Ja, sem najbrž edina na tem forumu, ki si želi več noči kot pa dneva. Tia je ponoči tako pridna... Nič ne joka, doji se tako kot si samo želim, prvo rundo odspi že v zibelki, drugo pa čisto zraven mamice, da ji lahko gledam v ta njen ljubi obrazek.

Preko dneva pa... stoka, joka, doji se grozno in sem zaradi tega vsakič bolj obupana, in zgleda da se po novem se celo v vozičku več ne vozi rada ne da bi jokala. Včeraj sem morala očeta poklicati, da je prišel po naju, ker se je tako zelo jokala, bili pa sva pa daleč od doma. Da ne govorim o kakšnih obiskih (niti slučajno ne gre brez joka), še posebej pa ne o popoldnevih in večerih, ko ima očitno že vsega dovolj in porabiš vso svojo energijp da jo toliko animiraš, da pozabi na to da je tečna.

Kaj pa vem? Samo, če bi pa vedno spala, pa ne bi slišala njenega pogovarjanja in vriskanja in ne bi videla njenih nasmeškov. In ne bi občutila njenih dotikov, ko me boža po obrazu...

Ah, saj nikoli ni prav.

Pozdravček od malo žalostne Pikapolonice :pika:

Nisi edina, ki želi, da bi bil njen otroček vedno dobre volje in nasmejan, ampak to ni življenje, in ne bi blo tko lepo, če ne bi blo včasih tut grdo. Taka je kot bi mojo opisovala, sedaj je stara 7,5 mesecev in je podnevi bistveno več časa dobre volje in razposajena. Tut naša se takrat ni marala v vozičku vozit, sedaj uživa, zvečer v temi je sama zaspala, čez dan nikakor za potolažit. Pogruntala sem, da so ti otroci zelo dovzetni za vse, kar se krog njih dogaja, vse jih zanima, vse bi videli, se vsega dotaknili, in HVALA BOGU da je tko, so popolnoma zdravi in normalni. Je pa tako majhen dojenček hitro preobremenjen, ker živčevje za še ni docela razvito. Zato sem sma tamali nudila veliko umirjanja s čimmanj dražljaji.