Mogoče sem preveč občutljiva ali pa je moja žalost presegla vse spodnje meje, ampak...
Koliko vam pomagajo vaši starši, oziroma koliko so vam pomagali pri postavljanju svojega doma? Koliko so pripomogli k temu, da vam je bilo vsaj malo lažje?
Ker ne vem, ali so res samo moji takšni...
Januarja sva kupila drug avto in za pomoč sem se obrnila na očeta (da nisva jemala toliko kredita). Posodil mi je 1500 evrov in rekel naj vrnem, ko bom imela na kupu, nekje v roku enega leta. Zadnjič sem hotela do njega s prošnjo, če lahko podaljšava rok za par mesecev, ker imam samo nekaj od tega denarja, ostalo pa imava za bebo in stanovanje (seliva se ven). Do tega pa ni prišlo, ker mi je mama zadnjič v smehu rekla, da komaj čaka, da bo december, da bosta obogatela, ko jima vrnem denar. Mislim, da se mi je takrat drugič v življenju zlomilo srce in da se mi je zdelo, da bom padla...Nič ne rečem, kar je prav je prav, ampak, ko vsaj ne bi bila v takšni situaciji. Ko vsaj ne bi čakala na rojstvo prvega otroka, zaključevala študija, iskala stanovanja in se borila z vsako najmanjšo zadevo. Tako pa se.
In ko najbolj rabim neko podporo, tihi backup, se pokaže, da si moram izoblikovati jekleno hrbtenico.
Če ne bi imela partnerja kot ga imam, ne vem, kaj bi se zgodilo z mano...

Ampak, povejte...sem res preobčutljiva in jima samo zamerim določene stvari? Zakaj, za vraga, sem vzgojena tako, da imam v vsakih mislih, ki so kontra njima, slabo vest? In...zakaj mi ne pomagata? Niti pikice...?.

Mogoče se v prejšnjem postu nisem prav izrazila. Od njiju ne pirčakujem več ničesar. Dovolj dolgo sem rabila, da sem si prišla gor, da takšne ali drugačne pomoči od njiju ne bo. Samo enkrat sem naredila izjemo in ga prosila za posojilo. In takrat nisem vedela, da bom zanosila. Da se mi bo iztekel status in bom brez službe, da bom mogla spisati diplomo in delati hkrati, da bom privarčevala vsaj nekaj denarja. No, pa saj delam že od prvega letnika srednje šole...Preživljam se sama, ampak mi je šlo do sedaj.

Tokrat sem res potrebovala kakšen mesec, dva zamika. Da se postaviva na svoje noge, da lahko nosečnost preživim v miru in ne v strahu, da mogoče celo najdeva primerno stanovanje...

Najbrž je že pozna ura, jutri, ko bom spet to gledala, me bo pa kljuvala slaba vest, ker govorim kontra njima...Ampak odkar mi je to rekla, sem samo še žalostna....

Mandek,na tvojem mestu se nebi preveč obremenjevala,zdej imaš eno od najlepših obdobij svojega življenja,in poskrbi da se boste obe z pikico imele lepo,pa hvala bogu da imaš partnerja  ok.
Če se bo dalo dogovorit za rok-za vračilo posojila pač počakaj,in vrni denar,za v bodoče pa itak veš,da tja ne hodi po denar več.
Sicer v tem času boš že verjetno mamica, in se boš obremenjevala z svojo bebico ,tisto te pa niti ne bo toliko več prizadelo.
 
Starši pa včasih tudi v hecu kaj rečejo...no ne vem sej pri meni je tako,res pa je, da nosečnice so pa itak občutljive na vsako besedo(jaz sem bila),in zelo hitro užaljene...
No ne skrbi,sej boš zmogla vse,tudi jaz sem imela podobno situacijo,študij,selitev,nosečnost....ampak vse se izide,in zdej lahko rečem,da sem srečna z svojo hčerkico in možekom.
 
Srečno

mal se pohecaj nazaj in reci mami, da bo bogatejša malo kasneje, pa zato za 2x - ker bo vnuk zamik in dodatno "darilo" obenem

Jaz mam kar se tega tiče veliko srečo. Mami nama je že dostikrat posodila denar, da nisva rabila vzeti kredita. Vsakič se tudi zmenimo kako in kaj z vračilom. In to VEDNO upoštevam in poskrbim, da se še prej vrne. ČE pa bi bila v težki situaciji, sem prepričana, da bi se lahko zmenile tudi za odlog plačila. 100%.

Nimam nasveta. Mogoče se poskusi pomeniti, povej situacijo. Če bodo še naprej vztrajali pri svojem...kredit?

Podobno kot Udb. Če si sposodiš kalkuliraš tako, da vrneš v roku. Na koncu koncev sta si denar sposodila za avto in ne za nujno preživetje. Pač moje mnenje. Jaz lahko računam na moje ampak sva z možem načelna glede tega in si denar raje sposodiva preko banke. Če bi v banki vzela denar bi ga MORALA vrniti v roku. Tako da....

Mi svojega doma se nimamo - smo najemniki. Očeta nimam, mama pa mi, dokler je bila živa, ne bi mogla pomagati (finančno), saj je imela se manj kot jaz. Mi je pa pomagala po drugi strani - predvsem s hrano in z oblačili. Z varstvom otrok ne - za to ni bila prava oseba, pa čeprav je bila moja mama. Starsa od mojega dragega pa pomagata sedaj - predvsem z varstvom otrok (pa tudi materialno, čeprav nič pretiranega). Povrnemo jim, kakor lahko. Pri ustvarjanju nasega lastnega doma pa nam bosta pomagala tako, da nam bosta dovolila vzeti hipoteko na njuno stanovanje (ko bosta sla v penzijo), da si bomo lahko kupili svojega - če prej ne zadenemo na Lotu.

Se povsem strinjam glede načelnosti in roka. Saj pravim...preveč sem občutljiva, vse je na kupu, jaz pa govorim neumnosti.
V bistvu me je samo zanimalo, kako je s podobnimi zadevami pri ostalih. Moj itak že od samega začetka noče slišati o nobenem odlogu ali podaljševanju, ker je bolj načelen, kar se tega tiče. Je bil pa oče absolutno proti, ko sva se menila za kredit. On nikoli ne jemlje nič na obroke, kredit...Da pa tudi ne Malo šale. Eh, bomo že.


Lp vsem skupaj

Se strinjam. Niti na kraj pameti mi ne bi prišlo, da bi si od staršev sposodila denar za avto. No, drugače meni avto ni glih nujno potrebna stvar za preživetje, tko da se da živet in prevažat tudi z nekim malim avtomobilom, če si pa v mestu, recimo v Ljubljani, pa se mi zdi, da imajo tolk dobre avtobusne povezave, da slednji res ni nujno potreben.

Če bi prišlo do tega, da bi si mogla od staršev sposodit denar, bi ga 100% vrnila v roku, če ne še prej. Če pa bi vedela, da mi ne bo zneslo, da bom vrnila, si ga ne bi sposodila. Simpl kot pasulj. In meni se zdi ravnanje tvojih staršev čist skulirano, hvala bogu, da te naučita neke odgovornosti in pa tega, da denar ne pada kar iz neba. Pa tega se mislim sama pri svojih otrocih še kako prekleto držat, ker na žalost poznam en kup neodgovornežev, ki bi si samo sposojali, vrnili pa nikoli. če si bo moj sin od mene sposodil denar, bom vztrajala, da ga vedno vrne v roku.

Draga Mandek,

v  smo itak vse občutljive tako da morda si po eni strani občutljiva ampak kolikor vem imaš z očetom že od prej nasploh slab odnos. TI svetujem, da čimprej nekako zberi (kredit) ta denar in jima vrni.
Jaz sem sicer take sreče, da mi je oče ob nakupu hiše odstopil svojo 1/3 denarja (takrat skoraj 4mio SIT), nama pomagal, ko sva začela z obnovo vendar sedaj zaradi bolezni  ne more pomagat in pomagamo mi njemu; mama pa mi pazi Žigca, ko midva z  delava in sem res lahko srečna, da imam take starše. Vračam pa jima tako, da vsakič ko grem v trgovino, kupim tudi njima kaj (prašek, manjši nakup, morda mleko, sokove..)

Srečno, sej boš rešla. Pa čim lepšo  ti želim in zdravega

Hvala, mama_milchy:)

In, ja...daleč od tega, da bi jaz mislila, da denar pada z neba. Delam že od srednje šole naprej...ne za luksuz, daleč od tega. Jaz sem med zadnjimi, ki vejo, kako je, če denar pade iz nekje. Kar se tega tiče, mi nikoli ni bilo nič prikrjšano. In v življenju sem mu morala in SEM mu vrnila do centa vse nazaj. Niti enkrat si ne bi upala kaj drugega, ker je zelo zamerljive narave in se ne bi pogovoril z mano, tako kot delajo to očetje...Namulil bi se in tako bi ostalo mesece. Ampak on je tak.
Mami pa ne. In njena reakcija me je šokirala....

Ah dajte no, da si ne bi sposojali od staršev.  No, kakor kdo in kakor komu paše, vendar jaz sem mirna, ker vem,d a se bom lahko vedno zanesla na straša, da mi bosta pomagala, če mi bosta le lahko in obratno. In če rabim, lažje za to prosim njiju kot pa brata ali celo prijatelje. In isto bom delala pri svojem otroku, če me bo prosila da ji posodim denar, ji ga bom in če me bo prosila, če lahko vrne kak mesec kasneje, ji bom to "odobrila", sploh če imam ta denar na kupčku in ga ne rabim nujno za preživetje.
Vidva Mandek pa, se potrduita, da denar vrneta peravočasno, če ne pa vzemita kredit, da bosta lahko vrnila, samo da ne to teh očitkov.
Moja mami je zlata, res je ni stvari, ki mi je ne bi dala, vendar zna tudi "štenkariti" in to včasih boli bolj kok klofuta.

Jst mam dve skrajnosti-moj tast in tasca, moja mama in njen partner,ki nama pomagajo pri vsemu(ne govorim o denarju). Prenavljajo z nama stanovanje-tašča se ne ubada s tem-sam nama pa veliko zadev porihta s kakimi papirji in vedno gleda, da ne bo vseskupaj obviselo na nama. S tega vidika imam res srečo.
Moj oče pa npr.-niti ni bil še v novem stanovanju, ga prav nič ne interesira, ne pomaga na nikakršen način in niti ga ne sprašujem-edino kar zna je to, da mi nn stop kriči, da sem jst nikakva hčerka-nikoli se pa ni vprašal ali je morda z njim kaj narobe.
Starši so včasih lahko RES čudni in ti verjamem, da te to zelo prizadane-edino kar ti lahko rečem v tolažbo je to, da bo že mimo...verjemi.

Meni so starši pomagalai kadar so lahko, ker sama dva tudi nista imela ne vem koliko (finančno), drugače pa vedno (pomoč pri beljenju, čiščenju,...).

Kar se denarja tiče, bi si šla sposodit takrat, ko bi bilo to res zelo nujno in jima bi poskusila čim prej vrnit. Če bi se zgodilo, da ne bi mogla pravočasno vrnit denarja mislim, da bi se lahko zmenila za odlog vračila.

Tudi nama starši niso do sedaj veliko oz. skoraj nič pomagali. Po njegovi strani sva sploh v minusu, ker je mama sama s slabo penzijo. A po moji strani je skoraj isto, oče brezposelen, mama s slabo penzijo. Kar se denarja tiče sva se pri banki zapufala do grla in se zavedava tega, da bova za vsak cent midva poskrbela. Kdaj pa kdaj mi za kako uro mami pomirka otroka, ko grem v nabavo, to je pa tudi vse in še to ji plačam. Pač ne z denarjem, ampak ji prinesem kakšen priboljšek, ki si ga sam privošči.
Mandek  izjave staršev verjamem, da te bolijo, sploh sedaj ko hormoni delajo svoje delo. Tudi jaz sem kdaj poslušala neupravičene očitke svojega očeta in tašče, ampak sedaj sem to premagala in se jima na vsako opazko samo smejem, ker vem, da imam že do sedaj več kot bosta kdajkoli onadva imela. Zato draga Mandek le pogumno naprej, glavno da se s svojim dragim zastopita in da boste po prihodu  srečna družinica, drugo se bo pa že poštimalo. Sploh ko boste enkrat na svojem, pa čeprav bo finančno kdaj težko, bo veliko lažje, ker boš bolj samozavestna, ker vama je nekaj več uspelo. Pa srečno.

_____________________________

Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.

Jaz pa mislim, da ali ti močno nagajajo hormoni ali pa si ena navadna razvajenka.

 Jaz pa mislim, da ne gre ne za eno, ne za drugo oz. če že, gre za prvo.
Mandek, mislim, da nekje globoko v tebi ne gre za denar ampak za občutek sprejetosti. Po moje imaš neprestano občutek, da te starši ne sprejemajo tako kot si, ampak svojo ljubezen pogojujejo s tem, da bi morala vse delati tako, kot so si oni zamislili, čeprav to tebi ne ustreza. In zato imaš tudi slabo vest, ker karkoli delaš (ne govorim o tem denarju, ampak o stvareh, ki si jih opisovala na drugih temah), za njih ni dovolj dobro.

Pravzaprav iz tega izhaja, da si sedaj mentalno na zadnji stopnji odraščanja. Po eni strani še vedno čutiš pripadnost staršem, po drugi pa bi si rada ustvarila svoje življenje, a si želiš, da bi starši tvoj način sprejeli in spoštovali. Ampak, a veš, dvomim, da se bo to kdaj zgodilo, miselno ste preveč narazen. Hočem reči, da spodbude brez pogojevanja z njihove strani ne bo. Lahko pa sama pri sebi ugotoviš, da oni so taki, kot so, ti si taka kot si in skušaš živeti mimo tega. Nehaš iskati svojo srečo v njihovemu odobravanju tvojih dejanj in se usmeriš v tisto, na kar alhko vplivaš - nase, otročka in partnerja. Če ste vi srečni in zadovoljni, potem ni važno, kaj si mislijo tvoji starši. Dokazovati se moraš samo sebi.

Ankica...ti bi res morala bit kak psiho-terapevt in to ne mislim cinično ampak resno,ker  še tvoji odgovori za druge mi pomagajo...
Svaka čast za odgovore...

Ja, res je.

Ne me preveč hvalit, bom še zrasla .

No, ampak resno, hvala.

boljše nebi mogla napisati

Meni tudi niso posodili, čeprav sem prosila za denar, ker sem ga jaz pred tem dala brata. PA nisem nič zamerial. Sem raje prosila prijatelje.
Vrni ob roku, če le moreš.

delata na tem za stanovanje pa prosita za nov avto hmmm zakaj nebi raje prosila za stanovanje ki ga bol rabiš kot avto ali 

Pa kako lahko nekateri kar nekaj obsojate. Sploh pa ne vem, zakaj človek ne bi najprej kupil avta in bi moral najprej stanovanje. A do takrat pa naj peš hodi? Sej je treba it v službo in pač nekateri nimajo možnosti javnega prevoza, če je slučajno nekaterim to tako samoumevno. Sploh ne veste, v kakšnem položaju sta bila Mandek in njen partner, ko sta kupovala avto. Ali ste kar misili, da sta kupila nov, fancy avto, da sta se frajerišla okoli??????
Dejte malo razmislit, preden kaj napišete.
Raje povejte svoje izkušnje in skušajte le-tako pomagati. Izjave kot tale: "zakaj nebi raje prosila za stanovanje ki ga bol rabiš kot avto " nikomur ne pomagajo.

Lep pozdav.


_____________________________

Ni me strah.