S prvega zakona imam šoloobvezno hčer, ki mi pomeni vse na svetu. Veliko je videla kregarij in slabih odnosov v prvem zakonu, zato me je za njo precej strah. Je zelo navezana name, imava prav poseben odnos med sabo in razumeva se odlično.
Sedaj (že 3 leta) imam novega partnerja, s katerim (in tudi po pogovoru s hčero) odločila, da imava še enega otroka. Sedaj sem noseča.
Problem je nastal v tem, ker sva se midva s hčero preselile k njemu v čisto drug kraj oz. mesto, tako da sva zelo daleč od doma (tam kjer imam še vedno svoje stanovanje, starše in vse sorodnike).
V bistvu sem želela menjati okolje, ki me je spominjalo na veliko "grdih" stvari s preteklosti in začeti življenje na novo. Tukaj trenutno še stanovanja nimamo, si adaptiramo spodnji del hiše in se nam je stvar malo zavlekla. Sedaj koristiva njegovo sobo kot spalnico-dnevno, tamala ima svojo sobico, ki jo deli z "dedijem" in njegovim računalnikom, kuhinjo, kopalnico pa souporabljamo. Prav tukaj so se začeli problemi.
Moj sedanji partner je "malo len" ali kako naj drugače povem. Nikamor se mu ne mudi, dela v spodnjem delu hiše tako počasi, da se meni že meša ... Nikamor se stvar ne obrne, res je, da nas je malo finančno zavrlo, ampak so stvari, ki bi jih lahko naredil brez denarja. Počasi se mi bliža porod, pa čeprav imava za dojenčka vse pripravljeno v najini spalnici, sem nervozna, ker še bom nekaj časa morala vse skupaj trpeti (to pomeni trpeti njegovo zaščitniško mamo).
Ne vem, kot da sem imela  prej zalepljene oči, nisem videla, kako zaščitniška je, dokler nisem zanosila in ostala na bolniški in doma. Takrat so se pa začele težave ... Kar naprej se je vtikovala v najino vezo (bogu hvala ne v vzgojo otroka!), ga zagovarjala, kovala v zvezde, tako da sem ga včasih v kakšnem trenutku zaradi nje prav zasovražila. Pa saj sem mu vse povedala, tudi on se tega zaveda, pa vseeno nič ne stori. Npr. če jaz ne nardim za kosilo solatke, ki jo ima tako zelooo rad, jo prinese njegova mamica, če jo želi pojesti že pred kosilom, ne med, tako kot sem navajena in če rečem naj počaka, se mamica vtakne in pove, da je to francoski način prehranjevanja itd, ... če ne zlikam takoj kaj rabi, zlika njegova mamica, ... meša se mi že.
Po drugi strani sem zaradi tega izgubila vso mojo iskreno ljubezen do njega, vedno bolj sem žalostna, ... pa sama. V mojem rojstnem kraju so ostale tudi vse moje prijateljice, s katerimi sem se družila ... Tukaj imam dejansko samo njega. In nikogar drugega. Na otroka se obešat ne morem, ona ima svojo družbo in uživa. Tukaj mi je dvorezni meč - tamali je tako fajn tukaj, ker ima družbo, prijateljice, vsega ogromno, ... jaz pa vedno bolj razmišljam, da nisem za sem.
Potem pa vem, da bom še počasi rodila, a bom skozi zaprta v to "kur..." sobo in se smilila sama sebi z dojenčkom?
Vem, da je prepozno o tem razmišljati sedaj ... pač sem kjer sem ... žalostna, potrta, sama ...
Ne vem kaj naj nardim, moj partner pravi, da sem samo tečna, da se samo derem in komandiram ... jaz pa sem pritisnjena ob steno s svojimi čustvi.
punce, a ima katera kak nasvet???

Uh, to je pa zelo komplicirano. Kot pravijo, staro in mlado ne gre skupaj. Vi boste v spodnji etaži, a misliš, da bo zaradi tega kaj bolje? Ne bo, še vedno bo isto, tašča bo hodila k vam, vam bo težila, ... Premisli še enkrat, če res želiš tam živeti. S tvojim partnerjem se pa probaj pogovoriti, povej mu vse, kar te muči.

saj mu povem, pa me razume dva dni, potem pa sem isto naprej ... tečna, tečna, tečna ...
pikola, pa saj sem na koncu nosečnosti, a si ne zaslužim kaj pozornosti???

Kaj pa, če mu rečeš, da se za ta ča, dokler novo stanovanje v njihovi hiši ni urejeno, začasno živite v tvojem stanovanju? Bo morda zaradi tega malo bolj pohitel. Biti zaprta v eni sobi z dojenčkom je res grozno in ne ti ne dojenček si tega ne zaslužita. Te povsem razumem. Jaz sem tudi, ko sva se začela seliti skupaj, rekla, da mora biti kopalnica zrihtana v nulo in pika, sicer ne pridem. Sem sicer sama poiskala pečarja :P Mogoče če mu tudi tako pomagaš, se namreč zgodi, da človek v določenem trenutku ne ve več, kakšen naj bo naslednji korak.

Zakaj pa  nista ostala v tvojem stanovanju?

Zakaj sta sploh šla tam nekaj delat?

Zelo dobrodošlo bi bilo, da bi si poiskala kakšno prijateljico, da ne bi non stop samo na to mislila, kakšna je tašča, kakšen je partner,....

Poskusi se odkrito pogovorit s partnerjem in mu povej, da te vse to utesnjuje.

Pa tudi kakšno o tašči poskušaj "požreti".

Res pa nisi v rožnati situaciji, vendar, poskušaj vse to nekako rešit, jaz rešitve v tem, da bi šla zopet nazaj v svoj domači kraj, ne vidim. Škoda, ker nisi tam ostala že prej, pa bi tvoj zdajšnji prišel k tebi, če imaš tam stanovanje.

Vsekakor ti želim, da vse to urediš .

sama imam za sabo nesrečen, bolje rečeno grozen zakon iz katerega imam enega sina. sedaj živim približno 100 km stran od mojega rojstnega kraja v vasi, kjer nimam frendic...tudi jaz mam z novim partnerjem otroka. razlika med mojo in tvojo zgodbo je v tem, da je on mel tu v njihovi hiši že porihtano stanovanje v gornjem štuku pa extra vhod.

kar ser tašče tiče sem jaz na začetku mislila da je cuker, sicer je bila tudi prezaščitniška, kar moj na začetku tudi ni razumel...ampak s časoma je sam uvidel to, v vzgojo moje sina se ni vmešavala...

vse se je spremenilo ko je prišel njen vnuk, ko meni osebno ni rekla nič le mojemu je težila, da mali ni lepo oblčečen, pa da mora njo klicati mama....pa bla bla...v glavnem pipizdiš....v katerem koncu pa živiš?....lahko mi pošlješ tudi zs



_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

zato ker sem želela iz svojega rojstnega kraja, na katerega me  je vezalo preveč grdih stvari, ki še danes bolijo (propadli zakon, da o tem, da bivši nima interesa glede najinega otroka, ...), pa obljube in obljube in sladkoba na začetku veze me je očitno premamila.
Želela sem biti ponovno ljubljena in ... ah kaj bi govorila ...

to pa ni mogoče, saj je moje bivše stanovanje 80 km oddaljeno od tukaj, kjer sem sedaj in tamala je šoloobvezna in sedaj se ponovno začne šola.
V tem smislu sem zabetonirana do konca ...

kaj pa če stvari začneš gledati iz pozitivnega zornega kota in nehaš komplicirati za malenkosti.

pa kaj te briga solata, pa naj jo vsak dan naredi še zate. zraven se usedi in mirno pojej. za likanje se pa jaz ne bi sekirala, a še svoje prinesem?

včasih je življenje lepo, samo če ga pogledamo skozi prava očala. vsaka stvar je lahko grda, če jo imamo za tako. lahko pa postane prav lepa. čes si se tako odločila si vsako jutro ponavljaj dobre strani in glej hčerko kako uživa. pa uživaj tudi ti, saj imaš vse pogoje, samo dovoliti si moraš

_____________________________

iz malega zraste veliko

super predlog ... saj se trudim, amapk - volk dlako menja, karakterja pa ne ... in ne morem včasih tako gledat ...  in ko čujem še kakšne komentarje s strani tašče preko "svojega otroka" iz prvega zakona ponorim. In to take "nizke" udarce, češ kako dolgo se tušira ... bla bla bla, pač hudobna babnca!
Vseeno hvala za nasvet!

Ajej tašče....
V isti hiši živimo, v svojem štuku, pa še zmeraj vtikovanje,......
nazadnje sva se skregala teden dni nazaj, se je tašča vtaknila in mi rekla da sam po hiši capljam in vse zamažem, vedno me uči kako naj svoje cunje na svoj obešalnik obešam, zmerjala me je s prasico in me obsojevala češ da za dedci letam,.......
Grrrrrr......

Anonimna, ki to pišeš - če si pa tik pred porodom - potem te pa razumem, si toliko bolj občutljiva. Drži se in verjemi da ko boste na svojem bo malo bolje.

Anonimna, te razumem kako je, če imaš v tistem kraju samo njega. Z mano je bilo isto. Sploh tudi nisem čutila potrebe po kakšni družbi - dokler nisem po porodu ostala doma - sama. Tako neskončno sama z otrokom. On je delal, hodil pozno domo, meni se je pa mešaaaaaaalo. No, potem sem začela z vozičkom hodiz naokoli in sem spoznala eno mamico, ki ima sicer že leto dni staro hčerko in gremo na kakšen sprehod, kavico. In preko nje sem spoznala še kup drugih kolegic, ki so sicer iz bolj oddaljenih krajev, ampak vsake toliko se pa dobimo in počevakmo. Mogoče se bo "odprlo" tudi tebi.
Tašče pa... on ji bo moral dopovedati, da ima sedaj on svojo družino, ki ima prednost pred njo. Najprej zlepa, če ne bo šlo... mogoče pa bo bolje, ko boste v svojem štuku.

Lepo tole napisano in se strinjam.

Samo, da ti pa o otroku iz prvega zakona kaj naprej meče, pa priznam, tudi meni ne bi bilo všeč.

Nekako boš morala požret vse to, če ne bo šlo oz. če ne moreš skozi to, pa verjetno boljše, da se res preseliš nazaj, pa četudi imaš šoloobveznega otroka. Ker celo življenje to poslušat, jaz ne bi.

Punce najlepša hvala za vaše nasvete.
Vem, da mi je sedaj najtežje in upam, da bo vsaj malo bolje, ko bom v "svojem stanovanju".
Ker me je prav strah, da ne zapadem v kako depresijo po porodu, saj imam občutek, da sem za vse sama.
Ravno danes smo imeli močno debato o stroških v hiši in prišli smo do konca, da sta nas tast in tašča dve leti "nategovala" za enkrat večje stroške, kot dejansko so. Bogu hvala, da je tudi moj partner uvidel to, kaj sem mu ves ta čas dopovedovala.
In bogu hvala, da sva se odločila, da si narediva v spodnjem štuku vse zase (od števcev, priklopov), ker da bom pa še "tastare", od katerih itak nimam nič, vzdrževala ... to pa je too much!!!!!!!!!  

Ej ne meni se zanjo. Tut če boš 100 km stran bo pljuvala čez tebe. Si me čist na mojo taščo spomnila. Vedno zagovarjanje. In ja. Če si karakter, ki je odkrit tako do sebe kot do drugih ti lahko hitr pokrov dvigne tako besedičenje.

Jaz bi ti rekla isto kot ti je že ena. Pojej še ti solato, pa popegla nej še namest tebe...baba itak drucga dela nima, kot spletkart  To jo bo mal zamotilo, pa bo mal na tebe pozabila

In ja...vem da te pogreje, ko te ustavljajo prijatelji z njene strani pa ti poročajo o sočnih komentarjih, ampak moraš pa vedet, da si sedaj  in dejstvo je, da si bolj občutljiva, da te stvari bolj vržejo s tira. Malo še potrpi, vsekakor pa imaš dobro lekcijo:naredi poseben vhod!!! Pa pomožnosti če bo sreča mila se preselite še ene 50 km stran od tam, ker samo vhod in samo 100m je premalo!!!!

No, ti pa imaš problem s taščo.To ti dam pa prav.Na izbiro imaš, da desca poteraš, da se zmiga, kar bo najbrž težko. Lahko se sprijazniš s tem, da tako pač je.Samo v tvojem primeru se jaz ne bi mogla.Ker je tukaj vpleten še otrok iz prve veze, stvari še oteži, ker tašča govori grdo o tvoji hčeri.No, tukaj se pa neha.
Jah, kaj bi jaz naredila na tvojem mestu...hm...po moje bi možu težila in težila, tako dolgo, da bi se moral zmigat  in zelo pospešeno delat na tem, da naredi stanovanje spodaj.
To, da mu tašča kuha in ga pedena, bi me (začasno) bolj malo brigalo, s tem bi se ukvarjala pozneje, če bi se mi dalo.Jaz bi vztrajala predvsem na tem, da gremo na svoje.
Če bi tašča kaj govorila čez mojega otroka, bi jo diplomatsko zabila.Verjetno toliko časa živiš z njo, da poznaš točke, kjer je ona šibka in , če je ona taka do tebe...ji ne ostani dolžna; olajšaj si dušo.Upam, da se čimprej odselita v svoje stanovanje!

_____________________________

Vprašaj se, ali te bo to kar počneš danes,kaj bolj približalo tistemu,kar bi želel biti jutri!