sem!!!! Otrok se samo dere, tečnari, nič ne uboga! NIČ, POPOLNOMA NIČ ME NE UBOGA! Ko sva zunaj, mu rečem da ne sme po stopnicah, ja pa ja, bo rinil ravno na stopnice. Star je 16 mes. in ŠE NIKAKOR ne zna po stopnicah. Rine v same neavrnosti in ko mu prepovem, odnesem stran se dere kot . Tako sem utrujena da...bi vse skupaj pustila in šla stran, saj mu je z atijem dosti lepše kot z mano, pri njemu nič ne tečnari,llepo se igrata, lepo ga uboga, mene pa... ko vidi mene, ne že ko me sliši začne cmihati, tečnariti...v glavnem ZA ZNORETI!!!! Pa ga imam tako rada da bi umrla zanj, ampak...ensotavno nimam več energije poslušati to dretje. Potem mi pa še mož reče da midva z malim res nisva za skupaj, ker....ko me mali vidi je takoj dretje na sporedu. Pa tako sem si želela otroka, družino, potem pa ugotovim da sem POPOLNOMA NESPOSOBNA MAMA! 

Najprej se umiri. Ko boš ti umirjena, bo to otrok čutil in bo tudi on bolj umirjen. Posledično bo manj joka, dretja, živčnosti.
Kot drugo si dopovej, da nisi nesposobna mama.
Kot tretje 16 mesečniki NE ubogajo, ker so v fazi raziskovanja, spoznavanja sveta okoli sebe in gledajo na stvari samo iz svojega stališča.

In ja, bo bolje. Že čez eno leto boš razmišljala popolnoma drugače. Samo bodi vztrajna in dosledna in se bo sigurno obrestovalo. Govorim iz izkušenja.

Dihaj!
Opazuj atija pri igri s tamalim in skopiraj kar dela on drugače kot ti. Stavim na to, da je bolj umirjen.


_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

Nisi nesposobna, si samo človek in si samo mama, malo bolj bodi prizanesljiva do sebe.
We,ve all been there, all done that .

Najprej nehaj biti oziroma težiti k popolnosti, ker jo ni, vzemi si malo časa zase, malce se skuliraj in nehaj se dret, ker se posledično dere tudi otrok - posledično se ne slišita. Lahko na stvari začneš gledati tudi drugače, recimo namesto prepovedi, da so stopnice nevarne, ga po njih naučiš hoditi varno. Ko te prime, da bi znorela, odloži otorka in pojdi v kopalnico ter se tam zderi, štej do deset ali karkoli, samo UMIRI najprej sebe. Spremeni pristop.

Druga stvar: tudi tvoj otrok ni popoln otrok, takih ni, razen v reklamah. In majhni otroci so lahko še bolj naporni, ker še nimajo dovolj izkušenj, a jim raziskovalna žilica ne da miru. In tudi otrok se MORA upirati avtoriteti, mora raziskovati in se učiti novih stvari, na starših pa je, da mu to omogočimo narediti varno. Počasi je lažje, več se jim lahko dopove, pa tudi starši pridobimo na starševskih veščinah.
Evo, naša mlajša je lih kar 20 minut tulila na tleh, ker je hotela imeti plenico z medvedkom Pu-jem. Ampak če jo nimam, je pač ni. Oustila sem jo, da se je stulila, potem je šla kot občka spančkat. Pri starejši bi ob takem izbruhu doživljala živčni zlom, pri mlajši me ni niti premaknilo.

en teden otrok joka pri mamici, en teden pri atiju, pol pa pri nobenem, da misliš, joj, kako fino, potem pa spet jovo na novo. 

pri nas je ati ni smel kopat pol leta (pri treh), sedaj je pa jaz ne smem (pri treh in pol). pa mislim, da nisem slaba mama

_____________________________

7. 12. 07 smo dobili Aljo
4.8. 10 smo dobili Meto

Nisi nisi nesposobna,si čisto povprečna mami z nadobudnim 16 mesečnikom,ki ga razganja.Da pa se do tebe drugače obnaša kot do očita,pa mi je na nekem drugem forumu v oči padel tako dober nasvet iz primera,da je tudi mene v marsičem potolažilo.

In sicer,predstavljaj si sebe,ko prihajaš domov iz službe,vsa utrujena,besna.... in na stopnicah srečaš sosedo,ki te vpraša kako si.Rečeš ji v redu in greš domov.Doma pa se vržeš na kavč in pričneš partnerju tožit o svojih problemih in jokati.Zakaj nisi že sosedi vse potarnala- zato ker ti je partner bolj domač.Enako pri otroku,nekje mora dati iz sebe vso vznemirjenost,ki jo doživlja vsako minuto in pri komu bo to,kot pri osebi ki mu je najdražja in najbližja-mamica.
Tako da naj si partner nič ne lovorika,ker je to čisto normalen primer  .

Hehehehe,pol bi že js mogla zdavnaj spakirat :) pr nas je iz dneva v dan slabše pa je stara 6 let!Obdobje-spet...

Ma pri vsakemu otroku pride tako obdobje in na srečo tudi mine . Jst sem tudi že imela pomisleke, da samo še "ne" govorim in da samo še težim in se kregam, ampak glih en dan sva s svojim ugotavljala, da to pač sodi zraven odraščanja otroka, in ne samo lepi trenutki, polni idile. Ja, otrok potrebuje tudi meje, in si jih tudi išče. Po tvojem opisu sodeč imaš čisto normalnega 16 - mesečnika.
No moj ta drugi je pa zdaj pri skoraj treh letih začel za vsako stvar, ki jo ne doseže, miljonkrat isto prosit, pa dret se in kričat, in to fuuuuul grdo... Itak da sledi kazen, pa še tepe nas od same jeze, ker pač ne doseže. Hja to je obdobje, nimaš kej, še pr vsakmu kej pride...Ampak se spomnim, da pri prvemu otroku me je to precej motilo, ker sem mislila, da je nevzgojen in da bo kar ostal tak, pa itak da ni. Poskusi ne tako osebno vzeti to, kot da je to tvoj neuspeh, ampak da je to razvojna faza pri skoraj vsakemu otroku, pa ti bo lažje, pa nikakor ne misliti, da bi bilo tvojmu otročku lažje brez tebe, ker to pa sigurno ni res...

Aja, pa mi kar rečemo temu faza stopnic , jst se spomnim, da sem z svojim, ko je kobacal šla miljonkrat za njim do vrha (pri sosedih na dvorišču), potem sem ga pa odnesla dol in je šel seveda takoj nazaj, in spet in spet in spet in spet ... Pa še enkrat me čaka to obdobje

vzemi si čas zase... pojdi na eno masažico, mogoče v savno... s prijateljicami na večerjo. naj en večer očka poskrbi za otroka, ti pa se sprosti... ko boš spočita, bo to občutil tudi otrok. ti boš ob neupoštevanju pravil odreagirala drugače kot sedaj (recimo ne boš prepovedovala, ampak ga boš preusmerila v kaj drugega - vedno deluje, a moraš bit spočit, da se lahko to greš, ker je prepovedovanje pač lažje kot preusmerjanje pozornosti) in bo tudi otrok manj tečnaril, se bo s teboj imel lepo.

glavo pokonci... pridejo trenutki, ko smo izgubljeni, a se vedno najdemo... če je zdravje, se tut vse ostalo poštima! pa ne pozabit nase in svoje potrebe...

še jaz bi te spodbudila

tisti starš, ki več prepoveduje, posebej v tem starostnem obdobju, ko se otrok uči omejitev, ko ugotavlja, da ne more vsega imet, naredit, pa še ne razume prav zakaj, tisti je vedno manj zaželen. Tako da se strinjam z vsemi, ki so napisale, da se moraš umirit, vsaj zase, pa moraš doumet, da ni to zdaj zaradi tebe osebno in se malo čustveno odmaknit od vsega. Ko si vzgojitelj, si večkrat ''the bad guy'', vsaj v očeh otroka, ampak moraš si rečt, da je to nujno zanj, da se bo nekaterih ključnih stvari naučil.

Poleg tega ga lahko zdaj začneš navajat na to, da se z njegovim dretjem ne doseže zaželenega. To je mučno obdobje, mislim, da gremo vse mame skozi to, pa mislim, da tudi očete otroci ne ubogajo kar tako (razen če se samo z njimi igrajo, kar je seveda prijetno početje), tudi jaz sem se večkrat tako počutila, pa se to potem izboljša. Res pa je, da se moraš trudit ostati mirna v takih situacijah, ne se pustit prevečkrat razburit, ker to nikamor ne pelje.

Pa uspešno!

_____________________________

lp, rainbow

Life's what's important. Walking, houses, family. Birth and pain and joy. Katharine Hephburn