Drage forumovke!

Velikokrat vas berem, le redko, res zelo redko se oglašam (na tej temi pravzaprav še nikoli ). A danes...
... me je nekaj prešinilo in sem si rekla, pa dajmo napišimo svoja občutja.
Torej - sem mamica dveh sončkov (dobra tri leta in dobro leto sta stara ). In sedaj sem v pričakovanju  (upam, da sem uporabila pravi znakec ). Pa mi zamuja, pa se mi vrti, pa mi je malce slabo, pa... In sedaj me je na nek način strah iti po test. Ker...

Od nekdaj sem si želela tri otroke (tudi mož pravi - vsaj tri ). A sedaj v dani situaciji me je strah sanjati, da morda pa to je to in sem , ko pa je morda vse skupaj samo pretres hormonov.
Upam, da me razumete, kaj hočem povedati.

Imate kakšno besedo spodbude tudi zame?

Joj, anonimna, to je tako lepo, oba si otroka želita, mogoče ti je to že tudi uspelo. Seveda obstajajo pomisleki, kaj, kako, ampak pri vama res ne rabi biti teh vprašanj. Imata že dva sončka, zakaj ne bi imela še tretjega, pa še želita si ga. Kar pogumno!

Hvala za spodbudne besede !

Sem se odločila, da počakam do jutri in če še ne bo , potem pa grem po test. A v meni je ena sama zmeda ...

Pozdravčki vsem!