No pa pozdravljeni še od mene :)
sem nova tukaj, večkrat že brala kakšne nasvete in so prav prišli pa sem se odločila da še jaz povem svojo zgodbo. Gre takole:
že od kar se zavedam, sanjam da se bo moje življenje vrtelo samo okoli partnerja, družine, skupnega gnezdeca...(družinski človek:)). Imeti to je bil vedno moj cilj. Prvi fant pri 15h, zveza trajala eno leto, iz te zveze sem takoj prešla na drugo, ki zdaj traja že skoraj štiri leta. Realno pogledano sem zgodaj začela :). Ne rečem da nisem žurala-začeli smo zelo zgodaj in veliko dal skoz..ampak..
Ko sva začela je bilo-kot najbrž povsod :)- vse lepo in prav. Kmalu (po pol leta) sem začela redno spati pri njemu, njegova družina me je sprejela, moja njega. Od takrat živim pri njemu. Na začetku, ko me popoldne ni bilo pri njemu, in sem še hodila redno v šolo ni bil nikoli problem, če sem kam šla s prijateljico, v šoping, itd. Nikoli ni rekel besede. Je pa res da nisem hodila ven žurat. Sedaj se je vse obrnilo na glavo.
Moj fant prihaja iz dokaj staromodne družine. Ima dva brata, oba že odseljena (midva živiva pri njegovih starših), oba sta ostala s svojima prvima puncama (tudi jaz sem njegova prva) in imata z njima družino. Ker imajo družinsko podjetje in so vsi zaposleni v njem (vključno z mano), delamo od jutra do večera. POČASI in v tistem trenutku nezavedno se je začela najina zveza spreobračati v zapor. Zaposlena sem pri njih, v šolo hodim izredno ob delu popoldne. Delam cel teden, kadar nimam popoldne šole delam cel dan. Začel me je zasliševati če kam grem, vsak moj odhod od njega če ni obvezen se mu zdi zapravljanje časa za brezvezne stvari. Kaj so njemu obvezne stvari? Zjutraj zgodaj vstaneš, delaš, nato doma pospraviš, gospodu nareediš za jest in greš spat. Vsak dan, nonstop. Sobota, nedelja? Čas za pospravljanje, še kaj narest za firmo...(takrat sta njegova brata doma in imata čas za družino, ker pa imajo firmo doma-pisarna v pritličju, bivalni prostori zgoraj-sem jaz tista ki pač mora kaj narest) čas za sebe? Ne. Če drugi delajo, moraš tudi ti. Če se slučajno cel dan učim na postelji? Zvečer bom imela pred nos vrženo, da sem cel dan ležala in nisem nič naredila. Na skrivaj se dobivam s prijateljico, ker če mu rečem da grem k njej, bo odgovor vedno isti: a nimaš druzga dela? bom ti jst povedu kaj je treba narest...vem, da je v lastni firmi veliko dela, ki ga nikoli ne zmanjka.
Je že res da smo zeli povezani, da se imava rada in si nikoli ne bi mislila, da bom to pisala in se tako počutila. Oba sva družinska človeka in si želiva družine. Močno. Ker vem, da bi se potem stvari malo spremenile in bi se družinsko zelo dobro ujela. Nič ne rečem čez najina čustva, res se imava rada in se razumeva. Ampak na tihem me malo razjeda-sem prepričana da si želim tako živeti? Nikamor ne bi smela iti, nič početi za sebe? Sem še premlada (junija bom 20)bi morala še uživati, hoditi ven, se zabavati...? To z njim ni možno. Priznam da me to zadnje čase precej mika... Kaj pretehta-želja po družini ali želja po zabavi?


_____________________________

Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim.

saj si si že sama odgovorila - preberi svoje sporočilo, kot da je od koga drugega in premisli, kaj si misliš o zapisanem

drugače pa:
za uspešno družinsko življenje je najprej potrebno obojestransko spoštovanje obeh partnerjev, šele nato lahko razmišljata o družini; če tega ni, je potrebno ugotoviti, kaj je narobe ter razčistiti zadevo - če se da, če se pa ne da, pa se je bolje raziti (kar pa seveda nikakor ni lahek korak; še vedno pa je lažji kot potem, ko par vežejo še otroci)

včasih pomaga tudi kratkočasen razhod obema partnerjema, da razčistita svoje misli, dvome in pričakovanja

ujeta sta v zelo monotono rutino, ne vzameta si časa za uživanje v dvoje, lahko, da ti partner tudi malo zavida, da imaš še druge, svoje interese, v katerih bolj uživaš kot v njegovi družbi


zelo mlada si še, dobro pretehtaj, kakšno življenje si želiš; in predvsem postavi svoje (drobne) želje na prvo mesto

poznam tako družino,bližnji sorodniki po moževi strani, prav tako družinska firma. Punca se je omožila k njim in mislim da je v zaporu,dela pri njih,popoldne pedena otroke in moža ki je popoln diktator, kolikor vem ji niti ne dovoli da bi jo mama prišla obiskat,ona pa izpita za avto nima... in se samo stopnjuje...
Moj nasvet: če se to dogaja,ne bo kar se spremenil na bolje,več let ko si z nekom težje prideš do kompromisov in malo verjetno je da bo postal drugačen in boljši.
Pojdi, žuraj, spoznavaj druge, stara si komaj 20 let,boš še mela čas da se zresniš.

če bi bilo to res sporočilo nekoga drugega, bi brez pomisleka rekla kaj še dela tam..ampak ko si v taki situaciji, je to čisto drugače. Težko je to razložiti ljudem, ki odnosa in zveze ne vidijo. Seveda je tudi veliko stvari, ki so mi pri nama všeč. In v vsakem odnosu se je treba čemu prilagajati, ane? Spet po drugi strani gledano, pa imajo prilagoditve povsod svojo mejo...ah.

Kar se tiče kratkočasnega razhoda..sva imela to situacijo slaba dva meseca nazaj, ko sem pač rekla da ne vem več kako naprej in sem šla domov za dva tedna. Šla ven, se zabavala..prijokal (prvič v življenju sem ga videla jokat, pa sva mela že velik primernih jokajočih trenutkov) je nazaj k meni z obljubami da bo drugače, da se bo trudil za mene, da ne bo več oporekal če bom šla s prijateljicami na kavo...in ne rečem, bilo je. En mesec. Potem pa spet počas nazaj na isto. Razen za kolegico res nič več ne reče, če se pač dobiva popoldne na kavi. Zvečer za ven pa nikakor. V glavnem, težko se je sam odločit, namesto tebe se pa tud noben ne more. Najlažje je vse pustit tko kot je in se ne obremenjevat kako in kaj bi lahko bilo boljše. Sam pol pa srečn nisi.. :) mislm da je tole preveč zakompliceran.

Pa hvala za odgovor!

_____________________________

Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim.

Mislim, da imata lepe možnosti, da ostaneta skupaj in dolgoročno gledano tudi ustvarita družino. Glede na to, da si še mlada je prav, da se zabavaš. Sploh, če sama čutiš, da to še potrebuješ. Mislim, da si se mu enostavno preveč podredila. Postavi mu meje, povej mu točno kaj rabiš brez obsojanja. Mogoče najdeta kak kompromis. Kaj pa če bi šla kdaj skupaj zvečer ven s prijatelji? Povej mu že vnaprej kdaj si zmenjena. Moj napr. ne mara, če mu povem zadnji trenutek.
Ne pusti mu da te izsiljuje... ko bo videl da to ne uspeva in da lahko greš ven ne da bi se žrla bo nehal to počet verjemi. Jaz sem bila pri 20 zelo podobna. Nisem se znala dovolj postaviti zase. Potem, ko sem enkrat začela postavljat meje je postalo precej kritično ker sem šla zelo na trdo in rušila vse pred sabo. Z leti sem se naučila kako se postavlja meje z ljubeznijo. Želim ti da bi se vse uredilo tako, kot je treba, da bo dobro za oba. Glede na tvoje pisanje imam občutek, da se imata rada in da je v tem odnosu vredno ostati. Kako je v resnici pa itak veš samo ti.

_____________________________

Naj si bo človek star 20 40 ali pa 60 let... Vsak ima pravico da ŽIVI. Ne da životari, se prilagaja in sledi svojim 'sanjam' ki ga omejujejo.

Srečno punca!

Poznam zelo podoben primer tvojemu in to meni zelo blizu oseba je v podobni situaciji, le da je zvezo nadaljevala in imata sedaj otroka. Šele sedaj, z otrokom ugotavlja kako zelo jo duši ta zveza. Skoraj nikamor ne sme iti, delata v istem(družinskem) podjetju...Meni je zelo hudo, ko gledam kako ne živi svojega življenja ampak življene, ki ga ON in njegova družina dirigirata. In to je grozno, še posebej, ker to traja od kar sta bila še zelo mlada-še bolj kot v tvojem primeru. Saj ne rečem, imata vse, lepo hišo, apartma na morju, barkico, denar ampak za nič na svetu nebi zamenjala z njo, ker to pomeni le to, da se odpovem SVOJEMU življenju... Le pomisli, kako ti bo enkrat lahko žal, da nisi živela kakor bi si ti želela in te je ena oseba omejevala in ti narekovala kako lahko živiš. Pride lahko do te stopnje, da imaš slab občutek oz slabo vest še ko greš v trgovino ali na kavo s svojci, ''''ne smeš'''' it na obisk k svojim sorodnikom. Delaš od jutra do večera, ker pričakujejo, da delaš kot oni (verjetno so še deloholiki). Za vsak izhod imaš slabo vest in STRAH. Ker sprejmeš svoja dejanja, kot nekaj slabega, čeprav še zdaleč niso. Zame to sploh ni življenje. Kot pišeš je situacija prav enaka primeru, katerega zelo dobro poznam.

Sedaj imaš po mojem mnenju dve možnosti, ali greš stran ali pa se že sedaj upri in pokaži, da tako ne želiš in nočeš živeti, KER ŽIVLJENJE JE TVOJE, nima ti pravice jemati svobode. Resno, ne dopusti tega. Če nočeš tako živeti že sedaj naredi nekaj na tem, ker kasneje bo precej težje, ko bo navajen, da ubogaš na vsak njegov ''''ukaz''''.

Lahko, da sem malo prekruto napisala, vendar mislim, kot so tudi že druge napisale, da se z leti zadeva le stopnjuje in to jokanje je pač le način, kako te zna pridoboti nazaj, navade in pričakovanja pa bo težko spremenil, če mu ne boš dala tudi ti, ŽE TAKOJ neko mejo....

< Sporočilo je popravil diana 28 -- 6.5.2012 12:18:52 >