izjemno srčni ata. Res lepo

če je kdo ironman, je to potem ta oče.
kapo dol človeku, ki je opravil svojo življensko nalogo..

mene tud... dodaj še to, da sem noseča pa dobiš ultra cmero

vsaka mu čast

Tole sem jz enkrat pred leti ( ) videla po mailu, takrat še nisem bila mama; tako da vam garantiram, da nima materinstvo in nosečnost nič veze tukaj zraven. Gane do srca, do solz. Je+ba+t ga. 

Uf, dobro, da sem sama doma in da imam dovolj robčkov ob sebi... Mama + nosečka, to je res idealna kombinacija za ultra cmerico. Je pa res Oče z veliko začetnico, ni kaj...

O fak.

jah mene prej te stvari zagotovo niso tako ganile, kot me sedaj

ooo, z mene kr lijejo solze... full lepo

vav............noro.....sej nisem mogla pogledat do konca....

_____________________________

Beauty Comes With Dark Thoughts

Imam DVD doma, gledala že neštetokrat, pa vsakič znova me gane. Mogoče tudi zato, ker imamo sami invalidnega otroka. Pa moj mali tudi z očetom hodi na kolesarske dirke, res da s prilagojenim kolesom, ampak nima veze. Res se vse da, če se hoče. In živ dokaz za to, je naš mali šestletnik.
Če bo vse po sreči, bo letos jeseni prav za našega mulčka organizirana kolesarska dirka, kjer bo imel čast prvi zapeljati skozi štart in potem na koncu še skozi cilj!

< Sporočilo je popravil kokakola -- 17.4.2009 16:18:51 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

to pa je res ganljiv prizor.... ...ne moreš verjet....grozno in lepo hkrati....

o bog  , še dobro, da nisem v službi pogledala

kakšna žalost in velika sreča ob enem. Ta otrok se je rodil pravemu očetu, vsa čast

enako, sploh ne upam pogledat

< Sporočilo je popravil barika -- 17.4.2009 17:43:21 >

Jaz sem pa čudna in ne razumem dobro. Zakaj se je treba tolk gnat, da bi se dokazal, da si ok fotr? To je nečloveško, spoh če to delaš zato, ker ti katerikoli sin na tem svetu že reče, greva na maraton. Edino če delaš zase. Če te te reči že v osnovi tako veselijo. Potem je ok, ker delaš za oba, ampak prvinsko zaradi sebe. Ne moreš se potem krivega počutiti, če rečeš otroku ne, ne greva na maraton al kakšen iron -tlon, ne glede na otrokove posebne potrebe. Edino še en razlog vidim, da greš v to, namreč da si zelo želiš slave in potrditve. Potem je to tudi ok varianta, ker nekaj narediš zase.
Hočem samo reči, da so te reči globje, kot jih površinsko vidimo na enem posnetku na hitro.

Ta oče je že pred sinom tekmoval na Ironmanu. S sinom sta se pa mislim, da trikrat udeležila Ironmana.
Tukaj se ne gre, da bi kateremu dokazoval, da je on uredu oče, gre se za osebno zadoščenje.
Mogoče mi, ki imamo otroke s posebnimi potrebami gledamo na te stvari iz drugega zornega kota. In nikakor s tem ne mislim, da je tvoje razmišljanje napačno.

Sklepam, da imaš ti zdravega otroka. Si ga naučila voziti kolo, potrebno je bilo pač nekaj ur, da je otrok zaštekal.In je bil vesel.
Moj otrok, ki je pa gibalno oviran, pa je porabil ogrooomno časa, da je dosegel to, da se lahko pelje na prilagojenem triciklu. In ko si ga na koncu videl, da kljub svoji invalidnosti zmore, ti pomeni veliko. In on je bil enako vesel, kot tvoj otrok.

Je pa res, da si je fino pogledati cel DVD, kjer je zajeta celotna zgodba in ne samo delček nje.

< Sporočilo je popravil kokakola -- 17.4.2009 18:35:36 >

mar dvomiš v naše razumevanje tega početja?

Ja, napisala sem, da ne razumem. Ker res ne razumem. Kakšno je lahko drugačno zadoščenje kot osebno, v bistvu sem točno to mislila, da samemu sebi nekaj dokažeš. Meni osebno je vsak starš otroka s posebnimi potrebami človek za dobiti medaljo. Občudujem vse, ki to popolnoma starševsko počno. Enostavno tako je. Zame so vsi heroji. Zato ne vem, zakaj sami pred sabo niso. .

Poglej, njegov sin je itak vesel, da ima fotra, ki lepo skrbi zanj. Če vsak dan trenira ure in ure, kar prav gotovo počne, saj sicer tega ne bi zmogel, ga lahko vsak dan vozi okoli. Pa ne mislit, da jaz nisem jokala zraven. Seveda sem. Ampak bi tudi če ne bi maratona tekel, če bi ga samo gledala, kako lepo skrbi zanj. Ne bi mu bilo treba tako hudih bitk biti. Ni potrebe po tako hudem dokazovanju. Vsaj iz mojega zornega kota ne.

Morda pa čist narobe razumem, seveda je to možno. Vsake oči imajo svojega malarja.

V nič ne dvomim, ker sploh nimam pojma, kako razmišljate. Napisala sem samo, da jaz ne razumem. Lahko mi pa razložiš vzroke, ki jih ne poznam, jih bom z veseljem prebrala, ker bi rada razumela.

_____________________________


•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•
*...*..:::: ...*...*...*...*...*...*...*...*...:::::..*...*
•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•*´¨`*•.¸¸.•

Mogoče je to osebno zadoščenje, tisto, ki ti daje moč, da se bojuješ še naprej. Ker imeti takega otroka res ni lahko.
In tudi vsak starš, ki ima zdravega otroka je vesel, ko njegov otrok doseže nek cilj,ki si ga je zadal. Pač naši otroci pa sami niso zmožni doseči sami nekega cilja, ampak potrebujejo pomoč. Pa zato ne potrebujemo medalje. Največ nam pomeni, da te okolica sprejme, da se ljudje ne obrnejo stran, ko vidijo takega otroka,...
In ta oče je zame naredil en velik korak, ker je imel pogum, da se je lotil tega.

Ti dam še en banalni primer, ki smo ga doživeli. Pač moj "mož" je kolesar, več ali manj se udeležuje veliko kolesarskih dirk. Več ali manj ga povsod spremljava z otrokom. Na vseh otroških kolesarskih dirkah je sodeloval tudi moj otrok. In povsod so ga bili veseli.
Razen na eni, na štajerskem koncu, so nam obrnili hrbet. Nismo ga mogli prijaviti, ker je bil pač na triciklu. In tukaj mi je šlo dobesedno na kozlanje.
Pa je moj otrok vedno zadnji, ki pride skozi cilj. Ampak on se zaradi tega ne obremenjuje. On je vesel, da pride in zmore priti skozi cilj.