Tito, Jovanka, Kardelj in Pepca so bili povabljeni h Carterjevim v Belo hišo na večerjo.
Po aperitivu in klepetu v salonu jih je gostiteljica povabila v jedilnico.


Tam pa - zlat pribor, zlati krožniki... Niti sedeli še niso, ko je Kardelj že sunil  velik zlati
krožnik in ga skril pod srajco. Ko je  Jovanka to videla, je rekla Titu:"Joža, Kardelj je
sunil zlati krožnik. Tudi jaz hočem enega."
Tito se je  začel izgovarjati: "Poslušaj, Jovanka, jaz si pač ne morem privoščiti, da bi na 
sprejemih kradel zlate krožnike. Navsezadnje sem vendarle največji sin naših  narodov
in narodnosti ter ustanovitelj gibanja neuvrščenih."
Jovanka pa je vztrajala in trmarila: "Hočem zlati krožnik, drugače mi bo Pepca s hvalisanjem
požrla živce, ko se vrnemo v Jugo."
Tito razmišlja, kaj bi. Treba bo ukrasti krožnik in pika. Vstane, prosi  prisotne za trenutek
pozornosti in začne: "Cenjeni prijatelji, morda ne veste, da sem bil nekoč, preden sem postal
revolucionar in vodja komunistov, čarodej."
Prisotni ga presenečeno gledajo, Tito pa nadaljuje: "Prikazal vam bom enega svojih priljubljenih
trikov." Vzame z mize zlat krožnik in ga lahkotno spravi pod srajco. V jedilnici zavlada tišina,
Tito si pa mirno zapenja srajco in nadaljuje: "Zdaj pa, prosim, uganite, kje je krožnik."
Vsi pokažejo s prstom nanj, Tito pa smehljaje reče: "Ne, pri Kardelju je!"