verjetno se bo slišalo čudno ampak me je poroda zelo strah. sem zelo občutljiva oseba in se že kar nekaj časa sama pri sebi prepričujem, da bom nekak že preživela. kakšne so vaše izkušnje in ali je še katera s podobnimi strahovi?

hvala za pomoč in odgovore že v naprej.

< Sporočilo je popravil Teni RR -- 26.5.2007 18:08:32 >

Dobro se pozanimaj vse o porodu, pogovori s kom, ki te ne bo strašil, premisli o epiduralni....

Mene je strah samo ene stvari: da mi bo babca narekovala eno stvar, jst bom pa čist neki drugga delala- npr. ona bo rekla ne prtiskat, jst bom pa kr prtiskala- mene je strah te zmedenosti.....Ampak mi je mož obljubil pomoč, tak da upam, da bo šlo...
Po moje pa strah mine, ko maš enkrat popadke, pa te tolk boli, da nimaš časa nič drugega razmišljat- no, vsaj upam..
Jst osebno se tolažim z dejstvom, da rodit bom mogla tko al pa tko.. ni druge..

hja, se tolažim s tem, da mi bo epiduralna mogoče kaj pomagala in da ne bo zapletov.

Upam ,da ti bo čim lažje...

Drage punce. Najhujš je poslušat take in onake, da je za znoret, da boli....kakor je šel not, bo šel pa še ven.
Ne res, bolečina vsekakor je, nobena ne bo rekla, da je ni. Najlepše je držat štručko v naročju in takrat pozabiš na vse.
Ti samo poslušaj babico, pa če bo tvoj dragi zraven, ti bo sigurno lažje.Srečno!

ma ne se bat no...to je nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi v življenju...jaz bi šla jutri še enkrat rodit  ...tudi takoj po porodu sem bila enakega mnenja...aja, če bi izbirala odstranitev modrostnega ali porod...vsekakor drugo

_____________________________

yeah, thats me ;)

Tud mene je bilo strah, pa sem si skoz dopovedovala  da je pred mano rodilo že miljone žensk in večina jih ima tudi po več otrok torej logično porod ne more bit tako zelo grozn in boleč, ker drugače se nebi odločile še za več otrok.

Pa mi je nekako uspelo sama sebe prepričat v to. Zdaj pa ti tud lahko povem da res ni tako grozno, sicer se nebi tako kmalu odločila da grem še enkrat v to. . Pač boli ja to sigurno, samo se da zdržat ker na koncu dobiš čudovito nagrado. Je pa to bolečina, ki je pozitivna in ti pomaga da boš čimprej objela . Če te je res tako strah pa obstaja tud več možnosti za lajšanje bolečin ...




_____________________________

7.3.2006 je štorklja končno dostavila prvi paket...

8.9.2007 pa še drugega :)

Naj te ne bo strah. NE poslušaj žensk,ki ti govorijo kako ZELO je bolelo, da so se nevemkako dolgo mučile,... Mogoče pri tebi ne bo tako. MEni so govorile,da so rojevale po 12 ur in več, da so jim žilice v očkah popokale od napenjanja,.....Pa je trajal porod od začetka popadkov,pa do rojstva 2 urci.

NE poslušaj drugih, pri vsaki je porod drugačen. Seveda boli, samo mene so veliko bolj šivi boleli.,

Drži se,pa pozitivno misli

Mislim, da je strah pred porodom nekaj čisto povsem normalnega in je na svetu manj žensk, ki se ga niso bale kot obratno. Mene je bilo tudi ful, obakrat, ampak že prvič sem se ravno iz tega razloga odločila za EA in sem stokrat lažje pričakovala sam dan D. Pa ne da bi me bilo strah same bolečine, bolj strah pred neznanim, se mi zdi, da me je moril.
Kot že rečeno, poslušaj babico, ubogaj jo, v trenutku, ko pride otrok ven, bolečine ni več. Srečno.

_____________________________

Sami sončki okrog mene :)

TUdi jaz mislim, da je strah pred porodom čisto normalna stvar in tako kot je napisala predhodnica, bolj strah pred neznanim. Je tudi boleč-brezveze, da bi si oči mazala, vendar ne tako hudo, da ni za preživeti. Pa še kar hitro se te bolečine pozabijo, saj drugače ženske ne bi šle 2x, 3x rodit, kajne?

Tako, da nisi edina...Vso srečo in nekompliciran porod  ti želim....

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

mene pri prvi nosečnosti ni bilo niti strah,samo na čase sem se malo spraševala pri sebi ali bom zmogla ali ne.Sedaj sem ponovno noseča (4mesece)in moram priznati da je strah zelo prisoten.Malo zaradi tega ker vem kaj me čaka,malo pa zaradi tega ker so mi odkrili kilo in mi je zdravnica rekla,da bo porod malo težji.In sedaj me je strah,res strah.Če bi rodila tako kot prvič-3urce in brez zapletov-bi bilo fenomenalno.
Ajvy-tako ne smeš razmislajti.verjemi da ne boš zbegana,ne smeš pritisniti takrat ko ne smeš,ali takrat ko moraš,da ne boš,kajti s tem si lahko porod močno zakompliciraš in to ne bo prijetno.Verjemi da je to čisto lepo in boš videla,da daboš še zelo rada pritisnila takrat kot je treba.vso srečo


_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Ma kakšen strah no. Raje grem rodit, kot pa k zobarju. Ampak resno. To je nekaj najlepšega. Edino na kar misli pri porodu je dihanje in ne na bolečino, strah,........ Če misliš na dihanje med poadki ozabiš na bolečino. Punca glavo gor pa bo vse ok. Res se kateri kaj zakomplicir, ampak na to boš mislila potem, ko se bo, če se bo. Sedaj pa porod jemlji kot nekaj prečudovitega in lepega.  Kar tudi je

Tvoj porod bo edinstven, zate nepozaben in darilo, ki te čaka na koncu, je najlepše na svetu. Takrat pozabiš tudi strah, skrbi in bolečine.

In ne poslušaj mnenj drugih, kajti po bitkah o vsi generali .

Srečno in brez panike!

_____________________________

Jaz v svetu, svet v meni živi!
Skoraj že spim, a svet je! Svet se ne zdi!
Slišim rimo, kako govori:
pred rojstvom te ni bilo,
po smrti te ne bo,
a zdajle si.

Tudi jaz imam malo strahu pred porodom. vedno pa me najbolj prestrašijo tiste, ki fuul jamrajo kako hudo je. Zadnjič mi je ena, ki je rodila lani rekla, da si pa zdaj ko sem na koncu ne želi bit v moji koži  . valda da se ustrašiš. Tako da jaz sem se odločila, da bom poslušala le še tiste, ki imajo o porodu lepo mnenje. In tudi sama parvim, da če je pač že toliko žensk rodilo pred mano, zakaj ne bi tudi meni uspelo  .

Drži se pa čimbolj prijetno nosečnost brez misli na porod pa bo vse ok.

Jaz imam do konca še 7 dni

Mene tudi ni bilo nič strah, splph se nisem s tem obremnjevala, in potem je bilo grozno. Zato me je, če bom šla še kdaj rodit, hudo strah.
Ampak kot so že napisale predhodnice, na koncu to niti ni tako pomembo. Veliko pomembnejše je vse kar sledi porodu.

Srečno in naj tvoj porod mine hitro in lahko!
Naja

Tudi meni se zdi, da gre predvsem za strah pred neznanim, bolj kot pa za strah pred bolečino. Mislim, da ga lahko malo omiliš tako, da se pri prijateljicah, na forumu ipd. pozanimaš, kako vse pred in med porodom izgleda, kakšni so postopki...
Druga stvar pa je gotovo to, da o porodu ne razmišljaš kot o bolečini, pač pa kot o zadnji oviri na poti do srečanja s svojim otročkom.
sicer pa mi verjemi, da boš zadnje tedne komaj čakala, da rodiš, ker boš imela že vsega zadosti, tako da bo strah v veliki večini kar sam izpuhtel :-)

mene ni bilo nič strah, vedela sem, da bo potrebno to opraviti in to je to, itak, da so bolečine in vse, ampak nič ni lepšega kot dobiti v naročje svojega

kar pogumno

_____________________________

Nekoč sem sanjala,.... zdaj živim svoje sanje <3

Še moja zgodba:)
Dejstvo je, da porod ni lahek ampak če se na to pripraviš fizično in predvsem psihično je lahko zelo lepa izkušnja.
Še 10x bi rodila ampak...
Imamo fantka in upam, da bo v meni kmalu še kaj začelo rasti.
Čisto na kratko naj povem, da sem si zadnji mesec nosečnosti ves čas prigovarjala, "ma sej bom rodila v petih minutah:)" No, teh 5 minut sta bili dve uri ampak hudo ni bilo. Boli seveda, ko gre za sam akt poroda ampak so še hujše bolečine verjami mi. Torej rodila sem hitro, kar krepkega velikega fantka in verjela ali ne, čisto pozabila na neprijetne trenutke v času poroda. V glavi imam samo lepe spomine.
In zdaj komaj čakam novo izkušnjo.

LP Zvezdica

P.S.: Bodi močna, misli na lepe stvari in bo vse skupaj "simple". Srečno

Ne boj se preveč. Brez bolečin itak ne gre, ampak potem itak 'pozabiš'. Jaz se dobrega pol leta po porodu sploh ne morem več spomniti, kako je bolelo in s čim naj to bolečino opišem. Še dobro, da sem po porodu govorila, da popadki res bolijo, sicer bi danes trdila, da sploh niso grozno boleli

Brez panike, saj ti dajo tudi kaj proti bolečinam.

Jaz sem šla rodit zelo na 'easy' - prepričana, da me zagotovo ne bo zelo bolelo. Pa čeprav me je, bom šla (upam, da kdaj) v drugo zagotovo spet rodit v upanju, da me ne bo ful bolelo  KO je mimo, imaš pa itak fajn zgodbo, ki jo lahko deliš s sotrpinkami v sobi

HVALA VSEM ZA TOLAŽBO! verjetno sem se tudi jaz prestrašila zaradi nekaterih, ki so ful jamrale in stokale kako hudo je in kaj vse me še čaka. zabičala sem si, da če tudi moj porod ne bo lahek, ga drugim nosečnicam (v bistvu nikomur) ne bom opisovala za nemogočega in kaj vse sem prestala.

zanima pa me, če bi katera delila svojo izkušnjo o porodu? kako je potekal, kako dolgo so trajali popadki, in nasploh kako je šlo...

Veš, isto stvar lahko vedno pogledaš na dva načina: na slab in na lep način.

Jaz pač gledam z lepe strani. Mirno bi pa, če bi bila drugačne sorte človek, lahko porod opisala kot grozno izkušnjo  Je pa več lepega.

Na kratko: voda mi je začela odtekati doma - tako po malem, da so me lahko v porodnišnico peljali še domači in ni bilo treba klicat rešilca. Malo bolj se je ulila med pregledom v sprejemni.
Ko te babica v sprejemni pregleda in priklopi na CTG, se preoblečeš v spalno srajco, če ti odteka voda dobiš smešno ogromen vložek in mrežaste hlačke in potem gresta z dvigalom v nadstropje, kjer so porodne sobe. Če je čas, tui najprej zrihtajo frizurco (pobrijejo del ob presredku), sledi klistir, ki meni ni bil čisto nič grozen (je pa verjetno bolj smotano, če te zraven še popadki šraufajo - jaz jih takrat še nisem imela) in potem lerpo čičkaš na WC-ju in kakaš  Potem pa smuk pod tuš in počakaš, da te pospremijo v porodno sobo (partner  pred tem čaka v sobi za očete ali pa je na poti v porodnišnico). V porodni sobi te malo 'anketirajo', priklopijo na CTG. Potem te pregleda zdravnik. Mene je pregled kar bolel, ampak verjetno ne gre drugače, če hoče otipat vse kar je treba. Pogrešala sem edino to, da bi mi prej rekel, da bo malo bolj bolelo, da ne bi bila čisto šokirana. So se mi potem ful kolena tresla, ampak ko je mimo itak ne boli več dolgo.

Prvi popadki niti niso zelo boleli, ampak ker sem se prepočasi odpirala, sem dobila umetne. So me vprašali, če hočem, da manj boli in gre vse počasneje ali da bolj boli in gre hitreje, pa sem rekla babici, da ji zaupam in naj se odloči, kaj je bolje. Pa so me priklopili na umetne popadke in dali zraven še malo 'droge' (protibolečinsko sredstvo) - dobro, da nisem rekla, da ga ne rabim, ker bi bilo potem že prepozno, ko bi ga rabila.
Bolj zaresna bolečina je bila najprej primerljiva s kakimi res konkretnimi prebavnimi motnjami, ko te 100 na uro šraufa, pa se ne moreš usr.....  In potem se je samo še stopnjevalo. Malce naporna zadeva - itak se mi je pa zdelo, da proti bolečinam sploh ni prijelo, pa verjetno je.
Ker sem preveč globoko dihala, sem si vmes nakopala krče v noge in mravljince v obraz, ampak sploh nisem mogla dihat bolj plitko. Na koncu sem malo 'omagala - zmanjkovalo mi je moči za zaključek. Pa nič hudega, ti lepo pomsgajo. Noge so mi zataknili v tiste nastavke ob postelji, ker jih nisem mogla držat, še ena babica pa je s pritiskom na trebuh pomagala, da se je dojenčica rodila. In potem je VAU - super! Jaz kar nisem mogla verjeti, da sem rodila (od prvih zaresnih popadkov je minilo 5 ur - pa se mi je zdelo, da je bilo hitreje).
Potem sem bila pa itak malo v oblakih - z možem sva klepetala, občudovala punčko, obnavljala sem pretekle ure in se že smejala, da sem si porod predstavljala bolj na easy
Tako čisto mimogrede poskrbijo, da se porodi še posteljica - nič ne boli. Edino ker je bilo še zoprnega je bil pri meni še en zdravnikov pregled - ampak verjetno spet ni šlo bolj nežno - je pač moral pretipat vse notanje dele, ker sem krvavela več kot običajno, a je bilo vseeno vse ok.

Potem sledijo tri ure čudovitega crkljanja v troje v porodni sobi. Meni je tako hitro minilo. Vmes te pridejo še kaj pogledat, če je vse Ok.

No, to je to. Nič tako groznega, da se ne bi dalo preživeti, je pa res, da vse ni prijetno.

Sploh si pa olajšaš vse skupaj, če lepo sodeluješ z babico.

jaz sem do zadnjega še tu gor na RR čepela, pisala in čakala, da bo treba res it  dragi je od ranega jutra vodil evidenco popadkov, posnel kak prizor s kamero...sama sem rekla, da res počakam na zadnji trenutek, ker mi je bilo prvič najbolj grozno to, da sem bila tako dolgo na postelji na vse tiste aparate priklopljena, doma je pa le doma  ob 15. sem se spomnila, da verjetno tam ne bom dobila več kosila niti večerje in sem si šla skuhat juho (mož je skoraj dol padel od smeha...aja, on bi me že do 11. sigurno peljal in je ves čas ponavljal, da bom tako dolgo čakala, da bo prepozno)...ok, potem je bila ura 16, ko se mi je zdelo, da bi bilo dobro odpeljat, ampak sem še zadrževala, ker so bili ravno obiski in nisem imela želje priracat v gužvo...okoli 17. pa sva se odpeljala...jaz ves čas s smehom na obrazu (ne morem pomagat, mi je bilo kljub vmesnim bolečinam smešno vse skupaj)...ko sem se preoblačila v haljo in med čakanjem na "odpremo" pa me moj pogleda in tistega njegovega stavka "pa daj, a te res ni nič strah?! ne bom nikoli pozabila  halo, česa le, če sem pa komaj čakala  

naprej pa tudi sami pozitivni spomini (jih je preveč, da bi zdaj vse tu gor pisala)...je pa res veliiiiko lažje, če imaš zraven nekoga, ki te spravlja v smeh in dobro voljo, čeprav bi ga potem v kakšnem trenutku raje na zid pribila, kot poslušala, ampak ti trenutki so kratki in hitro minejo   

odpravi se tja s samimi pozitivnimi pričakovanji in misli na najlepše...to je po moje to!

_____________________________

yeah, thats me ;)