Stvar je taka in stoji takole.

S fantom sva skupaj malo več kot pol leta. Rekli boste "oh lepi začetki".
Dala sva skozi marsikaj (bolje rečeno, jaz sem ob njem dala marsikaj). Oba sva bila dolgo sama. Nevajena na prilagajanje sva naletela na številne ovire. Več težev je imel on, saj je že po karakterju bolj samosvoj.
Preživela sem en cel vikend, ko je kar zginil in se mi sploh ni javil, preživela sem veliko dni, ko je bil s svojo družbo, pa mi ni poslal niti sms-ja. Preživela sem dopust, ko me je en večer kar pustil samo, on pa šel pit s kolegi ne da bi mi povedal kje je in s kom je.
Takrat sem že spakirala stvari, da bi za vedno odšla.... pa nisem. Ne vem zakaj ne.

Velikokrat gre v hribe. Mu ne prepovedujem česarkoli, ga ne oviram. Vendar pa mi nikoli ne pove kam gre in s kom gre. Boste rekli, ziher te vara. Mogoče imate prav.... Ampak jaz verjamem da me ne. Zdej se je že naučil da me v takih situacijah vedno pokliče. Pogovarjala sva se da bi čez vikend prišel k meni (prej se cel teden nisva videla), pa je rekel, da ne, ker mora šparat. pa naj prosim to razumem. To da sem jaz nezaposlena, in total bret denarja pa vsak drugi teden potujem (z vlakom al pa busom) k njemu, pa očitno ni pomembno. Vsak drug teden preživim pri njem (ne živiva v istem mestu). Od mene nikoli ne zahteva denarja, vse on plača (plača pijačo, večerjo, gledališče)
Je zelo avtoritativen. Rad je v središču pozornosti. In rad ima svoj prav.
Z njim se ne morem sproščeno pogovajat. Pravzaprav se ne znava pogovarjat. Ne rečem, za marsikatero težavo oz. težavico v najini zvezi sem tudi jaz kriva. Priznam. Ampak res redki so trenutki ko se sproščeno pogovarjava.. pa hitro minejo.

Eh sem zabluzila.
Kaj sploh hočem povedat?

namreč... čutim da to ni to, da nisem srečna.
Vendar pa... sem zmedena. Po dolgih letih samskosti sem spet v zvezi. In se sprašujem. Ostati ali oditi. ostaja strah pred... neznanim, pred samskostjo. Pred tem da ne bom našla pravega nikoli.
prepričujem se, da najbrž ne znam živeti v zvezi (to je zdej moja najdalša zveza). Da moram potrpet. Da sej bo.
Da mogoče pa preveč iščem napake v njem. Da moram gledat bolj pozitivno. da partnerstvo ni samo lepo in iskrice vsepovsod.

Ne vem.. res ne vem kaj na naredim.
Saj vem da se bom morala sama odločiti. Da nimate zame nobene instant rešitve. Pa vseeno hvala ker ste me brali in dali kak nasvet.

drago dekle, ne vem kaj naj ti rečem... jaz sem imela v začetkih moje zdajšnje veze veliko vprašanj, predvsem zato, ker je bila moja prejšnja veliko bolj zame strastna in nora... končala se je pa katastrofalno - ker jaz nisem nikoli poslušala svojega notranjega glasu, ki mi je govoril prav. Zdajšnja se je začela počasi - in prvega pol leta sploh nisem vedela, ali ga ljubim, ali ga imam samo rada ali kaj vraga že. Ne sekiraj se, če boš spet sama, tudi jaz sem bila, med ljudmi, a obupno sama. A ljudje prihajajo in odhajajo in med njimi je eden, če ne več tak, ki je povsem zate. Morda se sliši romantično in preveč lepo, a je le res.

Če nisi srečna, ne vztrajaj. Obstaja internet, kino, babje žurke, vse živo. Da ti več kot sekiranje s tipom, ki kar malo pozabi nate vsake toliko. Sploh če si dekle, ki si želi družine, verjetno on ni ravno karakter (kakor opisuješ) zate - avtoritarne osebe težko prenesejo nekoga ki jim vzeme (dete) nekaj, kar bi se moralo izključno posvečati njim (tebe). ...

Ne vem kaj naj še dodam... Lahko me kaj vprašaš

_____________________________

"I never said to be like me, I say be like you and make a difference." (MM)

Draga anonimna.

Vse to že v prvih 6 mesecih..? Ne vem no... Edino kar ti iz srca svetujem je, če ne prenašaš avtoritativnosti, jo čimprej popihaj.  Iz lastnih izkušenj ti povem, da je ta lastnost takšna kot odvisnost od kajenja. Sicer se da odstraniti, ampak težko.  Želim ti vso srečo.

Odidi. Odidi sedaj, ko je veza še "frišna", ko še nimata otrok in ostalih obveznosti(npr. kreditov...). Vse, kar razberem iz tvojega posta je to, da nisi zadovoljna, da nisi srečna in da pričakuješ od veze več. To, da ga imaš ti rada, je premalo. 

In vedi, bolje ponavadi ni.... In kakor ponavadi rečem-še dosti rib plava v morju....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Tako na kratko,  z njim zapravljaš čas, medtem ko bi lahko spoznala nekoga drugega..

In tudi, če ne boš nikogar več v življenju spoznala, (kar je malo verjetno ), ON ni vreden tvojega sekiranja! 

_____________________________

ROŽICA

Če globoko v sebi veš, da to ni to, poten ne čakaj, da mine par let, ko boš še težje šla, ali mogoče nikoli odšla.

Mogoče fant le ni tako slab, samo enostavno ni za tebe, ker pač razmišljaš in čutiš drugače. Drugi bi mogoče ugajal. Preveč sta si različna in zato ne vztrajaj pri nečem, kar te moti in mori.

Mislim, da je vseeno biti bolje sam kot v zvezi, ki te ne osrečuje.
In ostati odprt za nove možnosti.

_____________________________

Zakaj bi učil prašiča letati; izgubljaš čas in vznemirjaš prašiča.

Saj pri sebi veš odgovor, a ne? Pa ne čakaj predolgo, resno.

V bistvu iščeš žegenj, da bi lahko šla. Pojdi! Pa naj te ne bo strah biti sama, ker raje si sama zdaj, kot pa čez nekaj let, pa še z otrokom.

Obstaja en simpatičen pregovor v stilu "bolje biti sam, kot slabo spremljan". Odidi, dokler je še čas. In bodi odprta za nove priložnosti.

Da s svojim dragim nisi sproščen, da se ne moreš pogovarjati in to po komaj šestih mesecih veze - nak, tukaj nekaj ni uredu.

Se strinjam z vsemi predhodnicami, najbolj pa z tem.

Pojdi stran in si daj možnost da spoznaš človeka ob katerem ne boš rabla premišljevat kaj lahko in kaj ne smeš rečt, k boš ob njem sproščena in najpomembnejše srečna.

Hm .... ali se je mogoče "odljubit" in ponovno zaljubit v nekoga drugega po sistemu "push the button"?
  Glede avtorice teme se sicer strinjam, bolje sploh ne biti v vezi, kot vztrajati v slabi vezi in če zadev ne moreta spremeniti ( sta namreč še globoko v fazi prilagajanja, ki pa očitno malce zastaja ), potem tu kompatibilnosti med njima ni. Torej Start again ( bi rekel Billy Idol  ).

Hm....ne

Ga bo pa slej ko prej prebolela, in se slej ko prej spet zaljubila....

Se strinjam glede prilagajanja, ampak...hm...kokr sm jst razumela post se samo ona prilagaja, to pa nikamor ne pelje.
Najpomembnejša info ki jo je dala zame pa je da ni srečna. Torej...kaj čez delat v vezi v kateri nisi srečen in niti nič ne kaže da boš.

Tak da....kokr  si napisal....Start again

  Ja, to je to  .
P.s.: sej tist "push the button" je blo sam retorično vprašanje, že prvič si čist prav povedla.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

To je bistveno. Če veš to, veš vse. Torej, vzemi življenje v svoje roke. In naredi nekaj zase. Dnevi ti minevajo v čakanju na najegov klic, na vajino srečanje. Je to življenje? Ta čas raje izkoristi za veselo druženje s prijatelji in prej ali slej boš čisto spontano naletela na moškega, ob katerem boš srečna in sproščena.

In samo od tebe je odvisno ali se bo to zgodilo ali ne. Zato prekini zvezo, ki te uničije in mori.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

ja...upanje umre zadnje. Zato vedno vztrajamo, tud če nas kdo pretepa, ker si mislimo, ah, saj mogoče bo pa boljše...

pa še verjetno si zaljubljena...

no jaz ti tako povem; midva sva na začetku imela ful težave, ko sem bila najbolj zaljubljena sem največ jokala...ampak upanje je bilo tako močna, da sem vztrajal...in zdaj je ok...

drugače je pa mami_miki  vedno za pogovor. Povej mu kaj si misliš , pa boš videla kako bo odreagiral...

so pa ti odnosi ja...ni tako lahko...najhuje je to, ko si želimo bit z nekom, neosamljeni, ampak nazadnje smo lahko še bokj osamljeni, kot če bi bili samski...tako da,..

pa še ta odvisnot; jaz delam  na tem, da nebi bila odvisna od moja partnerja; ampak priznam, če bi odšel bi bila čist adijo...to si želim premagat. Da sem v nekem odnosu neodvisna, pa da mi je lepo če sem z nekom, ali pa sem sama.

Ker je isto kot droga...odvisnost pa je odvisnost...

Najbolje je, ko si svoboden v nekem odnosu. Da če ne gre, pač ne gre, lahko sva še dalje prijatelja, da sva v odnosu pa pač nisva za skupaj...Ok, č imaš otroke je to malo težje...ampak jaz bi rada to vseeno dosegla...če se že zgodi. Pa če imam otroke ali ne...

Koliko si pa stara?

Očitno res nekaj ne štima in v taki vezi pač ni za vztrajat.




_____________________________

ostajati v nesrečni zvezi samo zaradi tega, ker je prisoten strah pred samoto in nadaljnim iskanjem novega partnerja nima smisla, če boš vztrajala v tem se boš morda čez nekaj let najbrž spraševala (po možnosti poročena in z otroci) Zakaj sem tako nesrečna?

veš kaj je najhuje- da je ta strah tako močan, da ne more odit...saj največji problem je v vsem tem-oz v STRAHU, iz stahu se ne upamo premaknit, ker nas je strah kaj bo, če se tako ali drugače odločimo...Ko spustiš strah, ampak res spustiš, lahko živiš sam pod mostom Ljubljance,, pa ti je lepše, kot sitemu, ki ima kao vse-hišo, otroke, popolnega partnerja in kupe denarja...

ali zrjavela kletka ali zlata...rešetke imata obe

Ali pa: Če si v zlati kletki, zlato prej ali slej odpade. Kletka ostane.

_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Če imata že po pol leta takle sranje, ko bi moralo biti še vse v rožicah... boš čez 3 leta tukajle pisala še precej hujše poste kot tiste o varanju, preptepanju ipd.

Kok sta pa stara vidva golobčka?