Kako lahko človek ugotovi, da postaja depresiven? Kateri znaki so tisti, ki na to nakazujejo?

Sama sem zadnje dni zelo 'čudna' - ne znam se opredelit: ali je to samo 'slab dan' oz. 'vreme' ali depresija.

Tule je kar lepo razloženo (mora trajat 2 tedna):

Kakšni so znaki depresije? Znaki depresije so številni, ponavadi se pojavijo počasi in jih vsaj v začetku sploh ne opazimo ali pa jih zamenjujemo z drugimi obolenji. Za depresijo so značilni štirje sklopi znakov: znaki depresije v mislih, v čustvih, v vedenju in v telesu. Misli depresivnega človeka so večinoma negativne kot na primer: sem nevreden, nihče me ne mara, ni prihodnosti zame, sem slab, nima smisla, misli na smrt, misli o samomoru. V čustvih prevladujejo bolezenska žalost, potrtost, otopelost, napetost, tesnoba, razočaranje, razdražljivost, občutki krivde. V vedenju je v ospredju umikanje v samoto, umikanje pred zunanjim svetom, jok brez vidnega razloga, poležavanje, opuščanje skrbi zase, nespečnost z zgodnjim prebujanjem, upad želje po spolnosti, motnje spomina in pozornosti. Telesni znaki so: bolečine v mišicah, v križu, glavobol, utrujenost tudi po počitku, mravljinci po telesu, pomanjkanje energije, pomanjkanje teka, pretirana ješčnost in drugo. Našteti znaki se ponavadi prepletajo, prekrivajo, vplivajo drug na drugega in se med seboj ojačujejo. Nekateri izstopajo bolj kot drugi, redko so prisotni vsi našteti, pojavljajo se lahko tudi drugi.  Zlasti pri moških, včasih pa tudi pri ženskah, lahko opazimo drugačen tip depresije, ki se kaže v povečani jezi, razdražljivosti, agresiji, prekomernem pitju alkohola, pretiranem delu, v intenzivnih športnih aktivnostih in podobno.

Kdaj torej rečemo, da ima  človek depresijo? O depresiji govorimo, če je človekovo razpoloženje več kot dva tedna zelo negativno (žalost, potrtost), ali če je v tem času opazno zmanjšan njegov interes in zadovoljstvo ob vsakdanjih aktivnostih in ima še vsaj pet od zgoraj  naštetih znakov, vse v trajanju vsaj dva tedna in več.

Se pravi, dva tedna najmanj!

No, nekaj stvari iz tvojega seznama najdem pri sebi, res je pa to, da ne traja dva tedna. Navaličena sem pa že vsega.

Potem pa še počakaj kak teden pa boš videla če je to to.

Jaz imam pa večino teh znakom ko imam PMS. To traja enepar dni prej, ko pa dobim menstruacijo, je pa v enem dnevu vse mimo. In to se mi je začelo dogajati sedaj, po porodu (8 mesecev), se pravi sem imela menstruacijo ene 4 -krat in je blo zmeraj ful hudo. Tako da sedaj pa sploh ne vem kaj naj, ker samo ko pomislim, da se mi bo spet ponovilo in to iz meseca v mesec, me je groza. Ne vem, a katera ve, a kontracepcijske tabletke pomagajo kaj proti temu? Ali karkoli drugega?

Jaz pa mam znake depresije že kar lep čas.Saj bo minilo.Vse mine tudi to bo.

nič ne mine samo od sebe!!!!!!!!

_____________________________

Sestrica Maruša je dobila bratca Marcela

Upam.

Glede depresije bom tako rekla, v prvi vrsti je volja posameznika, da se izkoplje iz tega groznega počutja, je pa pomembno, da si poišče tudi strokovno pomoč - in ne predolgo čakat, ker se kasneje težje pozdraviš ali pa se sploh ne (govorim iz izkušenj, pa ne lastnih, ampak maminih).

Upam, da vam bo uspelo z lastno voljo, moji mami žal ni.

Pa lep dan

matjam - Tudi jaz upam, da bo minilo samo od sebe oz. da se bom s svojo voljo pobrala. Bi pa verjela, da je hudo, ko te posrkala vase in verjetno se sploh ne zavedaš kdaj te.

Upam, da je s tvojo mamo sedaj vse v redu. Če še ne pa tebi in njej želim, da bi bilo čimprej.

Moja mama je naredila samomor, ker ni našla rešitve oz. volje za borbo s samo seboj. Zato ti polagam na srce, da če se to že vleče dalj časa, čimprej poišči strokovno pomoč in nikoli, res nikoli, ne obupaj, saj je življenje lepo, pa čeprav se ti v tem trenutku ne zdi tako.

matjam, moje sožalje za mamo....doma imam isti problem z mojo mamo, samo da se je moja mama "rešila", je imela toliko volje do življenja, čeprav je bilo par let prave groze.

Tudi jaz občutim, sploh zdaj k sem čez 30 in po porodu, depresijo oz. stanja, ki si jih neznam razlagt, kar nekaj je narobe z menoj. Ker sem veliko prebrala in seveda preživela veliko dni z materjo, si v takih trenutnih poskušam pomagati tako, da se pogovorim sama s seboj  . Kdaj pomaga, kdaj ne...kdaj mi pomaga, da se zjokam, kdaj ne...najbolj mi pa pomaga pogovor s prijateljico ali pa se olajšam tu na RR. Kdaj nas mučijo take malenkosti k se jih sploh ne zavedamo. Tako, da ti predlagam natasarobi, da piši tu na RR in se spovej...

matjam - oprosti, nisem niti pomislila na kaj takega - moje sožalje

Pred parimi meseci sem obiskala psihologinjo v porodnišnici (imela sem dve umetni prekinitviv enem letu) in moje razpoloženje naj bi sodilo v proces žalovanja. Takrat je ugotovila, da naj ne bi bila ne vem kako depresivna, ampak čisto 'normalna' glede na dano situacijo. Omenila je, da lahko ta proces traja tudi do 2 leti z vmesnimi dobrimi in slabimi obdobji. Zavedam se, da rabim določen čas, da bom vse skupaj prebolela. Na vsake toliko imam obdobje slabih dni, ko me vse vrže iz tira in enostavno se mi takrat ne da več.
Se tolažim s tem, da bo tudi to enkrat minilo in da je okoli mene ogromno ljudi, ki me imajo radi takašen ali drugačen način.

Čisto možno, da bi pomagale. Vsaj po logiki, ker tole tvoje slabo počutje je povezano s hormoni, na te pa imajo kontracepcijske tablete vpliv.

Drugače pa se je moja sodelavke iz depresije izvlekla z zdravili. Neverjetno si ji pomagali. Samo je bila toliko pri sebi, da je vedela, da je z njo nekaj narobe in si je pustila pomagati. Ker pri vseh ni tako. Pri eni drugi sodelavki na žalost ni.

Depresijo večinoma prepoznajo drugi, okoli katerega se nahajaš oz. giblješ. Ker človek v tej situaciji sam ne ve kaj mu je, dan mu je vsak isti.
Ko pa se takole pogovarjamo: kako sem danes depresivna! pa je čisti rek, da poveš kako imaš slab dan in si tečen....
Malo je ljudi, ki sami spoznajo, da so padli v depresijo, veliko pa jih prepozna prepozno, nekateri žal mnogo prepozno.