Živijo.

Po dolgem času se spet javljam na forumu, le da zdaj s čisto drugo temo.
Minil je mesec dni od kar je moj partner odšel in s hčerkico sva ostali sami.
Po mesecu joka in upanja pa se sedaj počasi postavljava na noge.

Že v preteklosti sem na tem portalu našla številne odgovore, in upam da
bo tudi sedaj tako.

Želela bi poklepati z vsemi, ki ste ostale same z otroci.
Kako se držite, kako ste prebolele, kako vam vse uspe samim.

Nešteto vprašanja mi roji po glavi.

Če se kateri da spregovoriti bom vesela.

lep pozdrav iz Celja.

Barbara

_____________________________

TO JE TO

držim pesti in ti obenem želim vse dobro, bila sem sama nekoč, smrt partnerja, vem kako je ,

vse dobro

En objemček za obe.


_____________________________

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.
(F. Prešeren)

se kar podpišem tukaj .

vse kar ti lahko rečem je to, da misli pozitivno! delaj stvari, ki te osrečujejo,... nekje obstaja nekdo, ki vaju bo vzljubil,... vrjemi v to


_____________________________

Nekoč sem sanjala,.... zdaj živim svoje sanje <3

a je umrl, ali je tako odšel?

Najprej hvala vsem za spodbudne besede.

Ja verjetno sem pisala malce nejasno. Partner na srečo ni umrl,
le zapustil me je.
Včasih mislim, da bi mi bilo lažje če bi umrl , da ga ne bi nikoli
več videla, samo zaradi moje hčerkice sem vesela, da je tu in da
ga bo imela priložnost srečevati.

Trudim se misliti pozitivno in upam, da bo tole vse čimprej
minilo.

Le zakaj se te stvari morajo zgoditi....


_____________________________

TO JE TO

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]