Pred tremi oz. štirimi leti sem bila redna obiskovalka foruma na ringaraji, saj sem takrat pročakovala prvega člana. Ob odločitvi po še enem otroku in mesečnih neuspehih, branju o ovulaciji, plodnosti, ipd. sem prebrala večino tem na forumu, predvsem predzanositvenih in ugotovila, da kar nekaj parov potrebuje precej časa preden se zgodi srečni trenutek. Ker sem zaradi , ki me je obiskala ravno ta vikend, povsem nesrečna in depresivna, poleg tega pa postajajo  okrog meni vsi že po prvem poskusu in se ne morem prav nikomur potožiti, pa mi je hudo in kar jokam. Ali res v drugo ne bo šlo, kaj morava storiti, da bi se le zgodilo? Kaj naj še počneva? Ali ima mogoče kdo še kak nasvet? Obupati pa res še ne nameravam glede na dejstvo, da sem prebrala koliko časa so nekateri naročali, pa se je potem le zgodilo.

Seveda da ne smeš obupat, saj veš, upanje umre zadnje!

Moja znanka se je za prvega otroka trudila, ne boš verjela, več kot pet let. Po vseh preiskavah, ko je že čisto odmislila, da bo sploh lahko kdaj mamica, jo je zadelo kot strela z jasnega.

Držim pesti, da vama rata

Samo eno pravilo je. Vztrajnost. Vse delata prav samo ne smeta  nehat dokler ne bo spet pikica v trebuščku. Jaz sem tudi v podobni situaciji. Trudiva se za ta drugega. Ni važno koliko časa se par trudi, razočaranje ob nezaželeni  je vsakokrat veliko kot Triglav. Morda ti bo pomagalo, da se vsake toliko časa pofočkaš na RR in se potožiš. Boš videla, tukaj veliko punc navija yate in ya vse take kot si ti. Če te kdo razume te prebivalke tega foruma!
Drži se b-best in seveda ne boš obupala. Po , ki jo vse sovržimo boš še enkrat naštudirala svojo O in v akcijo. Jaz in moj planirava naslednji mesec podvig insicer akcija vsak drugi dan. Sedaj smo bili aktivni samo okoli O. Ta mesec sicer še čakam, kaj bo prinesel. M ne pričakujem okoli 29.1.
Srečno b-best! Glavo pokonci in v nove boje. Nič jokat. Vso energijo usmeri v bejbija, ki te zagotovo že nekje čaka!