Tiste, ki imate doma tri otroke, mi prosim povejte, kako vam uspe? Je zelo naporno? Doma imamo 5 let starega fantka, ki je kar priden in pa 3 leta staro punčko, ki je pravi vragec. Sin je bil kot dojenček zelo priden, hčerka pa je bila že od rojstva zelo zahteven dojenček. Oba imava željo po še enem, pa je mene malo strah, kako bi mi šlo. Po eni strani bi raje še malo počakala, da tadva zrasteta, po drugi strani pa se bojim, da se potem ne bodo mogli tako skupaj igrat, če bosta tavečja dva že prevelika.

Dajte mi povedat tiste, ki imate tri otroke, kak vam uspe?

< Sporočilo je popravil nina166 -- 27.10.2011 12:17:31 >

Nina166 Z največjim veseljem ti povem da imeti3 otroke je čudovito.Res je treba imeti energije ampak ni v primerjavi s tem kako nam jo otroci povrnejo.Ne rečemo zastonj da so otroci naše zlato ali bogastvo zato  tudi če je kdaj naporno(pridejo obdobja)nam bo vse povrnjeno v dobro.Je pa veliko odvisno kakšen tip človeka smo in kako to sprejemamo.Zame ni lepšega kot velika srečna družina polna veselja in radosti.Jaz svojo namreč naravnost obožujem.Pa veliko sreče !

Jaz bi rekla, da če si želiš še enega, potem te nič ne more ustaviti. Saj idealnih stvari ni. In tudi me vse, ki ti bomo rekle, da je imeti 3 čudovito, se moramo strinjati, da je velikokrat naporno. Nima smisla preveč planirati, koliko let naj bodo narazen, saj konec koncev jih imaš vsakega zato, ker si si ga iz srca želela. Tako vsaj jaz gledam. Mi imamo prva dva 2,5 let narazen, tamali je 4 leta zadaj.In da, vsekakor se z njima ne more igrati, velikokrat jima gre na živce, ker jemlje igrače in podobno,, ampak to je mozaik življenja. Stvari se dogajajo, brez prestanka. In tavelika dva sta si še bolj v laseh, ker se skupaj "igrata". Ampak to so otroci, ni idealnih zadev ni. In to če imaš zadnjega malo kasneje, pomeni, da se mu lahko ful posvečaš, kar spet ni slabo. Ne vem če sem kaj pomagala s svojim izkušnjami, ampak vse je odvisno s katerega zornega kota gledaš. Jaz gledam pač iz "kota" želela sem si jih, in jih sprejemam tudi ko sto na uro trmarijo :) Je pa velikokrat naporno, ker je vsak v svojem obdobju. Ampak vse jih imam tako neskončno rada in sem ful ponosna da jih imam!

Meni je super in dosti lažje mi je pri tretjem kot pri drugem, čeprav je tretja najbolj zahtevna. Ja pa res, da je razlika me 1. in 2. 19 mesecev, med 2. in 3. pa dobrih 6 let. Če si želiš tretjega, kar pogumno, če pa misliš, da je sedaj prenaporno mogoče še malo počakajte, pa saj na koncu vse zmoremo. Edina slabša stran pri velikih razlikah je ta, da ko me starejši rabijo za šolo se jim težje posvetim, ker je tamlajša vedno zraven. Ampak tako vsaj postanejo bolj samostojni.

Ti povem čez 3 mesece . Upam, da se bojo kasneje lahko vseeno skup igrali - med mlajšima bo 3 leta razlike, med puncama je pa leto in pol in sta ko dvojčici - skoz skup.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Ronja, ne skrbi...Leta sploh niso glavo merilo, to itak veš
Naša starejša dva sta 2 in pol leti narazen in sta kot rit in srajca. Med srednjim in malim pa je 19m in se ne moreta ravno, sicer se igrata ampak redko in stalno se nekaj cufata, medtem ko se 6 letnica in 2,5 letnik isto super zaigrata...


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Vem, da niso, samo izkušenj s tem nimam - midva z lubijem sva 2 meseca razlike, pa bi morala bit rojena isti mesec, malidve sta tudi ko dvojčici skoraj (veliko jih vpraša, če sta dvojčici - meni je to mal hecno, ipak je ena mal večja - ne ful, ampak vseeno...)

Tole me najbolj potolaži . Ker med Ronjo in Svitom bo ravno 4,5 let (če ga ne misli kaj srat in bo lepo pridno prišel takrat ko treba)...

Mogoče strah od tega, ker se mi zdi, da je bilo med nami (v prim. družini) malo preveč razlike - brat in sestra se nista kaj dosti igrala skup - je pa res, da je med njima 12 let razlike, kar ni glih isto . Midve sva 7 let, midva pa 5 let razlike, pa sem se lahko z obema igrala (al pa sem jaz tak fajn karakter, da se je z mano dalo igrat ne glede na leta, haha )...
Hvala!

kar se odg. avtorici tiče: za tretjega se je najtežje odločit - pri prvem zbiraš samo cajt, kdaj ga boš mel, ker smo v gl. vsi itak odločeni, da bomo meli nekoč otroke. Za drugega potem ni tako težko, saj si dostikrat rečeš: zdaj smo lih v tem, dejmo kr nadaljevat, predno pademo iz frome . potem pri 3. pa točno veš, kaj te čaka (recimo da 2 leti ne boš več spal ponoči, pa da prve 4 mesece ne boš imel 5 min. fraj...), pa se je malo težje odločit, ker pač že imaš dva. Ampak po moje je treba tu počakat toliko, da si res želiš, potem pa pozabit strahove in kar skočit. včasih ti tudi mali malo pomagajo tu zraven, če so takoj tu .


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Lol, to nas tudi pa sta full različna - po zunanjosti in po karakterju


_____________________________

Ne brinite što vas djeca uvijek ne slušaju, brinite se zbog toga što vas neprekidno promatraju (R. Fulghum)

"A clean house is a clear sign of a wasted life"

Enako . Očitno si nihče ne more predstavljat, da bi jih mel tok skup, pa je edina možnost, da smo jih pač dobili naenkrat .


_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]