Non stop.......
"Rukanje" v smislu prepiranja, podj...drug drugega, vpitja, kričanja,...ne-pogovarjanja ......
Ne vem ali je kriva luna za tako obnašanje, al so pa zadeve že tako daleč pripeljale da se zna zgoditi da do konca vzkipim......

Tako enostavno ne morem več ....

Kaj se dogaja....enostavno povedano ni več razumevanja, tukaj je samo metanje polen pod noge drug drugemu....
....očitki da sem slaba mati, ker me otrok ne posluša
....očitki da sem lena kot "****s" ker tudi on kdaj kaj pospravi - celo rekel mi je da ko se z drugimi moškimi pogovarja - da ne dela nihče drug toliko kot on - hudo mu je pomiti za sabo eno skodelico ali pospraviti štumfe...Ne mislim ga "šimfat" sam tak pač je.....
....stanovanje je pospravljeno, cunje so zlikane, lačen tudi ni (jemo še spodaj pri starših, če pa nič ni pa kaj na hitrico naredimo, med vikendi vedno kaj skuham in zadnje čase tudi spečem) - on pride iz sluzbe ob stirih, jaz ob petih ali kasneje (moj uradni delovnik je od 9h-17h! pa grem vedno prej domov če ni dela!!!)...tko da otroka sigurno ne zanemarjam...rada se ukvarjam z njim....njemu pa je težko otroka zvečer umit in spravit spat (že dolgo on to dela in je to kar njegova naloga, kar se mi zdi prav, da se vsaj takrat malo posveti otroku)

Da ne govorim o stopnjevalni agresivnosti in ljubosumnosti - ne smem jit 1 x na mesec na pijačo s kolegico oz.ne smem si vzeti prostega popoldneva.....kar naprej: "udaril te bom, ti kar pejt, čimprej spokaj, otrok je moj!" prišlo je celo do tega da mi je grozil da me bo sam odpeljal proč(ne bom omenjala kam), pa da naj grem h kolegici (ljubosumen je nanjo) ...jaz se enostavno moram z nekom pogovorit, nekomu izpovedat in še dobro da se imam komu...šele zdaj vidim kaj pomeni biti prijatelj...

Da za otroka bo pa že poskrbel, ker sem jaz nesposobna.

Ni vam treba odgovoriti nič na to temo, napisala sem jo samo zato da mi je malo lažje. Ne iščem tolažbe ali usmiljenja in ne smilim se sama sebi....Samo želim si da nama z otrokom posije sonce.....

Da vama bo z otrokom posvetil sonček boš pa morala ti zato nekaj narediti. Se mi res zdi brezupna situacija, mislim pa da ni niti kančka krivde na tvoji strani. Vredu uredi situacijo in čimprejšnji sonček vam-a želim.

_____________________________

Moja punčka je moja največja sreča.

Sonce ti bo posiljalo, ko boš sprejela njegove blagodejne učinke. Dokler se pred njim skrivaš v globoki jami, bo težko.

Če ti življenje s tem moškim ne ustreza pač ne bodi več z njim. Te nihče ne sili, da moraš vse to "prenašat". Če zdaj lahko skrbiš za otroka IN prenašaš ponižanja, ti bo sami samo lažje, Vsaj "negativen" del bo odpadel.  

Tvoj partner ima hudo slabo samozavest. Dviguje si jo pa na tak način, da tebe žali, ti grozi.... Če se ti v takih primerih odmakneš, bo verjetno samo še stopnjeval. Če si samozavestna, se verjetno počuti še ogroženega. V kakšem okolju je odraščal? Razmisli, ali je vredno v takem okolju živeti. Velikokrat se zgodi, da otrok od doma pobere vzorce obnašanja in potem sam nadaljuje tako. V prvi vrsti pa pomisli nase. Ali želiš v taki zvezi preživeti še nadaljnih x let. Morda bo konkreten pogovor pomagal, vendar je vprašanje, če te bo jemal resno. Želim ti vso srečo.

Za vsakega enkrat posije sonček in tudi za vaju z otrokom  bo, ampak tako kot je napisala Blažika za to boš morala sama nekaj naredit. Če res več ne vidiš rešitve vajinega razmerja je res bolje da eden od vaju gre čeprav ne bo lahko. Pol pa bo moral res vse sam naredit. Probaj čim prej zbrat pogum in ukrepaj, saj praviš da postaja sedaj tudi agresiven in ti grozi. Ne vem, če otrok posluša vajino kreganje ampak če, mislim da je to dovolj in upam da ne bo rabil gledat še tega da ati tepe mami
Sicer pa sama veš kaj moraš naredit le pogum zberi in to naredi.
Upam da boš hitro in lepo rešla situacijo, držim pesti, da se bo vse lepo končalo. Pa javi kako si rešla.

podarjam ti za srečo.

Bogica,

nikoli nihče nima pravice poniževat drugega. Še najmanj pa svojih najbližjih, ki naj bi jih imel RAD! Zavedat se moraš tega in si ne dopuščaj takega ravnanja. Tudi če bi bila lena, pa neodgovorna, te nebi smel tako čustveno maltretirat, saj je že tako včasih naporno, brez očitkov. Mamica bi potrebovala kvečjem spodbudo, ne pa žalitve, a ne. Če se to kljub pogovoru z njim ne neha, potem itak nimaš izbire kot da se sprijazniš , ali pa zaživiš normalno brez te navlake . No sprijazniti se verjetno ne boš mogla. Mislim da se nihče ne bi mogel. In prepričana sem, ko boš šla, z odgovorom: "saj sem itak preslaba zate!", da se bo obraz tvojega partnerja kmalu spremenil in bo uvidel, da dela napako.

Ma boga,le kaj smo naredile,da moramo prenašat ponižanje,kajne?
Sem imela tudi jaz bivšega takega!Za nič nisem bila sposobna,stalno sem bila
za v "Idrijo"!En čas sem vse prenašala in pokonci me je držalo upanje,da bo prišel dan,ko bo tudi meni lepo!In res na srečo sem se zaupala kolegu in se tudi začela dobivat z njim!Ta kolega je moj sedanji partner,s katerim sem končno srečna,ker me razume,spoštuje in ima rad!Bivšega pa sem dobesedno vrgla iz najinega najemniškega stanovanja!Potem mi je dosti grozil,celo policija je posredovala,a je šlo mimo.Tudo otroka mi je hotel vzet in kaj ima sedaj!Stalno hodi na socialno jokat da mu ne dam otroka,smešno pa je,da se je z njegovimi dejanji do mene zameril tudi otroku,ki ga noče niti videt več!Saj pravijo vse se vrača,vse se plača!In nekaj je na temu!
Torej,bodi pogumna in zberi vse moči v to,da skupaj ne bosta mogla bit več dolgo!Slej ko prej bo tebi počil film,ker besede bolijo bolj od udarcev!Poskrbi zase in za otroka in vedi,da nekje je nekdo,ki te bo spoštovai in cenil!
SREČNO!

Poznam zelo podobno situacijo, na žalost!

Vem, da si napisala samo zato, da spraviš zadevo malo iz "sistema", ampak vseeno ne morem mimo dejstva, da so moje predhodnice spregledale tvoje stavke: "Rukanje" v smislu prepiranja, podj...drug drugega, vpitja, kričanja,...ne-pogovarjanja ...... enostavno povedano ni več razumevanja, tukaj je samo metanje polen pod noge drug drugemu"... In verjetno (ter nažalost) je pri vama kot v velikem številu razmerij...kjer krivda ni samo na eni strani. Sama prihajam iz družine, kjer so vsi ločeni (starši, stari starši, tete, strici...brez heca ) in po nekaj letih prekinitve razmerja (potem ko si že slišal toliko sočnih na račun bivšega) vedno slišiš tisti znani stavek: za prepir sta potrebna dva - saj sem sam/a tudi kriv/a... Ja, tudi sama se dostikrat znajdem v situaciji, ko sem jezna na moža in se mi zdi, da je nefer in se samo meni dela krivica... potem pa malo zadiham, se postavim (vsaj poskusim) v njegovo situacijo in slika se skoraj vedno spremeni (pogovor z njim pa dodatno pomaga)! Zakon ni samo luštno se imet - nažalost je 90% trdega dela, da je potem tistih 10% lepega (pa to velja za oba). Seveda pa zna bit teh 10% tako lepih in edinih, kar ti ostane v spominu! Ne smeš gledat na življenje tako črno belo (nikoli ni 50:50) - enkrat daš ti 80, on 20...drugič obratno. 

A je kdaj kdo gledal Oprah show ali oddajo DR. Phila?
Tam je bilo zmeraj rečeno, da se pred otrokom ne smemo prepirati. To vpliva na njegovo samozavest in ga hudo prizadane. Posledice nosi vse življenje.
Torej, nehajta se prepirati: pametnejši odneha. Mirno se pogovorita, kako naprej, kaj se je zgodilo med vama, da je do tega sploh prišlo, ali imata željo, da se bosta v življenju podpirala namesto si metala polena pred noge in tako ozdravila svoj odnos (če ne znata sama, se lahko obrneta na kakšno zakonsko posvetovalnico) ali pa bi raje odšla narazen. Otrok trpi bolj, če se starši prepirajo kot če gredo narazen.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

tudi jaz sem mela bivšega bolano ljubosumnega, posesivnega, oh in sploh (podobno kot ona), le da je meni govoril, da v Ormožu imajo rezervirano zame sobo s pogledom na Dravo.

Ne bom ti težila, pridigala ali bilokaj, rekla bom le, da sama v sebi dobro veš kaj moraš narediti. Čakaš le na tisto kapljo čez rob. Po tvojem postu sodeč, pa tudi ta kaplja ni več tako daleč.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Jaz sem avtorica te teme in da ne odpiram nove, bom raje tukaj.

Vceraj je po skoraj letu dni dobil kazen za fizicni napad name.

In veste koliko stane, ce se nad "nekoga" - na ljubo osebo fizicno spravis in ce se nisi bil kaznovan?

50.tisočakov + 15.tisočakov stroškov....

Njegova reakcija: kletvica in popolna tisina - na vprasanje ce je jezen name, je samo odgovoril da je jezen nase, jaz pa sem mu morala recti: "Sam si odgovoren za svoja dejanja!"

Tako da naj niti ne pomisli ne vec na udarec!!!!
Ne mislit da sem se mu s policijo in sedaj kaznijo zelela mascevat - zelela sem si le da se zave kaj dela, da to ni prav!