Končno sem našla minutko časa, da se vam po veselem dogodku javim in opišem svojo porodno izkušnjo.
Takole. V petek 8.10. sem odšla v porodnišnico na pripravo za carski rez. Tam so naredili vse preiskave in ugotovili, da nekaj ni v redu z mojim urinom ter me zadržali notri do poroda.
Odločili so se, da bo carski rez v torek 12.10. Odštevali smo ure in minute, ki so se vlekle in vlekle. Posebej, če čakaš v bolnici. Ati pa je bil še posebej na trnih.
No in prišel je veliki dan. Okoli 12.30 so me odpeljali v porodni oddelek. Tam so me klistirali in pripravili na operacijo. Ati je bil lahko ves čas ob meni, vse do operacije. Vse je bilo zelo hitro. Spomnim se kako sem dvakrat zadihala v masko, ki so mi jo dali čez usta, potem pa tema. Naš Anže je prijokal na svet ob 13.50. Zbudili so me že v operacijski in spomnim se neznosne bolečine v predelu rane. Res grozna bolečina. Zavpila sem: boli in babca mi je rekla, da bom takoj dobila injekcijo proti bolečinam.
Potem pa se spomnim najlepšega trenutka v mojem življenju: ko mi je ati na hodnik (ko so me peljali na intenzivno)prinesel pokazat naš najvežji zaklad, najinega sinka Anžeta. Oba sva jokala od te nepopisne sreče. Malega sem lupčkala po glavici in spraševala, če je vse v redu. Ati pa je zraven jokal in kimal.
Potem pa zopet luknja v spominu, ker sem še vedno vsa zadeta od nerkoze zaspala nazaj.
Zbudila sem se na intenzivni, kjer sta ob meni že sedela ati in Anže ter čakala, da se zbudim.
Dva dni sem bila torej na intenzivni, kjer je bil Anže skoraj ves čas ob meni, razen ko so ga previjali in ponoči. Potem pa sva bila premeščena na oddelek.
Moram reči, da so bili vsi v ljubljanski porodnišnici enkratni. Osebje prijazno in ustrežljivo, zato res ne vem zakaj ima ta porodnišnica tako slab sloves.
Kljub temu, da so bili vsi krasni, pa sva seveda želela čimprej domov. In tako sva v ponedeljek zapustila porodnišnico. Do zadnjega nisva vedela, saj je imel Anže zlatenco in je bil eno noč pod lučko (se mi je tako smilil). Vendar pa so bili izvidi le v redu in nova družinica se je srečna odpravila domov.
Sedaj se še navajamo na red, vendar je najin sonček zelo priden. Malo imava še problemov z dojenjem, ker še nimam dovolj mleka in malo dodajamo, ampak tudi to se bo upam uredilo.
Naj za konec še povem, da si z atijem ne predstavljava več življenja brez najinega sončka. Teh občutkov ljubezni, ki jih čutiš do tega malega, nebogljenega bitja, se ne da opisati z besedami. Preprosto moraš to doživeti.
Vsem, ki ste vmes tudi že postale mamice, iskreno čestitam in vam želim vse najlepše.
Javim pa se zopet, ko bom imela kaj več časa.
LP; Bejba
