...spanje v skupni postelji s starši?

Večina otrok in staršev bolje spi, če so skupaj. Za dojenčke je spanje z mamo še posebej pomembno, saj mamino telo pomaga regulirati pomembne življenjske funkcije v otrokovem telesu. Znanstvene študije so pokazale, da je v kulturah, kjer starši spijo skupaj z otroki, t.i. smrt v zibki (SIDS) tako redek pojav, da zanj niti nimajo izraza. V nasprotju s splošnim prepričanjem, se otroci, ki spijo s starši, razvijejo v samostojna bitja, ki premorejo občutek varnosti in imajo praviloma bolj razvito samospoštovanje kot otroci, ki spijo sami.




(vir: Ringarajin Vodnik po nosečnosti)

Moja  spi v svoji posteljici, ki je v najini spalnici. Spi do petih zjutraj, potem pa jo za 2-3 urci vzamen k sebi in še malo dremamo. Meni se ne zdi nič slabega, da ima nek red, da ve da je noč za spanje in da ima svoj prostor. S tem, da se zaradi tega ne bi razvila v samostojno osebo in ne bi imela občutka varnosti pa se ne strinjam, saj se z njo ukvarjamo cel dan, občutek varnosti in zaželjenosti dobi ko bedi, z igranjem, pestovanjem...
Da pa večina otrok in staršev bolje spi v isti postelji...otrok mogoče že, starši pa po moje ne, ker jaz osebno se velikokrat zbudim, saj ves čas pazim, da je ne bi kaj stisnila...sploh ko je dojenček malo večji in se že zna premikat in obračat. Moja se potem premakne in se stisne čisto k meni, tako da se ne upam nič premikati in sem potem zjutraj čisto zlomljena. Gremo pa včasih popoldan skupaj spat, ampak potem ko zaspi jaz vstanem...toliko da se malo pocrkljamo.
Sicer pa kakor komu paše. Ampak jaz poznam kar nekaj mamic, katere so z dojenčki spale v isti postelji...in mnoge od teh to prakticirajo še danes, otroci pa bodo šli že kmalu v šolo...
A si brala mogoče knjigo Povezovalno starševstvo??

Se podpišem pod Anjo. Tudi naš je spal dolgo pri nama v sobi a v svoji posteljici. No sedaj pa z veseljem spi že v svoji sobi.

Moj je spal pri meni - je bilo takrat to zelo enostavno, danes pri 7 letih pa je zelo naporno. Še vedno se vsak večer prepiramo in moram jaz zaspati zraven njega. Čista razvada. Torej iz lastnih izkušenj odsvetujem.

Z mano in s setro je mama tudi hodila spat. Je rekla, da je bilo naporno. Ko smo že zaspale je vstala, ampak smo se takoj zbudile in potem "mami, kam pa greš?". In se je lahko nazaj ulegla

Pri nas sta obe kot dojenčka spali v najini sobi ampak v svoji postelji.Ko smo se preselili je bila tamala stara 1,5leta tavečja pa 4,5 in od takrat spita v svoji sobi.Sem pa tavečjo hotela nahecat enkrat da bi spala zraven mene je rekla, da tako ne more spat.Tamalo pa kdaj čez dan le napravim, da se uleže zraven mene.

pri nas tudi spi v svoji posteljici, če pa sem sama tolk hin, mala pa gleda ko čuk, jo vzamem k sebi in hitro zaspi,...in kadar je pri meni se ne naspim,...

Ja saj naš tudi spi v svoji posteljici. Do 7. meseca je spal v najini spalnici, od 7. naprej pa v svoji sobici. Se mi zdi, da mu tako ustreza, ima svoj mir, sicer bi se skoz zbujal, že tako ga zbudi recimo že maček če zamijavka v sosednji sobi.  Če pa bi mu bolj ustrezalo spati pri nama, če bi imel težave z navajanjem na svojo posteljico ali sobico, pa bi pač spal pri nama. Sama nimam s tem nobenih "težav", da mora otrok spati tako ali drugače. Je pa zanimivo slišati mnenja drugih, ker so že strokovna mnenja tako različna.

Anja24, knjige še nisem prebrala, sem pa že slišala zanjo in imam že nekaj časa namen, da si jo grem sposodit v knjižnico.

najin bo spal pri nama vendar v svoji posteljici... pač bomo skupaj zaradi majhnega prostora dokler se ne uredi mansarda

Jaz sem jo dobila za darilo in sem jo začela brat, pa se mi ne dopade ne vem kolk. Notri recimo piše, da če hočeš, da bo otrok zrasel v samostojno osebo bla bla...ga moraš dojit, spati mora v postelji s starši, ko zajoka ga moraš takoj vzet v naročje, non stop ga moraš nositi po rokah...men se to zdi malo tako tako. Pa ne me narobe razumet - moja sicer skor nič ne joka, ampak če je npr. prečuta in ne more zaspat, jo pustim v posteljici, držimo se za rokice in jo tako potolažim. Zdi se mi, da je tko boljš kot pa da bi jo navadila, da bi zaspala v naročju in bi jo potem lahko vsak dan eno uro nosila. Ampak po knjigi to ni dobro za otroka...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

do 2. meseca v svoji postelji v mamini sobi
potem v svoji postelji v svoji sobi

_____________________________

http://www.220stopinjposevno.com/220730-food-styling.html

V svoji postelji v najini sobi, pač ni prostora, da bi bili vsak zase.

Ja saj je z vsemi stvarmi, kar se otrok tiče tako, da se ni dobro striktno držati navodil za uporabo, če se malo pošalim. Je fajn brebrati, slišati več strani, mnenj, tudi tistih ki gredo v eno ali drugo skrajnost, saj si tako le razširimo obzorja in znamo najti zlato sredino in vse prilagoditi potrebam vsakega otroka posebaj.

Isto pri nas ... in vsi spimo bolje.

Prva je spala v svoji posteljici, ki je bila tik ob najini v spalnici, tako da mi ponoči ni bilo treba vstajati za dojenje, ampak sem jo imela na dosegu roke. Pri pribl. 1 letu pa je začela brez najmanjših težav spati v svoji sobici. Pa moram reči, da odkar je v svoji sobi še boljše spi kot prej - spi namreč od 20h do 8h brez zbujanja - zbudila se mi je samo parkrat, ko je bila bolna in ji je vročina narasla prek 39 - takrat sem ji dala svečko in je spala naprej.

Ta drugi zdaj isto spi v svoji posteljici v spalnici pri nama, moram pa reči, da mi tole nočno dojenje ne gre tako dobro kot pri prvi, ker se mi skoraj vsako noč zgodi, da zraven zaspim in potem  spi vsaj del noči zraven mene. To se mi pri ta prvi ni dogajalo, čeprav se je od začetka dojila tudi po eno uro, zdaj pa ne zdržim niti 5 minut in me že zmanjka.

Naša spi od začetka v svoji postelji. pri nama je spala parkrat, ko sva jo zaradi krčev vzela k sebi, da sva lahko midva spala. Drugače je pa tako nisva hotela razvaditi. Pri treh mesecih, ko jo je začela motiti okolica za spanje, je bila njeno postelja zakon. Tudi ponoči povprečno spi od osmih do osmih pri 5 mes. Bo pa spala v svoji sobi, ko zgradiva hišo, ker sedaj te sobice pač nimava. Drugače bi brez težav lahko že bila v svoji sobi.