kako načeti pogovor s partnerjem o tem, da si želim  ??

"Dragi, želim si otroka."

Jaz sem mu rekla da si pač želim otroka. Povedala svoje mnenje, povedal on svoje in to je to.

Kerensa je fajn povedala
Meni ni bilo treba rečt ker si je on prav tako želel  pa je kar on vprašal.

pri prvi, sva nekako kar skupaj začela, vmes sem bila jaz kar direktna...pa on ni ravno želel, pred kratkim mi je pa on tudi kar direktno rekel, da bi imela še enega...

kar pogumno! pa eno za srečo, da ti uspe

_____________________________

CARPE DIEM!

mi2 se nisva nič pogovarjala....samo delala!

ampak res!

trape

se pa strinjams tabo rija!

Tudi midva nisva nič preveč govorila, pa več delala . Sicer pa je iskrenost vedno prava pot. Na dan z besedo in to kar direkt!

Če je zveza prava to ni noben težek pogovor.

Midva sva vedela že prvi mesec. V bistvu sem se kar hitro naročila na vse preglede in postopke.

Ja no, eni so (smo) taki, da nam je določene stvari težko spregovorit. Po eni strani pa iz nekih določenih znakov veš, kaj želi tvoj partner. Jaz pri mojem nisem bila prepričana, kaj misli, ampak obnaša se pa že tako, da se mogoče vidi, da bi jih imel. Tudi z otroki zna ful, prav nadarjen je, v nasprotju z mano, ki me je pa prav strah vsega. Ampak sva šla pa preden sva se o tem sploh pogovarjala, gradit veliko hišo z ogromnimi OTROŠKIMI sobami in še sob v hiši je toliko, da lahko imava tudi 4 otroke. Ko sem ga pa potem enkrat vprašala, kdaj zdaj, se je pa sprenevedal, da se moram jaz odločit - odločitve meni v življenju ne gredo preveč od rok... In še nekako tako je rekel, da mu je vseeno, ali ima otroke ali ne. Ampak ko je bilo treba naslednjič v akcijo me je pa sam spomnil na to. Zdaj ful dela na tem, da bi se čim prej preselila, še bolj zavzeto kot prej.

Pri nava je bila od obeh želja po otroku. Z razliko, da mi je  partner zmeraj govoril, kaj če bi imela. Jaz pa sem to bolj skrito v sebi nosila in sem zmeraj dejala, da še imava čas. Zdaj sem pa odločno rekla, da si jaz tudi želim. In tako sva pač zdaj začela delat na  . V prvem krogu nava ni ratalo. Bila sem ful žalostna. Ampak sem se pobrala in gremo dalje v akcijo  . Upam, da nava hitro rata- morda še bova v tem letu imela svojega  .


Punce kar pogumno. Veliko sreče 

No mi2 sva živela pol leta skupi, nama je šlo dobr. Neki večer sem načela pogovor, da bi mela dojenčka, pa je temu nasprotoval in imel dobre argumente, kateri so se tudi meni zdeli smiselni (nisem mela šole, delala sem preko študenta, živela sva v najemniškem stanovanju). Za otroka nisem več težila.

Nato je čez čas naneslo da sva nehala pazit in sedaj si oba želiva otročka, pa nekak ne rata. Delamo že 1,5 leta. Redne službe še vedno nimam, končujem študij, vendar živiva v svojem stanovanju pri mojih starših (manjši stroški) in nameravava zidat svojo hiško.

Ne vem meni ni bilo težko načet pogovor.

Rečeš:

ne bi meli mi enega bubeca malega? zraven ga pa takole pogledaš




_____________________________

Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega!
Naj hrup drugih mnenj ne utiša tvojega notranjega glasu!

Steve Jobs

Ko sva se z možem spoznala, je on vedno govoril o dveh otrocih. Ko sva dobila prvega, je nekako nehal, bil mnenja, da je eden za te čase dovolj. Malce sem se počutila opeharjeno, vendar nisem silila, po pravici povedano, se tudi meni ni dalo. Sedaj je hči stara 7,5 in se mi zdi, da je čas za še enega. To sem mu direktno povedala, ni se strinjal s tem. On meni argumente proti, jaz njemu za. On jih je imel več, kakor jaz, tako, da sem nekako popustila. Nato pa je prišel en dan iz službe mnenja, da bi pa midva vseeno začela delati na otroku. In sedaj delava intenzivno na tem.

Poanta vsega tega, kar sem zdaj napisala pa je, da moramo pustiti moškim čas, da malo premlejejo vse v glavi in včasih morda tudi občutek, da oni vodijo vso to zadevo in ponavadi se tako obnese, da je volk sit in koza cela!