Živijo. Jaz sem mislila, da je (fizično) že vse v najlepšem redu (krvavet sem nehala že naslednji dan po čiščenju), ampak danes zjutraj zopet. Sem se full prestrašila, ampak mama pravi, da to ni nič takega. Kako je s tabo? A si nehala krvavet? Kaj so tebi rekli v bolnici? Do kdaj je normalno in kdaj dobiš prvo M? Meni je rekla, da moram čimprej nehat K in da ne sme bit svetlo rdeče (ampak ravno to je bilo danes zjutraj). Res se full prestrašla in sedaj ne vem ... jutri bom še doma (sem nameravala bit vseskozi na dopustu, ker ga imam še dosti, sedaj pa ne vem kaj bom naredila, res ne). Sem še vsa negotova ... ma saj verjetno veš, no kako je to. Ne ni skrivnost - jaz bom kmalu (decembra) dopolnila 26 let (sem Primorka). In to je moja prva nosečnost ja - bila sem 100%, da bo vse v redu, saj sem se odlično počutila (razen običajne nosečniške slabosti, utrujenosti ...). Potem, pa sem dobila glivično vnetje nožnice, staknila prehlad ... imela full stresno obdobje v službi in vse po malem ... je verjetno vplivalo na to, da je moral moj otroček oditi. Ampak - jaz nisem tega sploh čutila, niti malo nisem krvavela, čisto nič - kot da je vse normalno. Le en šesti čut mi je dejal, da nekaj ni v redu, saj nisem že enih 14 dni čutila več znakov nosečnosti (nič več bolečih dojk in nič več slabosti), ampak kdo bi pomislil na kaj takega - vsaj jaz ne, saj je bilo vendar vse OK. In tako sem čakala ta prvi pregleda, da ne morem povedat ... in potem ... na ultrazvoku, vse je ... posteljica ... otročka ni. Ti povem, to je bil tak šok, da nisem mogla verjet. A prav nič se ne da več storiti? A to je to? Kaj pa zdaj? Nikoli ne bi niti pomislila, da se lahko MENI kaj takega zgodi - saj sem vendar zdrava, full sem se pazila, nisem dvigovala stvari, pravilno jedla, pila že 6 mesecev tabletke TIFOL. Čisto vse po pravilih, ampak ... žal. Šele zdaj vem, da proti temu ne moreš čisto nič. Morda edino to, da bi bila od prvega dne na bolniški in ne bi doživljala stresov v službi in tako niti ne dobila vnetja, niti prehlada - pa še to ne vem, če bi bilo zagotovilo! Tako - zdaj sem se razpisla in upam, da ne zameriš. Ampak, ker vem, da tudi ti to doživljaš, se lažje pogovarjam s tabo.
Ja tudi jaz se bojim, kaj bo naslednjič ... kdaj. Kako? Ampak s tem se ne smemo obremenjevat, ker nam nič ne bo pomagalo. To se zavedam, ampak ni tako enostavno.
Ti praviš, da boš šla k nečakinji. Tudi moj mož ima nečakinjo, ampak ko ju vidim skupaj (zdaj od tega dogodka dalje) kako se objemata, ljubkujeta - mi je še hujše. Enostavno kar jokati sem začela, ko je šla domov. Ti povem - groza. Raje je ne vidim, čeprav se sliši grdo. Ker mi je tako hudo - ker si mislim, zakaj ne raje svojega otročka ipd. ipd. Smešno, ampak žalostno resnično! Upam pa da bo kmalu bolje. Trenutno sem obremenjena še s tem ... ali bo z mano vse OK, ali se bom dobro pozravila, da bo naslednjič OK itd. Sedaj pa ti že težim. Ne zameri in če si pri volji se mi še kdaj oglasi. Hvala ti in lep pozdravček, Merry. :) PS: Upam, da si bova kmalu pisali kako srečno pričakujeva novo pikico. Čau čau.
