Kako se odločiti za 2. otroka?

Si ga želim, po drugi strani imam polno dvomov. Kako ste ve odmislile nespanje, bolezni, krče, ... Naj povem da je 1. star 3 leta, srček ful, priden, ampak odkar je v vrtcu kar naprej bolan. In tega me je tako grozno strah, da sem že rekla, da ne mislim imet več otrok. No, zdaj sem si malo premislila, ne bi rada imela edinčka. Ampak ta strah...pa znova življenje obrnjeno na glavo, pa študij, pa služba....

No, se opravičujem za tole zmedeno  klobaso, ampak sem v veliki dilemi med željo in strahom.

Kot prvo, mora biti dete brezpogojno zaželjeno in v glavi ne sme biti dvoma da ali ne.

Če  že sedaj razmišljaš o tem, kako težko bo in iščeš razloge proti, potem očitno pravi čas še ni prišel.

Midva sva ze za drugega odločila, ko je bil prvi star leto in pol. In nam je tako lepo, da razmišljamo še o tretjem

Kaj pa vem? A ni določen dvom in strah vedno prisoten? Vsaj pri meni je vedno.

jaz sem za drugega odločila ko je bil Aleks star 1,5 leta takrat sva enostavno vedela, da bi rada še enga otroka. do sedaj še ni bila na AB pa hodi v vrtec od 1.9 dalje Aleks je bil večkrat bolan. Ko sem že zanosila oz. ko se je bližal čas poroda sem si v glavi mislila: a mi je bilo treba pa glih so vsi zobje zunaj, pa Aleks je začel celo noč spat,...... Pa mi i žal da se je zgodila še ta tretje beba, ki je ravno danes stara 5 mesecev. meni osebno se mi smilijo otroci, ki so edinčki, ker jaz vem, da je bilo meni fajn da sem imela partnerja pri igri, da sva se skupaj igrala in jezila mamo. in vem, da ga imam za vse življenje. vsi lahko odidejo moj brat bo ostal z mano. jaz se z njim lahko spičim, več kot 5 minut pa ne morem bit jezna nanj. evo iz tega razloga imam več otrok, da ne bojo ostali sami ko neju ne bo več, da bodo imeli drug drugega več jim ne morem dati.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Sploh nisva razmišljala o strahovih, samo želela sva si ga.

Pri nas je blo tok, da si je mož začel želeti še enega  ko je bil prvi star okoli2 leti. Jaz sem bila tista ki je bila proti, češ kaj pa služba, študij, ...., v glavnem tvoji dvomi.
Pol sem po kakem letu rekla, če se zgodi pol ja, drugače pa...naj bo prvi edinček. No stem sem "dobro" furala kr nekaj časa.

No, pa nas je drugi presenetil...men je blo zopet konec sveta, isto ko pri prvem, ki sem ga jaz ful hotela...ampak ok,....no, sedaj smo vsi ful srečni, da imamo našega drugega sončka...vse se nekako dobro razpleta.....nič nam ne manjka, edino jaz si moram sedaj počasi še službo najt pa bo.

No, kar hočem napisati....tut če imaš čist nazačetku dvome, bodo zginili s prvim UZjem oz. meni so zginili ko mi je dr. Pušenjak rekel, da je vse ok. Drugič so mi pa vsi dvomi s razblinili ko mi je dr. Pleškotova objela in rekla "ne se sekirat vse je v najlepšem redu".

Tok da če si želiš , le v akcijo...ne bo ti žal. Imaš dobro razliko med obema. Pri nas je točno 4 leta in pol.

Popolnoma isto. Narazen sta 2 leti in 3 mesece. Nikoli nisva mislila imeti edinčka, pa tudi razliko sva hotela imeti nekje med 2-3 let. Itak, več kot razmišljaš, več najdeš pomislekov, želja je pa tista, ki na koncu odloči. Pri drugem je pa itak vse tooolikooo lažje. Naš 1. je tudi začel z vrtcem in ogrooomno bolan. Sej je na trenutke hudo, ampak vse to mine. Saj veš - vse najlepše stvari v življenju zahtevajo svoj trud

_____________________________

Ko je volja, se vedno najde tudi pot. Ko pa volje ni, prosto pot dobijo izgovori.

ja se strnjam, to je odvisno od karakterja..tud jst vedno sto negativnih stvari pr vsaki stvari vidim.