Sploh ne vem, kako bi opisala svoje stanje, ker sem sama zbegana in ne vem kaj se mi dogaja in kako naj si pomagam. Skratka, imam ljubečega moža, super otroke, lepo nam je in uživamo v družinskem življenju. Seveda, z vsemi dobrimi in slabimi dnevi. Vsaj tako je bilo do pred kratkim. V meni se je nekaj prelomilo in spremenilo takorekoč čez noč. Postala sem razdražljiva, jezna, zalostna, polna strahov.  Iz dneva v dan sem bolj obupana, ker si ne znam pomagati in resiti tega mojega stanja. Vse kar naredi mož, je narobe, nikakor mi ne more ustreči, kregala bi se za vsako malenkost, vse mi gre na živce. Najbolj hudo mi je, ker vem ,da že otroci čutijo to napetost med nama. Sedaj se že zaderem na otroke čisto brez veze, zaradi malenkosti, ki jih prej nisem niti opazila. Čutim v sebi neko ogromno nezadovoljstvo, ki se mi je pritihotapilo izza hrbta in se me polastilo. Z možem sva se poskušala pogovoriti, ampak enostavno ne vem kaj naj mu rečem, kako naj mu razložim kaj se dogaja z mano, če še sama ne vem. Na trenutke me ima, da bi se skrila v kakšen kot in jokala, jokala, da bi izjokala vse te neznane občutke iz sebe.
Razmišljala sem, da bi bila lahko kakšna oblika poporodne depresije, ampak je od poroda minilo že pol leta, tako da to verjetno ni.
Rada bi našla način, kako prebrodit to stanje, da lahko spet začnem uživati s svojo družino in v svojem življenju. Vem, da moram delati na sebi in spreminjat svoj pogled o sebi( ker trenutno sem v svojih očeh najslabša), samo ne vem kako.
Sem mislila, če bom napisala črno na belem, da bom uvidela problem oz. mi kdo od vas pomaga odpreti oči

Kakšna stvar iz preteklosti, s katero se (morda podzavestno) ne moreš sprijazniti, pa je sedaj, ko si mama in na svet gledaš nekoliko drugače, to prišlo za tabo?

Prvo kot prvo možu probaj tako kot si tukaj napisala ražložiti kaj te tara in mogoče ti bo že on znal pomagati.
Ne misli na to da nekaj ni OK. Uživaj s svojimi otroci in možem.
SE zgodi da pridejo taki dnevi, tedni ali pa celo meseci samo si moramo paomagati sami da razmišlamo čimbolj pozitivno.

Pa srečno

Ja, jaz pa mislim, da je to to... Da je poporodna depresija. Kolikor sem o njej brala (in brala sem veliko pred in po porodu), da le-ta lahko pride takoj, lahko pa tudi par mesecev kasneje. Lahko tudi eno leto kasneje. No, kasneje kot to pa več ne.
Žensko telo rabi 1 leto, da pride k sebi od poroda, od pomešanih čustev... Saj so pravli stari ljudje: kao 9 mesecev gor, 9 mesecev dol.. da si spet taka kot si bla pred nosečnostjo.
Depresija pride nenapovedano, kar naenkrat, sploh ne znaš razložit občutkov.. Točno tako kot si opisala!

Obstaja tudi predporodna depresija.. To sem imela jaz, zato sem OGROMNO prebrala potem o poporodni. Sem že skor doktorirala iz tega.

Zato mislim, da je to to pri tebi. Vseeno se probaj pogovoriti z možem. Pa četut mu tisočkrat poveš eno in isto... Povej mu, poslušal te bo. Povej mu točno vse te stvari, ki si jih opisala tu. Samo s pogovorom te bo res razumel in bo razumel vse te nepojasnjene prepirčke, jezo, jok... ker drugače se bo počutil nemočnega in ne bo vedel kaj naredit. Zdaj rabiš zaveznika in to je tvoja družina! V njej boš našla uteho.
Ampak potem ta depresija kar naenkrat mine. Kakor je prišla, tako odide. Ampak pod pogojem, da se res pogovoriš, da poiščeš pomoč v besedi - z mamo, prijateljico, možem...

Tudi jaz mislim, da je poporodna depresija. Jaz zase vem, da je bila po pol leta še kako prisotna, štos je pa bil, da se jaz tega nisem zavedala. Sem pa imela iste občutke kot ti, pri meni je bila pika na i potem še to, da sem bila cele dneve z otrokom sama in sem bila preutrujena. No, pa sem se potem nekako pobrala, kmalu so se začele šolske počitnice in mož je bil 2 meseca doma. V tem času sem se precej spočila in tudi spredvidela, da imam poporodno depresijo. Z možem sva se veliko pogovarjala. Prej sem mu očitala, da mi nič ne pomaga itd. in moje nezadovoljstvo, jeza in žalost sta kar rasli. Ko je bil potem med počitnicami doma, sva se veliko pogovarjala in ugotovila sem, da mu delam krivico, ker dejansko mi pomaga po svojih najboljših močeh oz. toliko, kolikor je možno, če prideš domov šele pozno popoldne. Jaz sem se potem kar hitro spravila k sebi, ne rečem pa, da nisem še zdaj kakšen dan kot cunja in se sama sebi smilim.

Kot je rekla Petka, pogovor najbolje pomaga. Pa naj bo mož, mama, sestra, teta, sestrična...nekdo, ki ti je pač najbližje in ki mu zaupaš.

Tud sama sem mnenja, da te daje poporodna depresija. Sam sicer s tem se nimam izkusenj, pa vseeno sem si ze dosti prebrala o tem. Poleg tega si glede na status, se vedno v porodniski, zaradi cesa predvidevam, da si veliko sama doma. Odmaknjena od druzbe... in vse to zelo vpliva na tvoje razpolozenje.

Pomagalo ti bo, ce se nekomu zaupas. Seveda bi blo najboljse, ce bi to bil moz. On naj bi ti bil v najvecjo oporo.

_____________________________

Poslušaj svoje srce in življenje bo poslušalo tebe.

poporodno depresijo lahko dobiš (tako mi je povedala prijateljica, ki dela v eni psihiatrični bolnišnici) tudi do dveh let po porodu. mogoče ne bi bilo slabo, da se obrneš na zdravnika in ti da kakšno napotnico.

Pojdi do osebnega zdravnika in razloži situacijo. On ti že takoj lahko predpiše ustrezna zdravila, če bo potrebno.

Res si v stanju, ko si ne moreš pomagati. Ko še sama sebe ne razumeš. Mislim pa, da ni tako grozno hudo, nisi še tako globoko zabredla.

Zelo pozitivno se mi zdi že to, da se zavedaš, da nekaj ni v redu, pa čeprav ne veš, kaj točno. In da si pripravljena za to nekaj storiti. Torej si na dobri poti. Če imaš dobrega moža, pa sploh. Huje bi bilo, če bi bila že tako daleč, da se sploh ne bi zavedala, da je s tabo nekaj narobe.

Mogoče bi pomagalo, če bi malo spremenila življenjski slog. Morda poješ premalo sveže zelenjave in sadja, morda si telesno izčrpana in ti primanjkuje kakšnih snovi. Morda bi si izbrala kakšen šport, ki bi te veselil - s telesno vadbo si višamo višino 'hormona sreče' v telesu. Mogoče preveč tičiš doma, ker hočeš vse narediti, pa energija kar polzi ven? Predaj otroke možu, pa pojdi ven ali teči ali pa vsaj hitro hoditi - ne veliko, morda pol ure, uro. Boš videla, če bo to kaj pozitivno učinkovalo nate.

Vsekakor pojdi k osebnemu zdravniku, naj te pregleda, preveri malo vodo in urin, da izključi vzrok fizične narave. Pa naj ti svetuje ali napoti k ustreznemu strokovnjaku.

Drži se!



_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

Pikica, še ena ki misli oz. ve, da je to poporodna depresija.

Sem bila "tam"...in bilo je podobno in je trajalo leto in pol...

Ne vem koliko si karakter, da to rešiš sama....če nisi, si raje poišči pomoč, bo hitreje minilo.

srečno.


_____________________________

...vox populi...

moj nasvet je, da se pogovori z osebnim zdravnikom. naj te da na pregled krvi za ščitnico. menim namreč, da ti to nagaja.