Pikcin pos (Pikec0RR) me je spodbudil o razmišljanju glede prijateljstva.
Prava prijateljstva so redkost.
Tako ženska, kot moška.
Trenutno zase lahko rečem, da imam le eno pravo prijateljico, pa še to sedaj na drugem koncu Slo, ker je na drugem koncu dobila službo. Več kot 100 km. Vidiva se enkrat mesečno (ali pa še to ne), se pa večkrat slišiva po telefonu.
V moji okolici - sosedstvu so tudi mamice, pa se ne vidimo prav pogosto (recimo sosedo sem nazadnje videla 2.meseca nazaj), ker je tempo tako hiter in vsak ima svoje opravke, službo, otroke.
Tudi jaz lahko napišem, da sem osamljena (če izvzamem RR ).
Zelo redko hodim ven (na krajše pijačke) z ostalimi kolegicami. No, nazadnje sem konec septembra(za RD) bila na pijači s to mojo pravo prijateljico. No, vmes sem začela študirat in je mogoče posledično za čvek manj časa.
Začela sem se zavedat, da nič ne bom naredila, če visim sama (ali s tamalo) doma, sploh če on žura (žura, žura, žura - kar naprej in ponavadi pove zadnji moment - in sedaj tudi jamra da ni denarja - no vohunila nisem koliko zapravi zunaj).
Zato sem zadnjič ko je on šel žurat, popokala tamalo in šla h kolegici. In je dan minil kot šus.
Je pa problem v tem, da je čedalje manj denarja za ven hodit (no, vsaj pri meni ga več ni veliko) in zato ne hodim nikamor.
Pa bi prav rada večkrat šla kam na luft.
No, zdaj sem pa že zašla.
Pravi prijatelji/prijateljice so redkost.



_____________________________

24.4.2004 Nina :-)
24.6.2009 je ati dobil najlepše darilo za RD - Manco :-)

Kaj pa vem če bi se s tem strinjala.
Moja najboljša prijateljica je punca še iz srednje šole, vidive se parkrat letno, slišive mal večkrat...sam če imam pa kkšn resen problem, al pa ona...se pa vedno prvo na njo spomnim. In do sedaj, še zmerej ko se je kej hudega mi zgodilo je bila v najkrajšem možnem času pri meni, in je edina ki ve da ne rabim govoranc kadar mi je hudo ampak sam nekoga k je zraven. In jaz enako za njo. In od nje se z nikomer ne pogovarjam, to je samo najin odnos.
Imam tudi zelo dobro prijateljico, ki pa ima družino in posledično se redko vidimo, večinoma 1x mesečno. Sem pa tud za njo pripravljena v sekundi spustit vse iz rok in letet do nje če kaj ni vredu.  In mislim da ona isto zame.
Vsi ostali so pa bolj kolegi, znanci...teh je ogromno, preveč včasih in se težko uskladim časovno z večino tako da se tudi ne vidimo pogosto. Pač imamo vsi svoje službe, nekateri družine, svoje hobije....saj ni časa da bi skupaj nonstop viseli kot včasih.
Dolgčas mi pa ni...nikoli. Prej mi časa zmanjkuje.
Jaz se trudim samo da bi svoj čas čim bolj posvetila ljudem ki jih res maram, ker sem ugotovila da mi gre ogromno časa za ljudi k mi sploh všeč niso, sam mi je bedno jih zavrnt za kavo al pa kej podobnga. Tak da zdej probam čim več časa s tapravmi prjatli preživet.
Prijateljstva je treba vzdrževat, tako kot vezo. Ne obstanejo kar sama po sebi. Se pa ljudje z leti spreminjamo in je nekak logično da se tudi naš krog prijateljev oz. znancev spreminja. Včasih gredo pač ljudje vsak v svojo smer in imajo preveč različna življenja da bi se še dobro razumeli.

Ja imaš prav!

Jas sem v srednjo šolo šla v internat, nato tudi študij tam in sem vsa pubertetniška leta preživela izven domačega kraja. Sedaj sem na koncu študija imam malo pikico, preselila sem se domov, ampak tukaj nimam nič kolegic. Vse moje kolegice so kar nekaj km vztran. Vidimo se zelo retko. Tukaj pa nimam z nikomer it kam ven, se z kom družit, ker praktično nikogar ne poznam. Sedaj sem še bres službe tako da se še manj z kom družim in včasih res to pogrešam.
Sploh nevem kam in z kom bi lahk šla (razen v dvoje) tu pri nas. Vsak vikent se pa nemorem prevozit 200-300 km, da bi se dobla z kolegicami.

Ja res žalostno je dandanes ko še sosed soseda ne pozna


_____________________________

25.08.2005 Alja

Vse v življenju enkrat mine! Sreča, žalost, smeh in solze; vse je le trenutno stanje. Zato uživajmo vsak trenutek posebej in bodimo srečni.

Ja če ste se pa tako daleč odselile je pa logično da nimate družbe. Kaj pa k greste z vozički nobene ne srečate?
K men je tko smešno k vidim kkšno mamico k gre sama en dan z vozičkom, drug dan sta že dve, tretji dan jih je pa že cela gruča . Se kar dobivajo tukej v naših koncih na kavicah in sprehodih.
Pa jst sm šla tud že s parimi puncami z RRja na kavico in so čist fajn punce, pa še en dolg spisek jih imam k se že več k leto menmo da se dobimo. Mogoče bi blo pa fajn da se spoznate tiste k živite v bližini.

Jaz pa priznam, da odkar sem postala mama, ne hodim več ven...niti na kavice ne. In temu primerno, so prijateljice s katerimi sem to počela, pač odpadle.
Življenje gre naprej. Spoznaš nove ljudi, nove prijatelje.
Saj pravi prijatelj ni nujno, da je tisti, ki ga vidiš vsak teden.

pol se pa poizkusi udeležiti kakšnih pohodov npr. www.aktivna.si ali drugih dogodkov. tam so ljudje bolj sproščeni.

je pa res, da smo ljudje s starostjo vedno bolj zategnjeni, pa z malim otročkom je tudi težko.

pa oprosti za zmešnjavo o temah, malo je podobno

_____________________________

iz malega zraste veliko

jaz bom pa samo napisala nekaj, kar sem dobila po sms....

pravi prijatelji so kot zvezde,
tudi če jih ne vidiš, veš da so tam.....

imam jih nekaj, res dobrih, vse ostalo pride in gre.....

_____________________________

...vox populi...

Jaz imam eno pravo prijateljico-iz osnovne šole, katera ve čisto vse o meni!njej lahko vse zaupam, in mi vedno pomaga kadar karkoli kaj potrebujem! Vidiva se recimo 1-2x na mesec-včasih pogosteje, včasih pa tudi dalj časa ne! Govoriva pa po MSN-ju  ali tel. vsak dan! Imam pa seveda še več pijateljic, s katerimi se dobivam na kavici, gremo na sprehod...dolgač si mi..in tudi na pamet mi ne pride, da bi zaradi otrok čisto prenehala skrbeti za moje družabno življenje!

Ma jaz mislim, da če hočeš dobiti kakšne znance ali prijatelje, da moraš malo migat, delat v tej smeri. Meni trenutno časa primanjkuje za kvalitetno preživljanje časa s prijateljicami. Sem pa svojo najboljšo prijateljico spoznala v bistvu šele pri 25. letih, tako da ni nikoli prepozno in nikakor se mi ne zdi, da mora biti prijatelj iz mlado mladih dni. Pa ko sem se odselila, se midve še vedno slišiva čisto vsak dan. Imam pa tudi take frendice, ki se ne slišimo toliko, se pa vidimo občasno, pa je prijateljstvo še vedno tako, kot zmeraj. Pač kakšne duše gredo skupaj, čutijo zaupanje, pa če se slišijo pogosto ali redko.

Ne bi rekla, da so pravi prijatelji redkost. Res pa je, da jih imamo manj kot raznih kolegov, znancev... Prijateljstva niti ne bi smeli ocenjevati glede na to kolikokrat na teden, se srečamo s prijateljem. Jaz imam npr. samo eno pravo prijateljico, s katero se slišiva in vidiva redko, vem pa, da nanjo lahko vedno računam. Imam pa veliko kolegic, bivših sošolk, bivših sodelavk, s katerimi se videvam veliko več, skoraj vsak dan na kavicah, ampak v trenutku sreče ali nesreče, bi pa se obrnila samo na pravega prijatelja.

Res je, kar tvoj naslov pravi. Kot je ena napisala, tudi jaz odkar sem mama, jih je nekaj odpadlo, ker so se naše poti pač razšle. Kakšna je pa kljub temu ostala in to je prava prijateljica, da te sprejme tudi ko se ti življenje spremeni.

jaz imam samo eno na katero se lahko res vedno, ampak VEDNO obrnem po pomoč

_____________________________

Lp, Mojca
*****************************************
"Življenje nam vrača samo tisto, kar dajemo drugim"
*****************************************
Plačano oglasno sporočilo:
www.atrium-nep.si

Jaz imam tudi eno samo-tisto ta pravo.
Drugače kolegic,kofetaric pa velikoo.

Jaz imam kar dobro porihtane te zadeve- ločene imam "prave prijatelje" (ki mi največ pomenijo), "kolege" ( za družbo), "znance" (s katerimi se vidimo tu pa tam, in gremo žurat ali pa na pijačko, in se vredu zastopimo), "bivše prijatelje in fante" (zakaj so bivši,ne bi zgubljala besed- s temi se večinoma pozdravim, ali pa še to ne), in "kao znance" (te le pozdravim).

Prijatelji so zame prava redkost. Sploh tisti ta'pravi. V tem trenutku imam samo enega ta'pravega prijatelja. Moškega spola. Vse si zaupama, vedno si stojima ob strani. Pogosto se slišima, z njim več govorim, kot s kakšno žensko. Je moj zaščitnih, poslušalec, rama na kateri lahko jokam, zabava- in še 1001 stvar,v enem. Zelo ga imam rada. Tudi z njegovo novo punco se izjemno dobro razumem, in na dobri poti sma, da tudi ona postane moja prijateljica. Prijatelj je del mene- ve,kdo sem, kaj sem, kakos e počutim. Moram se najti v tem odnosu. Moram biti sproščena.

Kolegic in kolegov je več. S časom se jih nabere. Še več imam znancev in "kao" znancev. Na srečo je manj "bivših" prijateljev in fantov- od teh z vsakim posebej delam na svoj način. SEm jih običajno že v najinem dolgem odnosu toliko spoznala, da vem, kaj ja in kaj ne.

 za dobre prijatelje! Ti so kot biseri-redki, a zelo dragoceni!

bolje ena prava prijateljica kot 10 laznih

Imam eno zelo, zelo dobro prijateljico, s katero se slišiva skoraj vsak drugi dan, 1-2x na teden se vidiva, pravijo pa da sva kot rit in srajca že zadnjih...uh madonca, kolk sem že stara . Ja,  že 27 let. Od male šole dalje... Marjeta, res si najboljša in hvala ti!!! Imam še dve prijateljici (Alenka in Vanja tudi vama hvala), za kateri vem, da ju  lahko pokličem, kamorkoli in kadarkoli, če bi rabila kakšno pomoč ali bila  v stiski, enako jaz za njiju....potem še nekaj dobrih kolegic oz. kolegov... Mi je pa , da mi za večino njih primanjkuje časa... Tko, da mislim, da pravi prijatelji niso redkost...

Odvisno je tudi, kakšen odnos imaš sam do prijateljev ... meni se je zgodilo, da je ena prijateljica opustila stike z mano, ko sem se preselila v predmestje. najbrž zato, ker ji naenkrat nisem bila non-stop na razpolago. Ampak prava prijateljstva bi morala preživeti tudi to ... naravno je, da ko si enkrat ustvariš družino, nimaš več toliko časa za prijatelje kot prej. V moji družbi sem bila celo med zadnjimi, ki so se poročile in sem sama videla, da nekatera dekleta niso imela več toliko časa za prijatelje. To je razumljivo.

Sicer še nisem mamica, ampak si predstavljam, da bom takrat imela še manj časa za prijatelje. Na srečo danes obstaja e-mail in čvekalnice, tako ohranjam stike s tistimi, ki jih vidim po 3-4x na leto. Včasih se pokličemo in srečamo, gremo na kavico ali v kino, ali pa samo na sprehod. Zelo rada vidim, da pridejo na obisk.

Vezi se morda zrahljajo, ampak ljubezen do prijateljev ostane. Če je čustvo obojestransko, bo obstalo tudi prijateljstvo. Če pridejo vmes zamere, je vsa stvar že vprašljiva.

Govorim po svojih izkušnjah, da ne bo pomote

Po mojem bi morali sklepati nova poznanstva... saj veste kako gre tisti rek - tujcev ni. so samo prijatelji, ki jih še ne poznamo.