Moja tema se navezuje na vse, ki pravijo, da so jih zapustili stari prijatelji, ko so postali starši.

Ja sure..., moja teorija je drugačna...večina vas je zapustila prijatelje!!!


Le dva primera: 1. primer - po rojstvu prijateljičinega otroka sem jo klicala...kakšen teden dva po porodu, da čestitam. Odslovila me je v treh sekundah. Klicala sem jo ponovno...iz obzirnosti po enem mesecu...nima časa (niti za minutko), tretjič ji pravim, naj me pokliče, ko bo imela čas...preteklo je že par let, še vedno čakam na klic .
2. primer - prvi mesec ji ni do obiskov (kar spoštujem), drugi mesec...tudi ne, tretji mesec, še vedno je vsa pobita od poroda (bebico mi je enkrat pokazala, ko se je peljala mimo...), zdaj teče...kater že mesec


Moj primer: po rojstvu sem in bom še vedno našla čas za vse prijatelje, celo več jih imam kot kadarkoli!!! Nikoli se ni zgodila, da ne bi imela par minutk za pogovor...nikoli, pa čeprav zvečer, zjutraj, al pa če ne gre drugače kak sms, kavice in podobno so obvezne, sprehodi pa še bolj!!! in za vse si najdem čas, še najmanj me skrbi, če se kak prahec suče okoli mene, al pa da je vsak kozarec sproti pomit , to lahko počaka, na prvem mestu so pomembnejše stvari v življenju.

Ne namerno!

mislim, da niso bile tvoje "prave" prijateljice...      ostala pri istih prijateljicah   Si najdejo čas zame? JAAAA! Si najdem jaz čas za njih? Malce manj - se pa potrudim...

Za mojega najboljšega prijatelja si vzamem vedno čas. Je pa res, da ga oba imava vedno manj...Jaz družino, on še fax ob delu in zahtevno službo. Ostale "prijateljice" so pa pač tako..prihajajo in odhajajo....

Konec koncev imamo vsi kakšne obveznosti, pa če imamo otroke ali ne... Priznam pa, da je časa in tudi energije vedno manj...Leta pač...

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

se strinjam s tabo, odkar imam otroke mi je najpomembnejša družina. in dokler je nimaš ne veš, koliko dela imaš na začetku in koliko lepih stvari se ti lahko zgodi. tisto čvekanje in kofetkanje postane res brez veze.

ampak zgleda da imam srečo, ker ima večina prijateljic tudi otroke in se razumemo pa čeprav parkrat na leto.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Mislim, da tiste, ki nimamo družine zdaj drugače razmišljamo kot ostale, ki jo imajo.  Je pa res, da bi se pa sama izolirala zaradi rojstva , to pa ne, ker sem že od vedno rada v stiku z drugimi.

Ne bi rekla, da sem zamenjala prijatelje, ko so se rojevali otroci. Večina jih je imela otroke še pred mano, vsi pa ne. Zdi se mi, da sta dva človeka prijatelja, ko sledita isti ali podobni ideji, ko imata podobna razmišljanja, ko en drugemu nekaj dajeta, kar medsebojno rabita. Če se zamenja ideja, razmišljanje, potrebe, vrednote, če si ne dajeta več, kar rabita, se njune poti razidejo, tudi moje so se z nekaterimi prijatelji....vsak gre za svojim trobentačem v glavi. Nič ni narobe s tem. Vsakič, ko izgubiš prijatelja, prideta dva nova. To ni nobena tragedija.
Pa še nekaj je, če so bili prijatelji, je velika možnost, da jih imaš lahko še naprej rad, čeprav na drug način, čeprav nisi več tako zelo povezan frend, čeprav si bil razočaran od njega. Odvisno od tvoje posesivnosti. Pa od časa, ki mine, odkar ti prijatelj več ne daje tistega, kar nucaš. V vsakem primeru pa vsak prijatelj pusti na tebi nekaj lepega, nekaj, kar si se od njega naučil o življenju v trenutku, ko si to rabil. Nič pa ni večno. OK je tako.

jaz mislim, da nimam koga zapustit...nimam dost prijateljev...bolj znance bi rekla...mi2 z mojim partenerjem sva nekako prijatelja...

drugač pa sem se videla s kolegico, ki se ful dolgo prej nisva videli, pa je prišla v porodnišnico...ta je bila nekoč prijateljica- zdaj je še sam znanka...

no....je ena izmed tistih, ki bo zavedno v mojem srcu..takih je pa malo...pa ni važno, če se ne vidima vsak dan,,,je dovolj 1x na leto...al pa nikdar več

hja, mislim, da se po rojstvu otroka spremenijo teme pogovora: mlade starše zanima in skrbi tisoč stvari, o katerih njihovi kolegi nimajo pojma in si jih niti ne predstavljajo. sama opažam, da bi lahko non stop govorila o otroku, ampak ga ni, ki bi me prenašal in mu dam tudi čisto prav. je pa res, da se ti s kakšnimi znanci enostavno ne da več pogovarjat, ker veš, da ne boš od pogovora odnesel nič. tako potem tudi iščeš stike z drugimi mladimi starši, ki imajo podobne težave in so v podobni situaciji.

ta pravi prijatelji pa tako ali tako ostanejo.


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

Imam vec prijateljev, odkar imam psa  In vec prijateljev z otroci, odkar imam fanta z otrokom. Oz. je oboje povezano - imajo in psa in otroka, vecina pa itak prek RR.

LP

MIdva imava po rojstvu otrok več prijateljev, ki imajo otroke. Ampak prijatelji, ki so bili prijatelji, preden sva dobila najine naslednike, pa so ostali prijatelji tudi po rojstvu najinih otrok - ni ne ene in ne druge strani motilo, da imava otroke. Smo se kolikor smo hoteli prilagajali drug drugemu.
Pravi prijatelj te ne zapusti, četudi si najde partnerja oz. dobi otroka.


_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Ne. Nekateri so mene zamenjali za druge... Zakaj že? So si mislili, da ne bom imela časa za njih.. Če že imam za RR čas, bi za njih tudi imela.. Ah, ja.. 

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Sem razmišljala tudi v tej smeri, če sem kriva sama, pa je odgovor še vedno tak, da nisem jaz popolnoma nič kriva. Drugi so se umaknili, ostala je samo ena prijateljica. Dobivali smo se itak vedno pri nas doma, ven praktično nismo hodili. Odkar sem rodila, sem bila doma še malo več, torej več časa za sprejemanje obiskov. Pa vendar kar naenkrat ni bilo nikogar več blizu. Po večkratnih klicarjenjih sem se počutila, kot da prosjačim za prijateljstvo in sem nehala. Sploh ne vejo, da sem vmes že drugič zanosila in rodila, pa je mali zdaj že skoraj 5 mesecev star. Je pa res, da sva še vedno edina, ki imava otroke. Sem oz. sva si pa našla nove prijatelje, ki že imajo otroke.

jaz še nima otrok odkar pa imam tega partnerja in je zveza resna pa skorajda prijateljev ne vidim. razen po naključju kje v mestu drugače pa ni časa. ko pride vikend komaj čakam da imam partnerja ob sebi in da si odpočijem. za prijateljice pa nimam časa.

V bistvu niti ne, sem jih pa pridobila...predvsem tiste, z otroci :)

spet se strinjam z gino. življenje je pot.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Ja seveda sem jih mogla zamenjat,če sem se preselila v drug kraj.No saj stiki še so z starimi vendar ne tko pogosto kot prej.

tud jaz sem mela primer ko mi je ena kolegica kar sama rekla,da se bova več družili,ko bom imela otroke..smešno.No in sedaj jih imam..in kaj mislite da se je zgodilo..sedaj bi bila pri meni najraje vsak dan..Ko sem postala mati nisem zapustila nobene kolegice-kolega..meni je dolgčas doma in res rada vidim da pride kdo naokrog

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Ne...nimam jih veliko, so pa tisti pravi!
In ko sem rodila, so  vsi dobili nek navdih, pa je tako tudi moja pupika v roku enega leta dobila tri nove prijateljčke, ki so včeraj že žurali na njenem rojstnem dnevu.

_____________________________

kaR te ne ubije,te okrepi!

ja,sem jih zamenjala. ker ,ko sem prvič rodila,so one študirale,žurale 100 na uro in jih je prav brigalo za vse živo.
potem,ko je moja pupa malo zrasla in sem jaz spet začela malo pohajat okoli in sem imela več časa,so pa one rojevale in se spet nismo nekako uskladile.
zdej se družimo  s starši od prijateljic mojih punc.