Mi imamo višavko, to je pes.
Kao.
Nikoli ni bilo nobenega problema, le res ju nikoli nisem pustila skupaj brez nadzora. To je pomenilo, da bi bila Miša (višavka) na dosegu Tiborjevih rok, ko se še ni premikal, potem, ko otrok začne puzati, pa je sploh potrebna previdnost. Pes se mora imeti vedno možnost umaknit, na to je treba biti pozoren. V glavnem, ne puščat psa in otroka brez nadzora. Sicer po navadi oba vesta, do kam lahko gresta, ampak vseeno.
Kar se dlak tiče, pri nas ni nobenega problema, pa nismo ravno ... kako bi rekla, s sesalcem nismo prav ne vem kako dobri prijatelji. Ko je bil Tibor še dojenček, sem imela zanj poseben kovterček, na katerem je ležal in ta je bil res vedno čist. Imela sem označeno stran, ki je bila zgoraj. Ampak to, dokler je bil res še majhen.
Res da višavci ne puščajo prav veliko dlak in tudi če kakšno, ni taka, da bi se ovila kot koprena ali pa zapičila v blago. Ker eni psi imajo take vrste dlake. Res je tudi, da jaz malo slabše vidim.
Pa še nekaj, kar vedno napišem: ko je moj mož, malo skeptika, kar se tiče sobivanja novorojenčka in psa, o svojih dvomih povprašal patronažno sestro na njenem prvem obisku pri nas, je rekla, naj bomo veseli, da otrok lahko odrašča z naravo, da ni lepšega in da živalske bakterije itak ne gredo na človeka. Sicer ne vem, če je to zadnje čisto točno, ampak pri nas smo vsi srečni, da imamo kuža in otroka skupaj, ker to je za vzgojo otroka res zelo, zelo dobro. Zdaj vidim, da je res tako.