IZVIRNO SPOROČILO: ronja
V bistvu je težko presodit, kaj je boljše: dobro je, da se starši zavedamo svoje odgovornosti in da moramo ravnat v skladu z zakoni, ko gre za naše otroke, čeprav imamo mogoče kje drugačna prepričanja... in je dobro, da bi mogoče pa kak starš prej pripeljal svoejga otroka k zdravniku, če bi se spomnil na ta primer. V tem primeru bi morali potem tudi zdravniki odgovarjat za napake iz malomarnosti...
Se strinjam.
Meni se zdi, da so tele osebne (človekove) pravice prerasle že vse skrajnosti in ljudje popolnoma pozabljamo, da je vsaka pravica omejena in prinaša tudi odgovornost.
Dejstvo je, da sta ta dva starša kršila zakon, ki jima je nalagal, da otroku izbereta pediatra in ga vodita na redne preglede. Torej sta odgovorna za dejanje, ki je izhajalo iz njune pravice do svobodne izbire, da tega pač ne storita.
Hkrati sta s tem tudi kršila otrokovo pravico do zdravstvene oskrbe, ki mu po zakonu in ustavi pripada.
In njuna pravica do svobodne izbire se je končala prav na tem mestu, kjer se je začela otrokova pravica do zdravnika.
Res je, da gre v omenjenem primeru za nesrečen splet okoliščin, toda njuna vest bi jima mogla narekovati, da bi se vprašala, kakšna je (bila) njuna odgovornost in kakšne so bile pravice njunega otroka.
In takih primerov je olala v naši preljubi državi. Samo Cigane poglejmo. Imajo pravice, da živijo v skladu s svojo kulturo itd., pa čeprav sleherni dan s tem kršijo pravice svojih otrok (do zdravstvene oskrbe, do šolanja, do življenja v zdravem okolju, do integracije v družbo).
Ja, pravice so ku*** in kot vedno, se tudi v takih primerih vedno znova izkaže, da preveč demokracije nujno vodi v anarhijo.