Moja starša sta pokojna že 13 let. S sinom redno hodimo na pokopališče, prižigamo svečke, vendar mu jaz nisem nikoli razlagala, da sta tu njegova babica in dedek, ker se mi je zdel še premajhen, da bi razumel in nisem hotel, da bi bil kaj zmeden, še posebej ker dobro ve kdo so njemu babi in dedi (od moža starši).

In zadnjič sva se s sinom nekaj pogovarjala in je nekaj spraševal, pa sem mu rekla, da je to meni moja mamica dala. Da je babi od očeta mamica, jaz pa sem imela mamico. In me vpraša kje je zdaj? Jaz pa pojma nisem imela kaj naj mu rečem. "Da spi na nebu" in podobne zadeve se meni osebno zdijo butaste razlage.

Podobna sitaucija je bila, ko sva gledala Levjega kralja in Mumbasa umre. Pa je sin rekel,da spi. Jaz sem bila pa spet tiho.

Kako naj se lotim tega?

Jaz bi rekla, da je nekdo mrtev oz. je umrl (to zadnje se mi manj kruto slisi, ne vem zakaj) in da to pomeni, da je za vedno zaspal in se ne bo nikoli vec zbudil. Da je imel npr. bolezen, ki se je ni dalo pozdravit ali prometno nesreco itd (kar  je bilo res, se vedno je lahko milejsa oblika). In da se umrlih spominjamo tako, da jim  prizgemo sveco na grobu, ampak da to ni vse. Da se jih spomnimo lahko vsak dan in mislimo nanje, lahko mu reces, da zdaj oni gledajo vas in pazijo na vas (ce ti je to ok). Midva sva fantovemu sinu povedala, da njegovega prijatelja ni vec, ker ga je povozil avto, da je umrl - da je zaspal in se ne bo nikoli vec zbudil. Ko smo mu sli pizgat svecko, je sel zraven in je sam rekel, da mu gremo prizgat svecko, da bo prijatelj vesel in potem je vprasal, ce on tam (v grobu) spancka. Je pa star 3.5L in je to kar dobro sprejel. Je pa potem nekaj dni po tej nesreci v vrtcu narisal risbico, kjer je avto povozil tega prijatelja.

Ne vem, nimam drugih idej oz. imam zaenkrat le to izkusnjo, ker mi razne zgodbice o angelckih na splosno niso kaj prevec vsec (razen za umrle dojencke itd.) Je pa najbrz tezje, ce otrok se ne razume pojma umrl.

LP

< Sporočilo je popravil ribicaRR -- 24.3.2008 22:36:01 >

Mislim, da je tvoj sinko še malo majhen. Mi smo našemu ta starejšemu to razložili nekje pri 3 letih ali celo več.  Sta pa oba moževa starša že dolgo pokojna, niti jaz ju nisem imela čast spoznati.

Rekla sva pač, da sta umrla in da spita v grobeku. Ob prvi priliki, ko smo bili na grobu, sem mu ga pokazala in mu to ponovila. Na vprašanje, zakaj spita v grobeku, sem mu povedala, da stari ljudje pač umrejo in takrat  gredo spat v grob.

V večje podrobnosti se pri teh letih nisem spuščala, nisem mu razlaga, da lahko umreš tudi od bolezni, nesreče......vse to se mi je zdelo v tej starosti nepomembno, saj sem upala, da bo moj otrok vsaj to nekako razumel. Torej besedo umreti in spati v grobeku.

< Sporočilo je popravil Marogica -- 24.3.2008 22:38:19 >

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ne vem, če je to, da spi na nebu ali da je pri angelčkih čudno, potem drugega kot to, da rečeš, da je oz. sta umrla, edino, kar meni pade na pamet. Verjamem pa, da je težko.

Mojemu sinu sem, ko je umrla od stare mame sestra, ko je spraševal po njej, rekla, da je umrla, da je sedaj pri angelčkih. Je pa res, da je star skoraj 4 leta.

Nimam pojma, samo tole z za vedno zaspal je pol lahko problem. Mojega bratranca je bilo po tem, ko so mu tako razložili smrt babice strah zaspat, ker se je bal da se ne bo več zbudil. Mogoče preko narave (z drevesi,...) Al pa s kakšno knjigico, v knjižnjici sem jih videla kar nekaj. Na tem področju je pa fajn verjet v reinkarnacijo. Da je babica umrla, ampak da na nek način živi tako, da se je spominjamo in o njej govorimo.

< Sporočilo je popravil frufru -- 25.3.2008 8:04:05 >

Nam pri takih razlagah zelo pomaga vera v Boga. Otroku sva povedala, da imamo telo in dušo. Telo čez nekaj časa umre, duša pa nikoli in živi  v nebesih. Pri 4 letih je sin dojel, kaj mu želiva sporočiti in se mi zdi, da smrt sprejema kot nekaj žalostnega, a naravnega.
Levjega kralja je začel gledati nekje pri dveh eltih in do 4 let ni skapiral, kaj se je zgodilo Mufasi. TAkrat pa je, vem, ker se je jokal zraven.
Tudi povezovanje z umiranjem v naravi se mi zdi dobra razlaga.
 
Spanja in smrti pa ne bi jaz nikoli povezovala - ravno zato, ker se lahko otrok potem boji zaspati.

Vasja pri treh letih in pol to že kar razume, se mi zdi. Malo po svoje verjetno, ampak do neke mere mu je jasno. Razložila sem mu takole: da ljudje umrejo in da to pomeni, da jih ne vidimo več, da se ne moremo igrati z njimi, da pa jih še vedno imamo v srčku in so tako vedno pri nas, čeprav jih ne vidimo. Ve, da je babi Poldika pokopana na pokopališču in da je bila atijeva mama.

Zgleda, da so se v vrtcu nekaj menili o tem, verjetno otroci med sabo, ker je zadnjič zelo žalostno rekel, da noče umreti (s tem so se pravzaprav začeli naši pogovori o smrti). Na to sem mu rekla, da večinoma umrejo zelo stari in zelo bolni ljudje, mi bomo pa verjetno še dolgo živeli in bomo skupaj. Upam, da res...

Tudi to je lahko problem ja, ampak pri "nas" ni nobenih tezav.

Pri nas je bilo podobno. Mali je začel spraševat, kdaj bo on umrl... Pa sem mu rekla, da ko bo zeeeeeeeeeeelo star.

Do te teme smo prišli, ko smo šli na pokopališče mojemu dedku prižgat svečko. Mali je vprašal, zakaj je tu grob, pa sem povedala, da je noter pokopan moj dedek, ker je umrl. Seveda je sledilo - zakaj je umrl? - Ker je bil star in močno bolan (kar ni bilo res, ampak teh zadev tako malemu otroku ne bom razlagala). Zaenkrat je to sprejel, če pa me bo še kdaj kaj vprašal, pa iz tega ne bom delala tabu teme. Povem mu to, kar me vpraša in čisto nič več. Enako je pri rojstvu in nastanku otroka.

Meni je stara mama umrla, ko je bil mali star 1 mesec. Tako da je vajen, da že od malega hodimo na grob in ji prižigamo svečke. In enostavno že sam reče, ko vzamem svečko, da gremo mami prižgat svečko. Ne vem, nekako je kar sam od sebe dojel, brez kakšne hude razlage, razen tega, da je pač umrla, da je ni in da ji hodimo prižigat svečke. Kaj bolj podrobno pa zaenkrat še ni spraševal. Ko pa bo, mu bom najbrž povedala, da je bila mama bolna in stara in da je pač umrla, da je ni več in zato, da se jo spominjamo, ji hodimo prižigat svečke. Večji problem sem imela, ko me je začel spraševat, kako se je on rodil. No, pa sva kar hitro obdelala, da se ponavadi otroci rodijo skozi luliko oz. on pa, da se je rodil skozi trebušček. Brez kakšne hude razlage - zaenkrat.

Mi smo imeli pred kratkim v družini primer smrti, ko je nenadno umrla moja teta, ki jo je hčerka poznala in jo imela zelo rada. Stara je 2 leti in pol. Rekla sem ji, da je teta umrla in da je žal ne bomo več videli, da je zdaj pri bogecu v nebesih in da bo še vedno z nami, da bo vedno v njenem srčku. Najprej je mislila, da je pri bogecu v cerkvi, ampak sem rekla, da ne, da v nebesih. Na tisoči "kje v nebesih" sem obupala in rekla visoko gor nad oblaki. Ja, seveda, sledil je "kje nad oblaki"  . V glavnem, se mi zdi, da razume. Po drugi strani pa se mi tudi zdi, da gelde moje mame, ki pa je umrla že pred leti in je ni nikoli poznala, pa ne razume oz. da ji mogoče sploh ni jasno o čem in kom govorim. 

_____________________________

Ko si srečen, daj z dlanjo udari v dlan...

Smrt je del življenja. Po moje je najbolje povedati tako kot misliš. Brez strahu, da bi otroka prizadel. Potem tudi lahko odgovarjaš na nadaljna vprašanja. Besed samih itak ne more dojet. Smrt dojame šele z izgubo.

Mislim, da je zelo dobro, da ima otrok hišnega ljubljenčka, neko žival. In ko ta umre mu je sicer hudo, ampak to je po moje najnežnejši stik z realnostjo smrti. Vse druge oblike so  (ki jih dojame, so smrt bližnjih) težje. Tako sem sam imel psičko in sem bil zelo navezan nanjo. Ko je umrla (smo jo dali usmrtiti zaradi starosti) je mama mislila, da bo hudo in travme, pa sem to sprejel kot nekaj žalostnega a del življenja.