... in to tako močno, da me kar boli. Že kar nekaj časa jo pripravljamo na to, da si želimo še kakšnega družinskega člana, in da je želja po dojenčku zelo močna pri mamici in očku. Kadar se začnemo o tem pogovarjat, ona v jok, slabe volje, ne želi se o tem pogovarjat...Postane kar flekasta.  Pred letom ali dvema je celo govorila o tem,da če ga bomo imeli, da ga bo zabrisala na tla, pa da se bo odselila k babici, ....Razumem, da jo je strah, da ne bo deležna toliko pozornosti, da je pred puberteto, mogoče jo je sram pred sošolci, vse zastopim. Ampak kako naj peljamo stvar naprej, da bo sprejela novico? Prav mori me, da ko zanosim, kako to njej povedat... Naša 8-letnica pa čist srečna, da bo mami v pričakovanju... Pa ji velikokrat povemo, da jo bomo imeli ravno tako radi, kot prej, da zaradi tega ona ne prikrajšana, da ne bo zaradi tega ona ob svoj prosti čas, da ne bo ob svojo sobo.... Ne vem več kako in kaj....Je to samo izsiljevanje, velika stiska pred novo stvarjo (je pa res da novitete sprejema zelo slabo...)...
Hvala za nasvete...

< Sporočilo je popravil katrin -- 22.3.2007 9:56:31 >

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Nimam sicer izkušenj ampak punca naj se pač sprijazni, da ni edini otrok na tem svetu in da je naravno in normalno da imate še kakšnega otroka - in da ona nima prav nič pri tem.
Sicer je za vsakega otroka verjetno potreben svoj pristop, ampak po mojem bolj ko ji boste razlagali kako jo boste imeli še radi itd, bolj se bo počutila ogrožena...

< Sporočilo je popravil katrin -- 22.3.2007 9:57:13 >

Tudi jaz nimam izkušenj zato ne bom napisala nič pametnega  bi ti pa rada samo ulila upanje da bo vse ok.
Jaz sem noseča in moji deklici bosta samo 2,5 let narazen in me je ravno tako strah - saj veš: iz ljubosumnosti jo lahko udari,...
Pa sem se odločila da ji bom dala vedeti da je še vedno moja miška in upala na najboljše... Pa saj 10 let stari deklici se da marsikaj dopovedat, predvsem pa jo lahko uključiš povsod zraven (tudi v materinsko šolo gre lahko s tabo, pa za očija bo lahko "skrbela" ko boš ti v potrodnišnici,...)
Jaz res mislim da ne bo tak problem potem ko bo dojela kaj pomeni dobiti dojenčka...
Držita se pa vso srečo

< Sporočilo je popravil katrin -- 22.3.2007 9:57:44 >

Pubertetniki imajo dosti težav pri sprejamanju dojnčka, moj bratranec je še kake pol leta ni pogledal, en učenec - uspeh mu je pošteno padel ... ampak konec koncev ej odjnček vajina odločitev ne odločitev otorka. Za otroka pa je to problem, ki pa se ga da rešiti, vnedar 1 pogovor zagotovo ne bo zadostoval.

končno ena, ki ti lahko iz lastnih izkušenj pove...

Naš mulc je tud imela takšne izpade (da ne bomo imeli dojenčka, da bo on kr šel od doma, pa da mu bo vrat zavil in ga poslal k angelčkom na oblačke,... - vse to v starosti od 5-7 let), potem smo idejo o dojenčku opustili in pri njegovi starosti 8.let ponovno začeli razmišljat.
Lepo sem se vsedla z njim in sva se pogovorila o vsem... da ga bova z atijem imela še vedno enako rada, da se ne bo za njega nič spremenilo na slabše ampak samo na boljše (proti koncu nosečnosti in ko sem bila v porodniški sem hodila po njega v šolo takoj po pouku),... - in potem je napočil trenutek, ko je test pokazal dve črtici... mulčeva reakcija je bila, da sigurno ni moj test, da si zmišljujem, da to že ni res...
Že na prvem pregledu pri G sem dobila slikico, ki je dokazovala, da je vse res. Na vse nadaljenje preglede je hodil z mano in bil vedno bolj navdušen. Skupaj sva hodila nakupovat za dojenčka, tud on je izbral nekaj stvari. Najbolj me je pa ganil, ko se je enkrat kar na lepem odločil, da bo on za tamalo, sam s svojim denarjem, kupil škorenjčke.  
Zaupal mi je tudi, da se boji, da se mu bodo sošolci posmehovali zaradi dojenčka... Takoj, ko je bila tamala tolk velika, da je lahko šla ven, sva šli v šolo, da sva se pokazali sošolcem in sošolkam. Tamalo so vsi ful lepo sprejeli in je postala prava ljubljenka razreda.  
Opazila sem, da mu je ful velik pomenilo, da sva mu zaupala, da je lahko sam nekaj časa čuval tamalo (npr. skupaj sta ležala v postelji in se je pogovarjal z njo, jo božal in lupčkal).

Sedaj po 15,5 mesecih ti lahko rečem samo še to, da je naš mulc tak brat kot bi si ga želela vsaka sestra.
Imamo razliko točno 9.let in je super.

Če te še kaj zanima, pa me vprašaj.

Ej punce, hvala vam, sploh zadnji (jest ne vidm imen??), mi je že lažje. Točno tako, kot je opisala zadnja, čutim, se dogaja in upam, da bo nadaljevanje takšno, kot si opisala. Ne upam, VEM, DA BO.
HVALA  IZ SRCA, JE DAN TAKOJ LAŽJI.

aja, še eno stvar sem pozabila - dopovej sebi in tamali, da se tvoja ljubezen ne bo delila, ampak, da bo dojenček ljubezen prinesel sam zase, ko bo prišel na svet   Ker naš mulc tud ni razumel kako bo on lahko imel nekoga "na novo" rad. Ampak, ko je tamalo prvič stisnil k sebi mu je bilo vse jasno.

In veliko, veliko se pogovarjajta, poišči razne 3D filmčke UZ iz trebuha in opise po tednih o tem kaj se dogaja, kolk je dojenček že velik, kaj že počne, kaj mu je nove zrastlo... (tega je ful velik na netu), povej ji tudi svoje občutke od takrat, ko je ona bila v trebuščku.