Pozdravljene,

Vsem najprej iskrene čestitke za tako lep dogodek.Jaz sem pa tako razočarana. Danes je 4. dan da mi izostaja , pa sem mislila da ne bom spet kupovala testerčka(sem jih že 6 krat!), pa sem glicala G in so mi rekle naj pridem na vodo, in seveda v izvidu je pisala ena velika O (nič). Tako jaz kot moj mož sva zelo žalostna.Vem, da boste rekle da je 3 mesece še prehitro, sam razumite me, da si oba tako močno želiva. Je kakšen trik pri spolnih odnosih, da lažje in hitreje zanosiš?Pa prosim ne mi govorit da se naj umirim, in da naj ne premišljujem na to, KER TO ENOSTAVNO NE GRE, DA NE BI PREMIŠLJEVAL, KO PA SI TAKO ŽELIŠ.Hvala

Seveda je skoraj vse na psihi,ne obremenjuj se s tem,ko bo pač bo,raje se s čem drugim ukvarjaj,da se zamotiš in non stop ne misliš na to-preverjeno. Pa vso srečo.

_____________________________

Ne išči nekoga, ki je popoln.
Ljubi nekoga, ki ni in ga naredi popolnega s svojo ljubeznijo.

Sorry, ampak kaj bi pa rada, da ti napišemo?
Verjamem, da sta bila oba razočarana, ampak meni osebno se 3 meseci niti ne zdijo tako dolga doba.
Jaz bi rekla, da si mogoče pa res malo prenapeta. Skuliraj se in ne misli na to, da delata dojenčka. Seksajta za užitek, pa bo tudi  prišel.

a misliš, da me nismo žalostne po vsaki  , SMO, a misliš da si me ne želimo tako hudo otroka kot ti, SI ??? pa verjemi, 3 mesece  je zelo malo časa. Temu bi še rekel uživanje v seksu in v ljubezni tvojega dragega. Kaj pride kasnej po 1 letu je šele hudo. Zato glavo pokonci in uživaj 

O, kako sem žalsotna zate.....   Pa saj bo, samo ne smeš obupati!!! Želim pa ti, da bi čimprej postala srečna .

< Sporočilo je popravil petraz -- 21.11.2006 14:54:12 >

midva  brez zaščite že od decembra!!!!! Se pravi, da se skoraj eno leto že ni prijelo!! pa sva k zajca!! Kaj pa naj bi jaz rekal? Vse se živciramo, vse! Sej vem, težko je odmislit zadevo, jst sama imam iz meseca v mesec znake za  pa še kar ni nič! Ta mesec npr. me vse ščipa v spodnjem delu trebuha, pa me drugače nikoli ne! Žal, ti potem lahko na psiho udari!

Poskušaj se ne obremenjevati!!!

Sanci,

popolnoma te razumem. Tudi midva greva v 4. krog. Želim, da nama tokrat uspe in vsem ostalim tudi!

Maja

sanci,
tudi jaz ne razumem, kaj bi rada slišala, šele tri mesece delata na bebici!
Si pomislila koliko časa si pa prej jedla tabletke- daj telesu čas, da se sčisti. Mislim, da so take pripombe zelo boleče za vse tiste, ki se trudijo že leto, dve ali več. Poskusi se umiriti, reci si, mogoče mi pa božiček kaj prinese, če ne mogoče pa velikonočni zajček- postavi si cilj, do kdaj, pa ga po potrebi tudi prestavi. Meni trenutno edino to pomaga, saj se tudi midva trudiva že skoraj eno leto.
veliko sreče

3 mesece (veselo pričakovanje in prve solze),
6 mesecev (pričakovanja in obupavanja),
1 leto (Zaveš se, da ne bo lahko. Prvi resnejši pregledi in začetek zdravljenja obeh partnerjev. Na forumu dobiš nadimek fosilka),
2 leti (Dvomiš v uresničenje želje in raziskuješ tudi druge poti do otroka. Nekaj preiskav za tabo, še veliko pred tabo in tvojim partnerjem. Na vrsti so tudi ivi in ostali postopki zanositve...),
3 leta (Razmišljaš o posvojitvi. Postaneš veteranka z malo upanja in ogromno bolečimi posegi, ter s celim jezerom solz),
4 leta (Bo sploh kdaj ratalo?),
5 leto in naprej (Iskanje nove sreče ali uživanje sedanje...)

To so samo predvidevanja, ker se trudiva šele nekaj več kot eno leto. Ko boš tako daleč, bo res čas za solze. Zato se zdaj razjoči in svojo željo kar lepo odmisli, ker naj je želja še tako velika je ne moreš uresničiti pred svojim časom. Eno leto je veliko časa, kjer se lahko s partnerjem raziskujeta in poglabljata vajino zvezo. Potem je pa na zdravnikih, da ugotovijo kaj je narobe, če sploh kaj je. Potem se šele začne čas ustavljati, ker so pred tabo čakanja na to in na tisto preiskavo. To je šele ubijajoče, čakanje na rezultate in ugotavljanje kaj je sploh narobe. In grozni jok, ko ugotoviš dokončno diagnozo, da nič več ni ali ne bo mogoče.

Zdaj si še na začetku, ne obupuj, kot da si že na koncu! Življenje ti daje izzive, nikar ne kloni pred prvo oviro! Ali ni škoda solz? Prihrani jih raje za solze sreče.

kolk si pa to dobro napisala pot .

A pol sem jaz že prestara za veteranko , se sploh ne počutim tolk staro . Vse to je res, kar si napisala, edino kokr koli se sprašuješ bo sploh kdaj ratalo, imamo v našem prepričanje, da nam bo ratalo. Naj si še tolk star fosil, veteran, zmeri še iamš upanje, da boš enkrat štručko držal v naročju. Pa naj si že tolk M dal skoz in po vsaki , imamo se mi zdi več upanja, kot pa nekatere, ki se matrajo manj kot pol leta. Sanci, če ti kaj pomaga ali če misliš, ad je tvoja zgodba najbolj žalostna, pa pojdi prebrat kak forum na upajmo skupaj, kjer so dobre punce, ki jih je doletel splav, ali pa punce, ki se matrajo v OBMP postopkih. Pa boš videla kaj je žalost in obup. Ne pravim, da ne smeš jokat, zjoči se kokr te je volja, bodi žalostan, samo v prvih mesecih pa je res grozno, da tako obupavaš. Uživajta v ljubezni in se sprostita. Tle ti ne bo noben trik pomagal, nobena posebna poza v seksu, nič. Verjemi. vajina ljubezen bo naredila vajino ljubezen, če pa v enem letu ne bo iz vajine ljubezni zraslo kaj več, ap bojo za to že zdravniki poskrbeli.

držim pesti