Ne vem če je tema primerna, a mislim da ima kdo že kakšne izkušnje, ki bi mi pomagale.

S fantom sva skupaj 7 let, oba imava redno službo, urejen stanovanjski problem. Problem nastaja, ker si jaz zadnji dve leti srčno želim naraščaj, do katerega pa njemu še ni. Jaz postajam vedno bolj zagrenjena in depresivna, saj si  zelo zelo želim in me dejstvo, da si ga partner še ne želi, zelo prizadane. Sam pravi, da si otroke sicer želi imeti, vendar mu trenutno do tega še ni.

Kaj storiti torej v tej situaciji? Na trenutke pomislim, da bi ga enostavno morala postaviti pred dejstvo, otrok ali pa konec najine zveze, saj predvidevam, da bi si te stvari že moral želeti. Ali pa na svetu res obstajajo moški, ki za te stvari potrebujejo več časa in več sigurnosti? In ali je pametno, da jih čakamo, čeprav več let?

Ne vem kaj naj storim, želim si, da bi si tudi on tako želel teh stvari kot jaz. Imam ga zelo rada, dobro se razumeva in življenja brez njega si ne morem predstavljati.

Kakršen koli nasvet, izkušnja...?

Hvala

Kdaj pa jih namerava imeti? Koliko sta pa stara? Ali si želi imeti enako število otrok, kot ti? To so pomembna vprašanja. Če si želi npr. on samo enega, pa še tega čez 7 let, ti pa tri in to čim prej, potem imata problem. Jaz ne vem, če bi še kdaj čakala deca, kdaj bi on imel otroke, samo jaz sem bila vedno frik na otroke. Kakšnim ženskam pa to ne pomeni dosti, pa bi čakale do nezavesti, se jim zdi pomembnejši dec. Kaj pa vem. odvisno od mnogo okoliščin, tudi od tega, kako dobro se vidva sicer razumeta, kakšne interese imata nasploh, pa kako klapata - tega ne moreš vedeti, rpeden ne zaživita skupaj. A živita skupaj, ne vem, a sem prebrala?

Strinjava se o številu, stara sva dovolj (on čez 30, jaz 27). Časovno on nima nekega okvira, točno kdaj bi jih imel, želi si le, da bi si jih želel in da ne bi bil "prisiljen" imeti jih takrat ko želim to jaz. Tudi sama sem frik na otroke, ampak pomemben mi je tudi fant, ker me dopolnjuje, osrečuje in je po karakterju tisto, kar pri ljudeh cenim. Razumeva se dobro, skupaj pa živiva že kar nekaj let.

Jaz bi se na tvojem mestu temeljito pomenila s partnerjem, to je pomembna odličitev in res je lepo in pomembno, da se oba strnjata.
Povedala bi mu kako se počutim in kaj si mislim, želim, potem bi pa videla na kakšne kompromise je pripravljen.

Nikar na silo....

In zaradi tega bi ti odšla? Ok, razumem, da je tvoja želja premočna, ampak moraš se zavedati, da če bo otrok le na tvojo željo, boš na koncu ostala sama, tako kot jaz.... Najboljše je, da se res oreng pogovorita... Da mu poveš, da je želja po otroku res zelo premočna...

Zakaj pa tako? A sta se sploh pogovorila o tem? Kakšne razloge ima da si še ne želi otrok? Se jih boji imeti? Se boji da ne bo dober oče, da ne bo znal ravnati z otrokom? Se boji za finance? Se boji da vama ne bo uspelo? Dejta se mal pogovorit. Na silo ne bo šlo.

strah ga je.

Tale vprašanja ima  vsak normalen človek.  V bistvu sama pritiska nanjga in bolj kot pritiskaš, bolj se odmikata eden od drugega. Takle pogoj otrok ali adijo pa je popolnoma odveč, ker ostaneš sam. Življenje je prilagajanje dveh v partnerstvu, ne samo enega.

Tudi jaz tako mislim. Sam bo prišel čas, ko bo želja premagala strah. Vsaj večini se to zgodi. Leta pri tem ne igrajo neke vloge. Ljudje smo si različni. Pogovor in kompromisi. Tvoje želje niso več vredne kot njegove, tudi njegove niso več vredne kot tvoje. Bosta morala najti neko srednjo pot.

midva sva bila skupaj točno 2 meseca ko sem zanosila.moj je skoz govoru,da ne bo imel otrok in da se ne bo ženu.  no ženila se res ne bova....med mojo nosečnostjo je bil totalna kura bilo ga je strah,da ne bo znal imeti rad hane..no,ko je dobil v roke malo štručko je bilo vse drugače..pa sedaj ko se ne vidita en teden se objemata cel dan sta prileplena en na drugega..
razloži tvojmu,da bo najsrečnejši očka pa da bo tud lahko na kak pir zviznu

OOOO, tega pa nisem vedela.  Vseeno sam da je tako kot je.

Pogovarjava se že dve leti in se mi zdi da ni stvari, ki je ne bi predelala in on res zelo dobro ve, kako se jaz počutim. Ne zdi se mi da je pripravljen na kompromise, ker mu je najbolj pomembno to, da si on te stvari želi iz srca. Kar pravzaprav razumem.

Mislim da je glavni razlog v tem, da ni prepričan v najino zvezo, čeprav pravi, da mu nič ne manjka in da mu je lepo. Vendar v sebi še vedno nosi določene dvome (posledica preteklosti), čeprav pravi, da se jih zelo želi znebiti. Strah ga je, da nama ne bo uspelo, otrok pa vse skupaj samo zakomplicira.

Ampak problem je, ker sem jaz zaradi  samo še bolj zagrenjena, kar slabo vpliva na najino zvezo in namesto da bi nama bilo vedno lepše, se pojavlja vse več slabih trenutkov, ki pa ne prinašajo nič dobrega...

Če bi vedela, da bo prišel čas, ko si bo želel  z mano, sploh ne bi bil problem. Ampak bojim se, da je prevelik zajec, da bi se sam od sebe to odločil (tudi za skupno življenje sem bila jaz tista ki je dala pobudo in je trajalo kar nekaj časa da je "popustil", pa nama je zdaj čisto lepo).

Ne vem, mogoče si dam še nekaj mesecev ali kaj? Res ne vem..Če ne bi imela nekaj posebnega in če ne bi verjela da sva ustvarjena eden za drugega, sploh ne bi razmišljala

Poglej, midva sva bila na istem, samo midva sva skupaj že 8 let. Pred 4 leti je bila kriza ista, isto z moje strani. Dala sva vsak drugemu čas in prišel je tisti čas. Pustimo vse bolezni in težave, zaradi katerih nisem mogla takoj zanosit, vendar do tega je prišlo, brez pritiskov. Celo nepričakovano tisti mesec, ko sva najmanj pričakovala. Zato pa je bilo veselje toliko večje.

To njemu povej, vse to kar si napisala.

Taly, koliko časa pa je trajalo, da sta zadevo razčistila?

In kaj to pomeni da sta dala eden drugemu čas? Nista govorila o teh stvareh, ampak ostala sta pa skupaj, normalno?

Midva si tega časa res še nisva dala, zadeva pa se vleče že dve leti. Ampak jaz na vsake par mesecev zadevo načenjam tako da je res, ima tudi on že občutek, da nanj pritiskam in hočem izsiliti, pa s tem nič dobrega ne naredim.

Malo me je strah, ker sem si jaz res želela biti mlada mamica, na koncu koncev pa bom pri 30ih ostala sama in edina stvar, ki sem si jo v življenju res želela, mi bo splavala po vodi...Gotovo tudi od tu razlog da hočem tako na silo

To ni dobra osnova, za imeti otroka, da že zdaj kompliciraš zaradi njega...prišel bo, ob svojem času...

Koliko si pa stara?

Otrok je nagrada za vse, kar v življenju počnemo. Ne obremenjuj ga že pred njegovim rojstvom s tem, da je edini smisel tvojega življenja.

Mogoče celo razumem tvojega partnerja, da si ga ne želi...

če ga postaviš pred dejstvo - ali družina ali grem se mogoče reši svojih strahov. lahko pa je samo egoist in je bolje da greš.

misli nase, ne na druge

_____________________________

iz malega zraste veliko

Pejt.Pa čimprej!Žal se tolk starega osla ne da spremenit.

Najhuj pr vsem pa je, da se zna takim "trmam"zgodit, da takoj k so pa v naslednji vezi pa ZELO hitro dobijo otroka?!Če se bo to zgodil si ne ženi k srcu, ker v taistem času s tabo ne bi imel otrok. To se le usoda poigra

Če bi jaz tako egoistično razmišljala...bi bila samska pri 22 letih.   Punca je stara 25 let, želja po otroku se ji je porajala pri 23 letih. Zaradi tega lahko izgubiš partnerja, ker enostavno ne prenese pritiska. Mislim, da sta oba še mlada, vsaj midva sva bila ko sva že začela najino vezo. Jaz 17, on 19. Zdaj sva 26, on 28. In takle nasvet je popolnoma odveč. Kaj pa če res ostane potem sama? Čez par let pa vidi bivšega z novo punco, kako lepo se sprehajata z vozičkom? Kaj pa pol?Jo bo razžiralo, da se je prenaglila?Zaradi prevelike želje po otroku?

Odločitev je pa itak tvoja, draga moja. Srečno na vajini poti!

nevem meni se to vse skupaj čudno zdi. To njegovo odlašanje. Midva z mojim še nisma dolgo skupaj pa že moj komaj čaka kdaj boma imela svojo pikico, čeprav že ima enega od prej.

]

OOOO, tega pa nisem vedela.  Vseeno sam da je tako kot je.
[/quote]


sej me nis vprašala ..imela sem dve vezi po 5 let pa tud o dojenčku smo se pogovarjal samo nikoli ni bil pravi čas....no oba bivša imata otroke sam ne z mano ...mi smo na hitr zlihtal zadevo