Kdaj pomislite, da ste rojene pod nesrečno zvezdo?  Da lahko samo sanjate o tistih stvareh (ne o materializmu, čeprav včasih tudi to, ampak o odnosih z najbližjimi), katere so drugim samoumevne. Včasih se vprašam, kaj za vraga sem naredila v življenju tako narobe? Včasih sem tako žalostna. Saj ne morem rečt, da sem čist nekje tazadnja, ampak ko druge poslušam, ko jamrajo, ko morajo slučajno skuhat za svoje starše, ko ne morejo, pa čeprav jim otroke čuvajo, pa še kuhano imajo vsak dan, ko pridejo domov. In to jamrajo meni, ki nimam pomoči iz nobene strani, deca ni nikol doma, pa še marsikaj bi se najdlo. Pa prosim, da se vzdržite tiste odgovorov, da sem si za vse sama kriva. Ravnokar me skrbi za vrtec, pol pa vidim, kako ga dobi tista, ki ima doma taščo, ja valjda, oba otroka je naenkrat vpisala, pa ima več točk. In prvi se je lepo čuval doma, dokler še tamal ni bil za v vrtec. Pa še enega bo zastonj imela. Ma pobira me od foušarije. Pa naj gre vse skup nekam...Saj ne vem, pod katero temo naj to napišem? LP

< Sporočilo je popravil decembrka -- 12.3.2008 18:08:35 >

Joj, decembrka  

Jaz ne verjamem v nesrečne zvezde, samo v srečne. In skušam pozitivno misliti (in to še bolj zato, ker sem po karakterno bolj melanholične narave), v vsaki stvari poiskati najboljše ali pa se zavedati, da nas ravno najtežje preiskušnje krepijo in  nam omogočajo, da potem bolj cenimo lepe trenutke v življenju.

Decembrka, preveč dober človek si, da bi si zaslužila to, kar sedaj imaš. Nobeden od tvojih te ne ceni, spoštuje, ne zaslužijo si te! In enkrat se moraš postaviti zase, pa magari da jim v obraz zmečeš vso njihovo manipuliranje, poniževanje, nespoštovanje. Zaslužiš si veliko več in bolje! Ker si dober človek in druge spoštuješ. Spoštuj tudi sebe in brez kačka slabe vesti reci ne. Pa magari če spakiraš in greš. Ker si zase in za svojega sončka zaslužiš samo najboljše.
Odločitev je v tvojih rokah. Ali boš še naprej prenašala to, kar imaš sedaj in se s tem sprijaznila, ali poskušala vsaj nekja stvari spremeniti ali pa dokončno prekineš to in poiščeš srečo najprej zase.
Vso srečo ti želim.

Ah , sem kar nekaj stvari že skenstlala. Ja, grem pa lahko, s spalno vrečo po svetu.  Ampak to ni rešitev npr, za vrtec in ostalo.

Ja, tako je. Življenje je kruto.
Da sem rojena pod nesrečno zvezdo sem včasih pomislila. Zdaj pa ne več. Imam zdravega otroka, dobrega moža, sicer majhno stanovanje, ampak je naše... To je veliko in veliko mi pomeni. Z vrtcem se tudi že ukvarjam in ne vem, če ga bomo dobili. Tašče ali mame nimam v bližini. Pa si bomo že kaj zmislili, samo da ostane tako in da bo še drug otroček, ki kmalu pride na svet, živ in zdrav.

Glede vrtca je tako, da je skoraj v celi Sloveniji v vrtcih premalo prostih mest za vse otroke. Žal. In veliko jih je na istem, kot si ti. Kriteriji za sprejem pa so taki, kot so. In so do marsikoga tudi krivični, ker se ne upošteva vseh dejavnikov. In kaj zdaj? Lahko zapravljaš svooj čas z vprašanji, zakaj ravno jaz? Zakaj zdaj? to ni fer!... Ampak s tem se samo še slabše počutiš, se smiliš sam sebi, rešitev pa se vse bolj odmika. Lahko pa si rečeš, pač nismo dobili mesta v vrtcu, bomo pa naslednje leto imeli prednost zaradi več točk, ker smo letos izviseli,... in začneš iskat privat varstvo. Še vsak problem se je rešil, včasih pa je škoda živce zgubljat, preden sploh veš, na čem si.

ooo decembrka
jest mam to podobno da otroke ne morm dat ne tašči ne mami, pa to da našga ni doma ker skos dela... pa se že men včasih skegla... za vrtec pa sploh nisem razmišljala... mislim da je pri nas mal bol situacija glede tega... morš pozitivno mislt, jest mislm da to vsaj mal pomaga... če ne pejt pa na vodstvo vrtcev, jest sm starejšo med letom vpisala, sm šla ke, sm rekla da sm šiht dobla, da u pondelk začnem, otroka nimam kam dat, pa so jo požokal nekam notr...  sej bo

_____________________________

They said we should all pay our tax with a smile. I tried- but they
wanted cash.

Ma dej no decembrka pod kakšno nesrečno zvezdo si pa rojena?

Poznam dosti ljudi, katerim še do kolen ne sežeš. Tko da nehi jamrat pa ti bo lažje.
Pa ja te ljudje ne jamrajo kako so rojeni pod nesrečno zvezdo, ampak so veseli, da se jim še kaj hujšega ne dogaja.

Vrtec pa.... saj vsi vemo kako je z njimi. Katastrofa.






PS: Vam dovolim da pljuvate po meni, če vam paše.

Vidiš vse to kar si ti napisala meni ni tako pomembno in se mi zdi, da sem kljub temu rojena pod srečno zvezdo... oba z mojim delava v 3 izmenah,praznike, vikende, 1 maj, novo leto..., imava otroka v 2 različnih vrtcih, in enega voziva 5km v drugo stran kot drugega(plačujemo za oba nekaj manj kot 300€)..nimam tašče ne tasta(ker sta na žalost oba izgubila boj z boleznijo)! Moja mama in ati delata in sta doma 35 km stran od nas(in nimam nobenega ki bi mi pomagal in kuhal, pazil otroke)..ampak meni je to tako postranska zadeva..glavno da sem zdrava, da lahko delava in otrokama nudiva najboljše kar se da,se imamo radi! da sta tamaladva zdrava,normalna otročka... da lahko gremo na morje, si tu in ta kaj privoščimo...vse ostalo bo že...samo naj tako ostane...ne glej vse tako črno..s svetle strani je treba pogledati in je!

Vem, da so nekateri še v hujši stiski, ampak me pač marsikdaj popade to vprašanje, kaj bi nekateri naredili na mojem mestu, če jamrajo za stvari, za katere bi bila jaz vesela. Ja, jamram, mi pač včasih mal film poč.

Veš, decembrka, jaz pravim, da je zavist nevednost. Čisto vsak človek na tem svetu ima neko dozo reči nad sabo. Samo ti jih ne poznaš glih. Vse se zgodi z nekim razlogom. Če gledam "dobre" ljudi, ki se jim dogajajo slabe reči (saj veš, takih je res polno), pravzaprav iz distance jasno vidim trenutke, ko so se slabo odločili, pa je sledila logična življenjska posledica. Celo če pogledm svoje življenje, mi je čisto jasno, kdaj sem se slabo odločala. Še vedno nekatere reči, sploh pri sebi ne vidim jasno, vendar jasno vem, da na večino reči lahko vplivam sama. Kjer pa res ne morem vplivati (na vreme zihr ne pa na nesreče in podobno), pa moram sprejeti, da so pač take kot so, da včasih sonce sije, včasih je pa megla z dežjem, ker če jih ne, itak samo sebe sekiram.

Aja, še nekaj je, če si nekaj močno v glavo zapičiš in narediš vse, ampak res vse, kar je v tvoji moči, presežeš celo tako stvar, kot je vpis otroka v vrtec v kraju, kjer je vrtec praktično nemogoče dobiti. A si ti prepričana, da si naredila popolnoma vse, kar bi lahko, ne le vpisni list izpolnila in čakala?

Se podpišem pod tole, samo s to razliko, da meni življenje že lepša še en sonček in če nam bodo finance dopuščale si bomo še kakšnega umislili.
Jaz se v težkih trenutkih probam potolažit z mislijo, da bi bilo vedno lahko še huje- pa (včasih) pomaga.

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.

Ne.
Mogoce ce bi zbolela, bi tako mislila.
Dokler lahko pogledam v zvezde, sem srecna :). Sve su ostalo nianse, vcasih svetlejse, vcasih temnejse. Ampak vse so del zivljenja, tako je.

Draga Decembrka, verjetno ima vsakdo kdaj takšne misli in občutke, kot si jih opisala ti. Tudi jaz sem zelo veliko sama doma z mojima špelcama, tudi ta večja je morala še ne z 11 meseci v vrtec, čeprav bi mi jo lahko doma čuvali, tudi z drugo bo enako, pa možek kdaj pozabi na kakšno pozornost, praznik, sestra bi mi lahk vsaj mal pomagala pri otrocih, saj jih ima kao ful rada , tašča bi lohk za sebe finančno srbela, pa ji moramo kdaj p akdaj priskočit na pomoč, kaj šele,da bi kdaj razveselila najine otročke, moj fotr ma kr dnarja, pa tud nč ne kapne, pa še pa še...Pa saj ni pomembno, sprejemam sorodnike pač takršne kakršni so, rada opravljam dobra dela ter pomagam drugim ne glede na to, če oni pomagajo meni, nadvse rada imam svoje dve žabice, pa možeka, čeprav bi ga včasih raje nosila kot prenašala, pa še pa še...Pa saj tud jst menda nisem popolna. Glavo gor, ozri se okrog sebe, vsak dan si malo polepšaj, meni je nor. že velik užitek kapučino, pa pregled pošte, mal neta, par minut tišine...Lep večer ti želim.

Včasih se ti res zdi da ti gre kakšen dan čisto vse narobe. Vendar kot pravijo, da je " Life is a Bitch" ki ne prizanese nobenemu, vsakdo kdaj pride do tega. Ni ti treba biti potrta, najdi svetle točke v svojem življenju, izberi si cilj, vzami si čas zase, naj se ti jebe za vse, razen za svoje ožje družinske člane, ne sekiraj se kaj si drugi mislijo, in ti pravim, da se boš takoj počutila bolše. Ignoranca je včasih najboljše zdravilo pri stresu 

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

so trenutki, ko me popade sekiranje, črne misli....ampak ponavadi, tako kot pridejo tudi odidejo. Dosti sem že dala v življenju skozi, še dosti me verjetno čaka, pa verjami, da to niso le lepe stvari.

Ampak vsaka težava, ki se nam jo zdi še tako nemogoče rešiti, je rešljiva, včasih moramo stvari pač pogledati iz drugega zornega kota in to je to.

Vse se bo rešilo, tudi pri tebi. Kdaj? Ko boš ti pripravljena na to.

aja....pa ne biti drugim fauš....jaz si vedno rečem (čeprav me včasih tisti zloben škrat v podzavesti hoče nekam drugam speljati), hvala bogu, da je vsaj drugim uspelo, če že meni ni. Dobro se z dobrim povrne, slabo pa....saj veš.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

JA velikokrat, sploh ko stvari ne grejo tako, kot sem si zamislila.
In tolažim se s tem, da je veliko drugih, ki so še na slabšem, bedno ne?

  Pod "nesrečno zvezdo" so rojeni tisti, ki se rodijo v čudnih, neurbanih okoljih, nimajo rednih obrokov hrane, pijejo oporečno vodo ( če sploh ), že zelo mlade jih dobesedno prodajo za bagatelo in navadno končajo v modernem suženjstvu, prostituciji ......

Decembrka!

Tudi meni se včasih zdi, da sem rojena pod nesrečno zvezdo. Po moje smo vsi tu pa tam malo nesrečni. Pri sosedu se nam zdi, da je vse lepo in prav, ampak videz večkrat vara. Sicer pa je tako, jamramo za kar se nam osebno dogaja. Vsakemu so njegovi problemi najtežji. Je pa tako, da skozi težke življenske preizkušnje začneš spoštovati reči, ki jih nekateri jemljejo za samoumevne. Nekateri pač niso dali nič drastičnega skozi, pa jamrajo za malenkosti in nam ki smo dali kaj hujega skozi in nam ni z rožicami postlano se nam zdi smešno, nespoštljivo. Ampak tako pač je, je treba najt moč v sebi, si želet, prizadevat, verjet, bit korajžen!  

lp

jaz mislim, da imam kar srečo, čeprav pride tudi kak dan, da se mi zdi vse krivično, pa grem spat in je zjutraj čist drugač. sem lahko srečna, imam zlatega, zdravega otroka, ki je večidel pridna, imam moža, ki je večidel super in pozoren, zdrave starše, brata, taščo in tasta, dobro službo, čeprav prek javnih del, pa vseeno, prijazno šefico, novo hišo, ki sva jo z mojim sama zgradila z lastnimi žulji in odpovedovanjem, tisto, kar pa je slabo jemljem kot nekaj , kar me bo samo še utrdilo in naučilo preživeti v tem svetu.

želim ti srečo in moč, da se spopadeš s svojimi problemi!

_____________________________

V našem kraljestvu domujeta princesa Eva in mali naslednik Žiga!

Trenutno sem "fouž" samo tistim, ki imajo že diplomo v žepu

_____________________________

Odločitev, da boš mati, je usodno pomembna.
Takrat izbereš, da bo tvoje srce
za zmeraj hodilo po svetu zunaj tvojega telesa.
(Elizabeth Stone)

kaj pa vem - zvezde so takšne kot jih vzameš. Lahko kot slabe, jaz ponavadi jih jemljem kot situacije iz katerih se nekaj naučim. Moja babi mi včasih pravi da imam v življenju smolo, ker sem do sedaj imela res cel kup neprijetnih zdravstvenih težav in kup operacij, do 25. leta sem imela izključno nesrečne ljubezni, moja dva doma se kregata non stop....ma kaj čmo...iz bolezni sem se naučila da se na svet ne gleda le z očmi, ampak predvsem s srcem, iz nesrečnih ljubezni sem spoznala česa ne potrebujem in da se moram ceniti sama, ....in še bi lahko naštevala. Življenje je lahko neskončno lepo ali neskončno težko ne glede na situacijo. V vsaki situaciji je nekaj kar je dobro, včasih se moraš do tega dobrega kopat, včasih je to dobro že izkušnja. Nekaj pa vem - dokler verjameš da si rojen pod nesrečno zvezdo, boš to vlekla nase, ko se nasmehneš svetu, ko se nasmehneš usodi se bo svet nasmehnil nazaj . poglej ven, ali ni čudovita ta pomlad, ki se prebuja? Nasmehni se...tudi če ti je težko....nasmeh kliče sonce...preverjeno! Drži se!

Gledaš nekoga ki se pelje v dobrem avtomobilu in mu zavidaš. A taisti človek je žalostev v sebi in se sprašuje zakaj nima miru v življenju. Partnerke, ki ga razume, za katero bi svoje življenje dal.

Gledaš podjetnika z debelo denarnico, potovanji, hišo,... . A taisti človek se sprašuje, zakaj ne morem imeti otrok.

Gledaš srečno družinico, ki se sprehaja. Gledaš in jim zavidaš. A ne veš, da se ločujeta. Da se stalno kregata. Na zunaj, vsem sosedom pa se zdijo da imajo življenje kot si ga vsak želi.

Gledaš dva, ki se držita za roke. A eden od njiju ima ljubi-co/mca.

Vsaka družina ima skrivnost. Pomanjkljivost. Slabost, ki jo skriva. To se najlepše vidi če se kaj več družiš npr. z družino sodelav-ca/ke. Izgledali so tako v redu. Oče, mama, starejši fant 10let, mlajša punčka 4leta. Kmalu pa vidiš da cela družina ne mara fanta. Fant je imel zajčjo ustnico. In vidiš, kako ga uporabljajo za vse. Prinesi to, daj mi ono. Men je bilo tako hudo za tega fantka. Kaj če. To je njegova družina in njegov dom.


Kaj zavidaš, komu? Sliko, vtis, ki ga dajejo navzven?

Ja.

Men se ne zdi da sm rojena pod nesrečno zvezdo, v bistvu se mi velikokrat zdi ravno obratno.
Edinkrat k sm na to pomislna je k mi je ati umrl.