Kakšne so kaj vaše izkušnje z udarci v glavo? V petek mi je hči padla nazaj na ploščice. Na zadnji strani glave ji je ratala velika buška, dajali smo ji obhladke ( čez deset minut se je tudi že čisto normalno igrala ), ponoči sem jo budila na 3 ure in jo nekaj ves čas spraševala, pa je bila v redu...Naslednji dan je bila v redu, normalno se je igrala, buške ni bilo več, v glavnem vse O.K.....Meni je pa še danes kar slabo ko pomislim na tisti zvok udarca....šok!!... Bi mi prav pomagalo, če ima kdo kakšno izkušnjo za deliti...

L.P.

Živijo!
Najina 20mesečnica je precej nagnjena k divjanju in se včasih tudi udari. Enkrat je padla s previjalne na tla in smo šli na enoto za nujno medicinsko pomoč, zdr je rekel takole:
pozorna moraš biti kako je tik po udarcu, ali je takoj pri sebi, ali je nezavestna
ali je bolj zaspana kot običajno
ali bruha
ali se obnaša zelo očino drugače kot prej
v teh primerih je treba poiskati zdravniško pomoč, ker bi imela lahko pretres možganov.

Drugače pa če takoj zajoka in je potem normalna ni kaj veliko skrbeti, buške se že pozdravijo; vem pa a grozljivo zveni ko udari ob tla ali ob ploščice.

Čimmanj padcev

od udarca je že tri dni in če se hčerka dobro počuti, ti ni treba skrbeti.

ko si je naša pupa nabila zobke v dlesen je tudi tako počilo, da tega zvoka ne bom pozabila nikoli...uh me kar zmrazi

Pozdravljena Nenya,

ali to pomeni, da če bi šli na urgenco ji ne bi slikali glave ali česa podobnega. Ker vse kar si napisala sem pa res gledala in opazovala kot sokol.....

L.P.

Očitno je bilo nekaj s petkom, saj je naša  tudi padla, ampak z najine postelje, višina cca 40cm. Pokasirali smo eno buško, ki pa je danes ni več ( nismo mazali z maslom, ga nimamo v spalnici ).
Je bilo pa kar težko, ne samo zanjo, tudi za naju, sem jokala zraven tudi jaz, smo se ful ustrašili in cel dan sem jo opazovala, je pa res, da se je po 3 minutah umirila in po 45 minutah normalno zaspala nazaj.

Pa še en namig za buške: če se otrok udari, takoj namažite z maslom, potem ne nastane modrica, to je za bolj mile buške, preizkušeno!!!

Pa čim manj bušk želim..

Na enoti za nujno med pomoč ji je zdravnik samo pogledal v ušesa in oči in vprašal kar sem napisala in točno kako je padla, ni je poslal naprej, rekel je naj bomo pozorni na to kako je, da ni zaspana itd. Nismo nič slikali
Sva pa šla v lokalni ZD, ne na lj urgenco, ker bi nas itak poslal naprej če bi bilo nujno.

_____________________________

Ever stopped to think ...
then forgot to start again?

Če bi šla na urgenco, bi jo pregledal, napisal kako se odziva in jo poslal na slikanje. Slikali bi jo v vsakem primeru, če bi prišla tja, ker to morajo naredit, sicer gre za malomarnost. Moja najmlajša se je poleti zaletela v štok od vrat, pa si je presekala čelo. Ker vem že od najstarejše - od poškodbe, da je na glavi tanka koža in potem kri ful teče, me to ni skrbelo. Edino rana ji je zijala, pa sem klicala dežurno, če mora prit na đivanje, ker rana le ni tako velika. In mi je rekla, da naj le pridem pokazat, če bo treba šivat, ker včasih starši mislimo, da so rane bolj zanemarljive, kot zgledajo. In mi je dala takoj napotnico za šivanje (oz. lepljennje), so pa jo v bolnici tudi slikali.
Če pa je tvoja padla v petek, pa se do danes dobro počuti in nima znakov, ki so ti jih opisale, pa mislim, da ni več potrebe skakat okrog zdravnikov.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

lelaval, ni vsako ne-slikanje malomarnost.

ko je naša pri 9m prvič padla s potelje in ji je pritekla ena mini mini kapljica krvi iz noska, smo jo peljali na urgenco, kjer jo je samo pregledal, potipal nos (padla je na nos in je rekel, da če bi bilo karkoli z nosom narobe, bi to ob dotiku on čutil, otrok pa še toliko bolj) in rekel, da glede na vse skupaj jo je škoda izpostavljat rentgenu. in sem mu hvaležna. no, od takrat je še 3x padla na glavo, na zadnje na čelo in si ga je prebila (skoraj 2m nazaj), dali so ji trakce na čelo in je spet niso slikali.

se pa strinjam s tvojim zadnjim odstavkom.


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ja, nalin, ta list pa poznamo  zdej že povem, da ga že mamo doma, da ga ne rabim več   

_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

"Slikanje glave je pri malčkih zelo težko, saj bi jih morali uspavat, da bi slike lahko kaj pokazale, kake nepravilnosti" so besede enga kirurga , ko smo bili napoteni k njemu, saj se je naš ta mali z avtkom poganjačem zapeljal z dvorišča v klanec enih 40m z avtkom prevozil glavno cesto ( hvala bogu da se ni pripeljal avto, ker če ne......) nato pa zadel v robnik od avtobusne postaje, njega pa je zabrisalo preko robnika na trd asvalt  posipan z kamenčki od bankin. Bil je po vsem lasišču, vsem licu in vratu krvav, jokal, kričal in se drl, vsepovsod so bile rane. Seveda sem letela za njim, a kaj ko je tak avtomobilček hitrejši. Takoj smo se odpeljali v prvo dežurno ambulanto, saj je bila nedelja, tam je dr. kar od daleč gledala na otročka in mi rekla, da je to za kirurgijo in za slikanje glave. Z napotnico smo šibali na kirurgijo in tam se je postopek ponovil. Od daleč je dr. gledal na otročka, niti ran mu niso oskrbeli, slikanje pa izpustili, tako da smo lahko šli domov. Doma sem mu sama izprala majhne rane po glavi in obrazu, bil je otečen kot ne vem kaj, drug dan pa sva vseeno šla do svoje dr. kjer mu je vsaj pregledala, pretipala glavo, posvetila v oči in podobno. To je bila naša strašna izkušnja, sedaj smo tam že nardili vrata kjer se je naš malček po nesreči odpeljal. Tako da se že pogumno spet vozi po istem dvorišču in z istim avtom...
Čim manj bušk in podobnih izkušenj, saj ti kri kar zledeni v žilah ko slišiš tisti strašen pok.

Naš je poleti padel s tavisokega tobogana direktno na glavo, ampak je bila tista mehka podloga spodaj, kot neka pena ali ne vem kaj dajejo zdaj pod otroška igrala na igriščih. Ampak glede na to, da je pokasiral samo eno malo večjo buško, niti nisem zganjala panike, razen tega, da sem ga malo bolj podrobno opazovala. Ampak je bil čez 5 min že dober in je spet dirkal okrog, kot da ni bilo nič.